Gojko Božović (1972) je intelektualec, pesnik, esejist, literarni kritik, založnik. Je avtor številnih pesniških zbirk in esejev, med drugim Kraljevstva bez granica, Eseji o srpskoj poeziji XX i XXI veka (2019), Igračke sudbine in Eseji o srpskoj književnosti: XIX–XXI vek (2020). Prevodi posameznih Božovićevih del so med drugim izšli v Makedoniji, Bolgariji, Rusiji, Ukrajini in na Hrvaškem. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike. Je dobitnik mnogih literarnih in pesniških nagrad v Srbiji ter mednarodne pesniške nagrade Europa Giovani (Italija) ter ustanovitelj in glavni urednik založbe Arhipelag (Beograd, 2007) ter pobudnik Beograjskega festivala evropske literature (2012). Živi in dela v Beogradu.
Mineva 30 let od razpada Jugoslavije. Drago Jančar v svojem letos objavljenem eseju Jugoslavija. 30 let države, ki so nekoč sestavljale SFRJ, primerja z otoki v arhipelagu. Založba, katere glavni urednik ste, se tudi imenuje Arhipelag. Kakšne cilje si postavljate glede na literaturo, ki jo objavljate?
Založba Arhipelag je bila ustanovljena leta 2007 v okoliščinah, ki se močno razlikujejo od sedanje realnosti – pred veliko svetovno gospodarsko krizo, preden je svet preplavil velik val populizma, ki ga še vedno noče zapustiti. Takrat je bilo v vzhodnoevropskih družbah, zlasti v Srbiji, veliko več demokracije kot v zadnjih letih. Družbeni, politični, gospodarski in kulturni pogoji so bili boljši. Nato smo v Srbiji doživeli gospodarsko krizo, krizo družbenih institucij, ki jo je sprožil populizem, in nazadnje smo prišli do avtoritarne politične ureditve, v kateri smo danes. To je realnost, v kateri trenutno delujemo, in od tega je odvisna vsebina knjig, ki jih izdaja založba Arhipelag. Bralcem želimo predstaviti reprezentativen izbor sodobne srbske, evropske in svetovne književnosti, obenem pa pokazati, kaj so sodobne humanistične vede. Da bi razumeli naš svet in v njem igrali pomembno vlogo, moramo brati najboljše knjige našega časa. Veliko truda vlagamo v izdajanje dobrih knjig, vendar moramo zanje najti tudi bralce. Ne izdajamo tako imenovanih popularnih knjig ali knjig samo zaradi njihove komercialne uspešnosti. Osnovni pogoj za izdajo knjige je, da mora biti dobra – naj se sliši še tako banalno. V tem smislu je za Arhipelag značilno eno načelo, od katerega se založniki vse bolj oddaljujejo. Sicer želimo predstavljati povezavo med kulturo in trgom, vendar mora kultura predstavljati merilo za izbor knjig in idej, ki jih predstavljamo.
Ali srbski bralci trenutno berejo dela hrvaških, slovenskih ali makedonskih pisateljev? Lahko rečemo, da literarni trg teh držav navdihuje prevajalce in založnike v Srbiji?
Srbski knjižni trg in srbski bralci so zelo odprti in berejo knjige iz različnih koncev sveta in iz različnih evropskih držav. V Srbiji se prevaja veliko knjig iz različnih področij, vendar predvsem leposlovje. Prevajajo tudi iz različnih jezikov, čeprav prevladuje angleščina. V tem smislu se srbski knjižni trg ne razlikuje bistveno od večine drugih evropskih držav. Glavna razlika je, da smo revnejši, zato so cene knjig veliko nižje kot v Evropski uniji, povprečna naklada pa je nekajkrat nižja od EU. Poleg tega so srbski bralci odprti za različne literarne izkušnje. Seveda so pri nas prisotne tudi knjige iz nekdanjih jugoslovanskih republik, vendar v različnem obsegu, odvisno od države. Prevodov iz nekaterih jezikov imamo malo, ker je premalo prevajalcev. Ne glede na to, da nimamo dovolj prevajalcev iz slovenščine in še posebej iz makedonščine, pa smo objavili kar nekaj knjig slovenskih in makedonskih avtorjev. Drugače pa moram reči, da so pisatelji iz Hrvaške – in celo iz Bosne in Hercegovine – pri nas veliko bolj brani kot slovenski in makedonski pisatelji. Še več, nekateri hrvaški pisatelji imajo celo veliko večje naklade v Srbiji kot na Hrvaškem. Vzemimo za primer Miljenka Jergovića, ki je zelo prisoten v naši kulturi, saj daje številne intervjuje v vodilnih časopisih in naših revijah in nastopa v znanih radijskih in televizijskih oddajah. Je zelo priljubljen avtor in vse njegove knjige izhajajo v Beogradu istočasno kot v Zagrebu, včasih celo prej. Vendar pa ni edini primer. Enako znan je na primer Ante Tomić, svoje zveste bralce imajo tudi Zoran Ferić, Robert Perišić ali Olja Savićević Ivančević. Ti avtorji, tako kot pisatelji iz Bosne in Hercegovine, v svojih delih pogosto obravnavajo teme, ki so s srbskega vidika zelo boleče ali celo provokativne, kot so vojne v devetdesetih letih in razpad Jugoslavije.
