(Za ogrevanje, iztočnico in pripravo na branje romana naj nam bodo Baudelairove besede.)
Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.
Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.
In če se kdaj zbudite na stopnicah palače, v jarku na zeleni travi, v turobni osamljenosti svoje sobe, ko je omama že popustila ali izginila, vprašajte veter in zvezdo in val, ptico in uro in vse, kar beži, in vse, kar ječi, vse, kar se giba, in vse, kar vam poje, in vse, kar šepeče, koliko je ura; in veter in zvezda in val in ptica in ura vam bodo odgovorili: »Ura je za omamo!« Če nočete, da vas Čas trpinči kakor sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.
Charles Baudelaire: Omamljajte se (Cankarjeva založba: Spleen, 1992; prevod Marko Crnkovič)
Eva Kovač je predvsem pesnica z artikulirano, že prepoznavno poetiko in slogom, ki se z besedami razgalja in nastavlja svobodi. Naj ne pozabim omeniti, da je tudi uršljanka (to je zmagovalka Festivala mlade literature Urška) in da je svoj prvi, ljubezenski roman Tri pike izdala pod okriljem revije Mentor oziroma JSKD. V svojem drugem romanu Sonce zahaja v Celju – mimogrede, Celje postaja čedalje bolj uveljavljeno prizorišče dogajanja sodobnega slovenskega romana – pa nam ponuja malce drugačen vpogled v svet narkomanije, odvisnosti od odnosov in sle po življenju, kot smo ga sicer vajeni iz branja romanov z narkomansko tematiko.
Odkrivanje, premikanje ograd in podiranje zidov v lastnem umu je pripovedovalkino najslajše početje. Tematska osrediščenost na odvisnost od heroina in zapletenost v ljubezensko razmerje je pravzaprav le navidezna, v resnici je težiščna točka romana v pripovedovalkini glavi ali v srcu ali kakorkoli že hočete to imenovati, okrog katere se njena pripoved nenehno vrti. Rdeči zvezek s trdimi platnicami – dnevnik zapisov njenih refleksij v stanjih zadetosti – in besede v njem so njena macola, s katero vihti po vseh možnih omejujočih čustvih, občutkih, doživljanjih, pa tudi po odzivih okolice nanjo. V njem se skriva resnično bistvo njenega obstoja in zato (hvalabogu) piše. Vsekakor motiv pisanja in prevpraševanje funkcije le-tega mestoma presežeta obe drugi, že omenjeni glavni temi: narkomanijo in kvaziljubezenski odnos.
Omamljanje, stanje druge realnosti je introspektivno dejanje, skoraj stoodstotno. To je navsezadnje tudi namen, motiv hrepenenja po tem stanju – izklopiti se od otipljive, zunanje realnosti, pogledati nanjo s povsem druge perspektive. Utišati vse zunanje interpretacije, sodbe, pomisleke o tem in onem, kar se godi v vsakdanjem svetu subjekta, pogledati izza mask in kamuflaž brez sramu in zadržkov. Kaj se v resnici skriva za reklamnim oglasom – za natural gloss šminko in davidoff ultra slim cigareto? Kaj je v junakinji tisto, kar jo navsezadnje žene, da se deklarativno – s heroinom v lastnem sistemu – odloči, da noče glosa na svojih ustih in službice, pa družbice, pa psičkov v torbicah in bleščic na čeveljčkih? Če ji vzameš besede, ji vzameš svobodo. Heroin pa je nepremagljivi tat njenih besed. Drži jo na elastični vrvici, na koncu katere je privezana besedica ljubezen – sladka, dišeča, vabljiva, zapeljiva – ko ugrizne vanjo, se spremeni v strup in vse ostale besede so le še spomin.
