Sanje o nečem je najzgodnejši in najmanj znan roman vsestranskega umetnika, literata, režiserja, novinarja, esejista in scenarista Piera Paola Pasolinija. Čeprav Pasolinija zunaj meja njegove domovine Italije poznamo predvsem kot režiserja provokativnih filmov, ki jih zaznamujeta neorealistična upodobitev življenja obstrancev in nekonservativen prikaz seksualnosti, je podpisan tudi pod lepo število pesniških zbirk in proznih stvaritev, med katerimi sta najbolj renomirani zgodbi Nasilno življenje in Mladi pokvarjenci, ki govorita o vsakdanu lumpenproletariata v Rimu.
Pasolini se je leta 1922 rodil v Bologni in se po očetovi aretaciji pri štirih letih z materjo odselil v okolico Pordenona v Furlaniji – Julijski krajini. Prav to obdobje, preživeto na podeželju, mu je služilo za navdih, ko je med letoma 1948 in 1949 pisal roman Sanje o nečem, ki je bil v Italiji z manjšimi popravki izdan šele leta 1962.
Roman zaznamuje za Pasolinija značilen fokus, razpršen na več protagonistov, s katerim avtor posredno izraža nemoč posameznika v nasprotju z večjo sposobnostjo kolektiva pri oblikovanju in spreminjanju zgodovine. Tokrat so glavne vloge razdeljene med tri fante, stare nekje med petnajst in dvajset let – Ninija, Milija in Eligija – ki v začetni epizodi prvega dela romana postanejo prijatelji na proščenju ob velikonočnem ponedeljku v neki furlanski vasi. Druži jih veselje do popivanja, rajanja, prepevanja ob zvokih harmonike, plesa, spogledovanja z dekleti in praktični vidik komunistične ideologije, skratka spontani boj za boljše socialne in delavske razmere furlanskih kmetov in delavcev. V ozadju vitalistične pripovedi o odraščajočih posameznikih v cvetu življenja na vasi, kjer so vrednote – prijateljstvo, družina in solidarnost – še vedno negovane, pa bdi senca bednih razmer in revščine, ki se je razbohotila po koncu druge svetovne vojne. Številni so svojo priložnost videli v tujini in tudi glavni protagonisti niso izjema. Milio odide na delavski postanek v Švico, kjer ga presenetita skopost švicarskih kmetov in hladni medčloveški odnosi. Druga dva, prežeta z idejo o pravičnejši komunistični družbi, poskusita svojo srečo v Titovi Jugoslaviji, vendar njunemu pobegu čez mejo sledi niz neprijetnih okoliščin in vrtinec neusmiljenega kruljenja po želodcu. Eligio in Nini spoznata, da so bile njune predstave iluzorne, in se razočarana vrneta domov, kjer ju, če ne drugega, na mizi vedno čaka krožnik tople polente.
Ponovni združitvi prijateljev v Furlaniji sledijo napeti dogodki. Za časovni okvir je pisatelj uporabil realno dogajanje, in sicer sprejetje zakona premiera Alcida de Gasperija za vzpostavitev pravičnih odnosov med lastniki zemljišč in kmeti. Zakon je v praksi predlagal, da bi posestniki morali najeti brezposelne delavce. Angažirani sodelavci partijskih sekcij v romanu začnejo s svojo intervencijo – zasedejo vile premožnih in od njih zahtevajo podpis dogovora, pri čemer aktivno sodelujejo tudi trije prijatelji. Prvi del romana se zaključi z ubeseditvijo zadnje neuspešne zasedbe, v drugem pa se Pasolinijeva pozornost iz občega prevesi na intimno. Pod drobnogledom se znajde ljubezen globoko verne Milijeve sorodnice do svobodomiselnega Ninija, ki se konča z odhodom mladenke v samostan in Ninijevo poroko z nosečo vokalistko. Radost ob obljubi novega življenja preseka tragičen zaključek: agonija in smrt shiranega in zgaranega Eligija, za časa življenja tako željnega rešiti svojo družino iz revščine.
Razmeroma kratek roman je spisan v berljivem in lahkotnem slogu. V njem se prepletajo preprosti dialogi, realistične skice kmečkega življenja in lirični, na trenutke skorajda elegični opisi pitoreskne furlanske pokrajine. Delno eksplicitno in vseskozi implicitno pa je v tekstu prisotna politična nota, predvsem zvestoba idealom marksizma, ki ga Pasolini, ki se je javno opredelil za katoliškega marksista, na svoj tipičen način vzporeja s katolicizmom. Po mnenju njegovih preučevalcev prav tragika t. i. »nezdružljivih nasprotij« pogojuje pomoč iracionalnega momenta oziroma vere. Na videz protisloven spoj je na enostaven način izražen tudi v Sanjah o nečem: truplo »revolucionarja« Eligija na ramenih ponesejo v cerkev; v sobi, kjer poteka sestanek pred zasedbo vil, sta naenkrat razobešena razpelo in Stalinova »ikona«; po prebegu iz Jugoslavije Nini kliče na pomoč Gospoda itd.
Prvi Pasolinijev roman predstavlja odlično izhodiščno čtivo za vse, ki si želijo spoznati mladega Pasolinija, čeprav so v njem že nakazane smernice, ki bodo v prihodnosti oblikovale oporne točke njegove poetike. Najbolj razvidna je težnja po prikazovanju vsakdana socialno izključenih »malih ljudi«, ki jim je kljub bornim življenjskim razmeram dovoljeno sanjati in stremeti k boljšem. Ti najdejo svoj glas tako v rustikalnem, a še preveč aktualnem tekstu Sanje o nečem, kot kasneje v rimskih romanih in Pasolinijevih prvih filmih (Accattone, Mamma Roma).
Pier Paolo Pasolini: Sanje o nečem. Prevedla Irena Trenc Frelih, Cankarjeva Založba 2013, 214 str., 24,94€