Zdi se mi krivično, da se hrvaška ali bosansko-hercegovska literatura v Srbiji bere pogosteje kot slovenska ali makedonska. Menim, da je slovenska literatura zelo inovativna, zelo sodobna, z odličnimi pripovedovalci, z vrhunskimi avtorskimi glasovi. Želim si, da bi jo srbski bralci bolje poznali in več brali. Hkrati je treba povedati, da je srbski knjižni trg bolj odprt za literaturo iz držav nekdanje Jugoslavije kot kulturni krogi v teh državah za srbsko literaturo. Zato objavljamo veliko več prevodov iz slovenščine, kot je v Sloveniji prevodov iz srbščine – in, kot sem že omenil, neprimerljivo več hrvaških in bosansko-hercegovskih avtorjev kot srbskih avtorjev na Hrvaškem ali v BiH. Samo v Makedoniji je objavljenih veliko več srbskih avtorjev kot obratno. V Evropi poznam le še dve državi, kjer tako kot v Makedoniji izide veliko več srbske literature kot obratno – to sta Bolgarija in Ukrajina. Čeprav se tudi v Arhipelagu v tem smislu trudimo nekaj spremeniti – pred kratkim je na primer pri nas izšel roman Karbid ukrajinskega pisatelja Andrija Ljubke.
Na Hrvaškem obstaja literarna zvrst, imenovana vojna literatura (gre predvsem za vojno 1991–1995), medtem ko mladi slovenski ali makedonski pisatelji radi uporabljajo teme iz obdobja pred razpadom Jugoslavije. O čem danes pripoveduje srbska književnost?
V srbski književnosti opažam nekatere spremembe. Tradicionalno se osredotoča na zgodovinska vprašanja, začenši z različnimi obdobji naše zgodovine, ki je pri nas na žalost močno mitologizirana. Okrog leta 2008 pa so se pričakovanja bralcev spremenila in številni mladi pisatelji so začeli pisati o povsem drugačnih temah, čeprav imamo še vedno veliko srbskih avtorjev, ki se osredotočajo predvsem na zgodovinske teme: vojne v devetdesetih letih, jugoslovanska dediščina, razpad Jugoslavije, jugoslovanski komunizem, prva in druga svetovna vojna. Vendar se je večina sodobne srbske književnosti, pri čemer mislim predvsem na romane, premaknila od velikih zgodovinskih, političnih in družbenih tem k temam intime, zasebnosti, čustev – torej k notranjemu svetu človeka in njegovih čustev. V tem smislu je srbska književnost precej v skladu s trendi, ki trenutno prevladujejo v evropski književnosti.
Goran Vojnović je z med Slovenci priljubljenim romanom Jugoslavija, moja dežela precej nenavadno poskušal pogledati na zgodovino dogodkov, ki so sledili razpadu Jugoslavije. Ali se mladi srbski avtorji na podoben način poskušajo spopasti s travmami iz ne tako oddaljene preteklosti? Ali se pojav jugoslovanske nostalgije v Srbiji v tem pogledu razlikuje od sosednjih držav?