Tragično in dih jemajoče je brati o tej nemoči, vendar k sreči ne na patetičen način. Avtoričin skeptičen in ironičen, deloma celo sarkastičen odnos do zunanjega sveta patetiki v ta del pripovedi ne dovoli vstopiti. A se to mestoma zgodi pri opisovanju in utemeljevanju odnosa z Ladom. Bralcu je že precej hitro, iz samih začetkov odnosa med protagonistko in drugim glavnim igralcem te tragedije, jasno, da njuna zveza nima nikakršne realne perspektive. Vendar ga ona vseeno tako zelo ljubi, tako zelo obožuje, kuje v zvezde, občuduje ter se mu predaja, ga moleduje za dotik in nežnost, predanost, varnost in sprejetost. Če ta poteza odnosa ne bi bila tako tragična že sama po sebi in ne bi obenem temeljila na »narkomanski sreči«, bi izzvenela skrajno cmeravo. Mogoče celo do te mere, da bi bralec z vso vzvišenostjo zatresnil platnice knjige skupaj, ob tem pa zavzdihnil: Pa daj no, ženska, sprav’ se k seb’, kaj ti ni jasn’?!!!!
Brezsramna iskrenost in razgaljenost glavne junakinje sta verjetno najmočnejša plat tega romana. Z neposredno zabeleženim miselnim tokom zunanjemu svetu brez strahu in zadržkov odkriva svojo doživljajsko, reflektirajočo, predvsem pa čustveno realnost, ki je zunanji svet navadno ne želi videti ali pa zanjo preprosto ne premore dovolj zanimanja, empatije in razumevanja. Psihiatrija in psihoanaliza ter razne ustanove za odvajanje od prepovedanih in neprepovedanih drog so tako le pesek v oči ali pa celo zgolj dostojno plačan posel iz javne zdravniške blagajne. Pred tem nam pripovedovalka nikakor ne dovoli zatiskati si oči. To je njen svojevrsten način upiranja in nekonformacije, po drugi strani pa srce parajoč krik po pristnem stiku, odnosu, ljubezni, sprejetosti in razumevanju. Ritem pripovedi narekujejo nenehni poskusi odvajanja in »vroče-mrzla« dinamika narkomanskega tandema. Če je bil avtoričin namen preko tega ritma ustvariti občutek brezupnosti in brezizhodnosti iz heroinskega primeža, ji je to nedvomno uspelo. Za bralce, ki jim prija bolj klasična struktura ritma pripovedi, tista z zasnovo, kakim vrhom in obetajočim razpletom, pa se branje že po nekaj straneh lahko sprevrže v dolgčas. Stvar interpretacije, skratka.
Če kljub slednjemu vztrajamo v branju njenih najintimnejših zapiskov, pa se nam ta pišmeuhovska punčara z rahlo privzdignjenim noskom in navidezno primerno usločeno hrbtenico odkrije kot nežno ranljivo dete, ki si ne zmore samo vtakniti dude v usta in se potolažiti. Njena dudica je padla nekam za posteljo in se v strašni temi tam spodaj valja v prahu – kdo bi jo lahko ljubil dovolj, da bi se stegnil ponjo, jo oplaknil in ji jo nežno potisnil nazaj med komaj izraščajoče mlečne zobke? Lado, njen moški, zagotovo ne. On skrbi zase, kakor ve in zna, z njo ali brez nje. Ocenjevati, ugibati in komentirati, kaj vse je že ob prvem srečanju neperspektivnega glede tega para, ni moje področje. Džanki roman Eve Kovač je sicer res nastal na podlagi njenih avtobiografskih dnevniških zapiskov, a je v romaneskni obliki kot celoti preveč nedosledno izpeljanih mest, predvsem kar se tiče odnosov med literarnimi osebami. Pri tem prednjači ljubezensko razmerje do Lada, ki se pravzaprav niti ne začne v fazi odvisnosti – zato ozadje fascinacije z njim ostaja toliko večja uganka; pa tudi do njenih ožjih družinskih članov in Učiteljice, ki se v romanu sicer pojavi nekajkrat, vendar brez dorečene vloge ali tiste vrste odprtosti, ki bi bralcu omogočala neko relevantno lastno interpretacijo. Z olajšanjem sprejemam, da pripovedovalka odgovornosti za svoje odločitve glede očitno zgrešenih odnosov z moškimi in uporabe omamnih sredstev vsaj ne prenaša na druge ali išče vzrokov, s tem pa izgovorov zanje izven sebe, recimo v nefunkcionalnosti primarne družine ali krivičnosti družbene ureditve. A morda ravno zaradi te »politične korektnosti« motiviranost odnosov ostaja v bistvu nedorečena.
Eva Kovač:Sonce zahaja v Celju. Maribor: Litera, 2014. 22,90 €.