Mislim, da pojav jugoslovanske nostalgije v pravem pomenu te besede in v večjem obsegu obstaja samo v Srbiji. Seveda obstaja tudi v Makedoniji – zlasti ko v tej državi izbruhnejo zaporedne krize, povezane s tem, da njene sosede postavljajo pod vprašaj makedonsko identiteto, ki se je navsezadnje v celoti izoblikovala v času Jugoslavije. Zato ima za Makedonce nekoliko drugačen pomen. V Črni gori pa je bila na primer še pred zadnjo menjavo vlade sprejeta resolucija, ki je združitev države s Srbijo v okviru Jugoslavije leta 1918 razglasila za nično in neveljavno. To je precej nenavadno, saj se kaj takega ni zgodilo niti na Hrvaškem. Kot da bi nekdo razglasil ničnost francoske buržoazne revolucije. V vsaki od teh držav, tudi v Črni gori, zagotovo obstaja občutek jugoslovanske nostalgije, vendar ta občutek ni večinski. Najšibkejša razsežnost tega pojava je verjetno v Sloveniji, čeprav mladi Slovenci, ki niso odraščali v Jugoslaviji, radi prihajajo v Beograd, ki ga dojemajo predvsem kot metropolo, v kateri se je mogoče odlično zabavati. Gotovo je, da jugonostalgija obstaja v BiH – tako med bosanskim oziroma muslimanskim kot srbskim prebivalstvom. Na Hrvaškem to ni in nikoli ni bil pojav, ki bi vključeval večino prebivalstva, čeprav nekateri hrvaški levičarji poudarjajo privrženost nekaterim idealom Jugoslavije. Tako jugonostalgija ni prevladujoč pojav v nobeni drugi nekdanji jugoslovanski republiki, razen v Srbiji. S tem ne želim reči, da jugonostalgija prevladuje tudi v Srbiji, vendar bo Srbija vseeno država, kjer je večina prebivalstva jugonostalgična in ima določeno identifikacijo z Jugoslavijo in jugoslovansko idejo. To je zelo zanimiv pojav, ki pa ga je mogoče razložiti z zgodovinskimi okoliščinami. Ideja o jugoslovanski enotnosti je nastala leta 1918 na podlagi razpada Avstro-Ogrske in zmage Srbije v prvi svetovni vojni. Srbija je to novo državo razumela kot svojo, za katero je žrtvovala celo svoje ime. Srbija je izginila z geografskega in zgodovinskega zemljevida in nastala je Jugoslavija. Politična trenja so se v državi pojavljala od znotraj in so Jugoslavijo nenehno vodila v različne smeri, vendar je treba pošteno povedati, da se politično povezovanje v državi nikoli ni preneslo v kulturno ali gospodarsko povezovanje. V procesu razpada Jugoslavije so se od nje najprej odcepile Slovenija, nato Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Makedonija in nazadnje leta 2006 Črna gora. Šele takrat je Srbija na nek način ponovno dobila svoje ime. Do takrat se je v celoti identificirala z imenom Jugoslavija.
Ali nekdanja jezikovna skupnost, ki se je v SRFJ imenovala srbohrvaščina, po vašem mnenju še vedno obstaja v neki obliki? Kako to izgleda z vidika založniškega trga – ali bralci v Črni gori, na Hrvaškem ali BiH posegajo po knjigah, izdanih v Srbiji?
Ta jezikovna skupnost obstaja v obliki, ki nam še vedno omogoča, da se vsi razumemo. Seveda sta makedonščina in slovenščina različna jezika, čeprav ju tudi razumemo, zlasti generacija, ki je odraščala v nekdanji Jugoslaviji. Verjetno mlajša generacija zdaj manj razume slovensko ali makedonsko, tako kot v Sloveniji manj razume srbsko, vendar na območju Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Črne gore ni večjih jezikovnih ovir za medsebojno razumevanje. V jezikovnem smislu – in ne več v političnem – je razumevanje precej visoko, vendar vsaka od teh držav imenuje jezik za svoj, zaradi česar se pojavljajo različni spori. V Bosni in Hercegovini na primer polovica Bosne isti jezik imenuje srbski, druga polovica pa bosanski. V Črni gori se jezik od nedavnega imenuje črnogorski, abeceda pa je dopolnjena z dvema ali tremi črkami za označevanje zvokov, ki jih uporabljajo nekatera lokalna narečja. Vendar je problem globlji, saj je razpad Jugoslavije s seboj prinesel predvsem dramo identitete. Te drame ni bilo v Sloveniji – zaradi drugačnega jezika – in v manjši meri v Makedoniji, vsaj v času razpada Jugoslavije ne, saj se takrat nihče ni resno spraševal o makedonski identiteti. Druge republike, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, pa so poskušale ustvariti še večjo razdaljo od Beograda, zato so jo ustvarile tudi na jezikovni ravni. Na Hrvaškem je nastalo na tisoče novih besed, ki naj bi obogatile hrvaški jezik, vendar se jih večina ni ohranila. Ob branju hrvaških knjig se zdi, da je razlika med govorjenim in pisanim jezikom na Hrvaškem vse večja. V današnji Srbiji te razlike ni. Kljub temu se v jezikovnem smislu še vedno razumemo. Srbija je danes verjetno najbolj odprt knjižni trg v primerjavi s preostalimi državami – v Srbiji letno izide več del hrvaških avtorjev, kot jih je v zadnjih desetih letih izšlo na Hrvaškem. V Srbiji je objavljenih tudi veliko več prevodov slovenskih pisateljev kot srbskih pisateljev v Sloveniji. Zakaj se pri nas izdajajo knjige hrvaških avtorjev, ki so že izšle v hrvaškem jeziku? Knjige, ki so izšle v Srbiji, je namreč skoraj nemogoče dobiti v hrvaških knjigarnah. Razlogov za to je več, na primer carinske, gospodarske in tržne omejitve. Vendar pa na obeh straneh ni pripravljenosti za reševanje teh težav na državni ravni. Svet kulture žal najbolj trpi, za razliko od na primer od sveta kriminala ali gospodarstva, kjer Srbi in Hrvati odlično sodelujejo. Srbske knjige nekoliko lažje dosežejo svoje občinstvo v Bosni in Hercegovini, čeprav je težava v tem, da tam ni dejanske mreže knjigarn. V Črni gori pa je težava v izjemno majhnem trgu.
Srbščina se trenutno piše v cirilici in latinici. Koliko knjig se v Srbiji danes izdaja v latinici v primerjavi s cirilico?
Natančnih podatkov o tem ni, vendar menim, da je v latinici zdaj izdanih več knjig kot v cirilici. V primeru tiska še veliko bolj, saj večina dnevnih časopisov izhaja v latinici, večina političnih in analitičnih revij prav tako, pa tudi ves zabavni tisk. In to je vprašanje, ki se pogosto zastavlja v javnosti – ali je cirilica »ogrožena«, ali so potrebni določeni zakoni za »zaščito« cirilice? Tu in tam se pojavijo družbene in politične pobude, povezane s tem. Arhipelag tiska knjige tako v cirilici kot v latinici, odvisno od avtorjeve izbire. Približno polovica knjig, ki jih izdamo, je napisana v cirilici, polovica pa v latinici. Mislim, da večina bralcev v Srbiji sploh ni pozorna na to, v kateri abecedi berejo. Čeprav je tradicionalna srbska abeceda seveda cirilica, se v Srbiji že več kot 100 let pogosto uporablja latinica, ki je postala splošno sprejeta in uveljavljena.
Kaj danes po vašem bolj združuje Srbe, Hrvate in Slovence – dela Iva Andrića ali pesmi Svetlane »Cece« Ražnjatović?
Seveda obstajajo različni Srbi, različni Slovenci in različni Hrvati. Mislim, da imamo še vedno nekaj skupnega. To je dediščina Jugoslavije, čeprav živi le v generacijah, ki se je spominjajo. Ta zapuščina nekoliko bledi in bo nekega dne popolnoma izginila. Menim, da je pomembno doseči višjo raven razumevanja med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. To bi lahko bila podlaga za boljše politično razumevanje. Mislim, da je kultura v tem smislu lahko boljša povezava kot ekonomija ali zlasti politika, ki je vir številnih konfliktov. Prav tako menim, da ni smiselna ideja o novem jugoslovanskem povezovanju, saj bi le sprožila nadaljnje konflikte in nesporazume. Mislim, da si jugoslovanski narodi zaslužijo mir in ga lahko najdejo le, če sprejmejo, da živijo drug ob drugem, da imajo med seboj določene stvari skupne in da ne ustvarjajo svoje identitete za vsako ceno z zanikanjem identitete svojih sosedov. Poskusiti bi se morali sprijazniti z našo zgodovino, z okoliščinami nastanka prve in druge Jugoslavije ter z nesrečnim razpadom te države. Tragedija ni toliko razpad Jugoslavije, temveč način njenega razpada – s celo vrsto vojn, ki so jih spremljali hudi zločini, ki so jih zagrešile vse strani. No, razen morda Makedoncev, ki pa so imeli svoj oboroženi spopad z Albanci, v katerem tudi so bili zločini na obeh straneh. V vojni ni nedolžnih. Od teh vojn je minilo več kot 20 let, zadnja je bila bombardiranje Srbije leta 1999, pred tem so se končale vojne v Bosni, na Hrvaškem in v Sloveniji, sledila pa je na srečo kratkotrajna albansko-makedonska državljanska vojna. Zdaj vojne še vedno potekajo, vendar na drugačen način – brez fizičnih spopadov, resnih incidentov, brez orožja, vendar na podlagi povsem realnih političnih konfliktov. Vsa vprašanja, ki so bila odprta pred dvajsetimi leti, so odprta še danes, kar ne obeta nič dobrega za prihodnost teh narodov, saj se vsak narod še vedno počuti kot žrtev drugega ali več drugih narodov. Ljudje, ki imajo tako močan občutek žrtve in kompleks žrtve, se ne morejo v celoti posvetiti vsakdanjemu življenju in se ukvarjati z vprašanji gospodarskega, kulturnega in drugega razvoja – in mislim, da je prav kultura tista, ki bi lahko bila nekakšna rešitev nesoglasij, izhod iz tega začaranega kroga zgodovine. Veliko bolje bi bilo, če bi poskus resničnega razumevanja in prave dobre volje med jugoslovanskimi narodi temeljil na delu pisateljev, kot so na primer Ivo Andrić, Meša Selimović ali Danilo Kiš, kot pa na omenjeni pevki Svetlani Ražnjatović. Čeprav ne dvomim, da je veliko bolj znana kot pisatelji.
