Hvalnica erotični sli.
In ljubezni.

V počastitev 97. obletnice rojstva in desetletnice smrti slovitega kolumbijskega nobelovca, najbolj prevajanega špansko pišočega avtorja na svetu in osrednje figure latinskoameriškega magičnega realizma Gabriela Garcíe Márqueza (1927–2014) je šestega marca letos tako v izvirniku kakor v prevodih v več kot tridesetih državah sveta sočasno izšlo njegovo doslej še neobjavljeno delo Avgusta se vidiva (En agosto nos vemos). Pisatelj ga je menda pripravljal 15 let kot obširni roman, a mu ga zaradi bolezni in pešajočega spomina ni uspelo napisati. V njegovi literarni zapuščini v arhivu knjižnice Harry Ransom Center na teksaški univerzi v Austinu so se tako ohranili zapisi za drobno knjižico, katere zvrstna oznaka je najbližja noveli, ki pa je po avtorjevih besedah ne bi smeli objaviti, ker da »je zanič in jo je treba uničiti«. Pisateljeva sinova Rodrigo in Gonzalo García Barcha, ki sta vrsto let nasprotovala objavi teh zapisov, sta urednikovemu zapisu na koncu knjižice pripisala kratek predgovor (dodani sta tudi dve avtorjevi popisani in popravljani strani), v katerem pojasnita svoje razloge za odločitev o izdaji dela. Po ponovnem branju zapisov desetletje kasneje sta domnevala, da oče nemara prav zaradi izgubljanja spomina ni mogel presoditi o njihovi nesporni kakovosti, zato sta »užitku bralcev sklenila dati prednost pred vsem drugim. Če jo bodo oni veseli, nama bo Gabo morda odpustil. Na to se zanašava.«

Delo literarnim sladokuscem oziroma špansko beročim bralcem ni povsem neznano. Prvo poglavje novele z enakim delovnim naslovom je Márquez že leta 1999 prebral na nekem literarnem večeru in istega leta je izšlo v španskem časniku La Vanguardia, kjer ga še vedno lahko preberemo.

Kratka pripoved v šestih poglavjih se odvije v času štirih let in sledi poročeni protagonistki Ani Magdaleni Bach med njenim šestinštiridesetim in petdesetim letom. Vsako leto se 16. avgusta odpravi na neimenovan karibski otoček, kjer položi šopek gladiol na materin grob. Pri tem ne gre spregledati, da je ime osrednje protagonistke identično imenu nemške pevke in druge žene J. S. Bacha, Anni Magdaleni Bach (1701–1760). Zakaj je Márquez izbral prav to ime, ni znano.

Tistega leta, v Aninem sedeminštiridesetem letu življenja, obisk otoka zanjo pomeni iniciacijo v trenutek drzne svobode, ko si v hotelu, kjer vsako leto prespi, impulzivno privošči ljubimca za eno noč. Brez ovinkarjenj, brez posebnega dvorjenja in brez razkritja imen izkušnja deljenja postelje s kom drugim kakor z možem – s priznanim glasbenikom, ki slovi kot notorični zapeljivec, ne da bi avtor pri tem postregel z verodostojnostjo Aninih (in z njo bralčevih) ugibanj o njegovih potencialnih skokih čez plot –, v Ani prebudi dotlej neznani občutek popolne svobode in razplamti tlečo erotično slo. To se kljub grenkemu priokusu, ko ji zjutraj za neznanim moškim ostane zgolj dvajsetdolarski bankovec, naslednje leto nameni ponoviti. Kar se tudi zgodi, in tudi tokrat je ne ustavi neznanec, čigar obraz nekaj mesecev kasneje zagleda na televiziji, saj ga iščejo kot sleparja in potencialnega morilca priletnih, osamljenih žensk. V ukradeno izkušnjo jo ne glede na dvomljivi sloves vsakokratnega lovca vodi iz drobovja privlečena želja, ki se ji kljub občasnim pomislekom lagodno prepušča. »Tedaj je stopil k njej in jo brez besed, z lenobno iztegnjeno roko, znova povabil na ples. Ana Magdalena Bach, sama in svobodna na otoku, se je dlani oklenila kot roba prepada, z vso močjo svojega telesa. Odplesala sta tri valčke po starem. Po cinizmu njegovega mojstrstva je že ob prvih korakih sklepala, da je tudi on profesionalec, najet animator za potrebe turistov, in se mu pustila voditi v zanosno letečih krogih, vendar ga je odločno držala na razdalji roke. Pogledal jo je v oči in ji rekel: ‘Plešete kot umetnica.’ Vedela je, da je to res, ampak vedela je tudi že, da bi to rekel v vsakem primeru, vsaki ženski, ki bi jo hotel zvabiti v posteljo. Med drugim valčkom jo je poskusil stisniti k sebi, a se ni dala. Razumel je in se še posebej prizadevno potrudil za umetniški vtis; vodil jo je za pas, s konicami prstov, kot bi držal cvet. Odzvala se mu je v enakem slogu. Sredi tretjega valčka ga je že poznala, kot da sta si domača od nekdaj.«

Bralec je tako priča Aninemu (skoraj) vsakoletnemu erotičnemu odmiku od na pogled umirjenega, a zdolgočasenega in dvomov o partnerjevi zvestobi polnega družinskega življenja. Sin, uspešen glasbenik, in v jazzovskega trobentarja zaljubljena ter v samostan neomajno odpravljajoča se hči jo skupaj s samozadovoljnim in čustveno oddaljenim soprogom opozarjata, da ji leta neizprosno odvzemajo možnosti za dotlej neznane (erotične) izkušnje in odkrivanje lastne ženskosti. Kakor da bi hotela nadoknaditi zamujeno, se njena želja po tovrstnih pobegih kaže kot prvinska, instinktivna, na trenutke rahlo zaletava ali nevrotično obarvana, a vselej iskrena ter odločna.

V vmesnem, pred- in poavgustovskem času je bralec v realističnem, fragmentarno izpisanem slogu tretjeosebnega pripovedovalca priča njenemu odnosu z možem, ki se, kakor se to pač vselej dogaja, prične spreminjati. Ker se je, kakopak, pod vplivom skrivnih erotičnih užitkov pričela spreminjati ona. In namesto da bi avtor pripoved peljal v tej, nič kaj obetavni smeri, naredi salto mortale, ko se Ana odloči pripeljati materine posmrtne ostanke z otoka in se na soprogovo začudenje pojavi doma z vrečo kosti, kar pomeni nepreklicni konec njene ukradene svobode. Je sprevidela, da je vendarle bolje in predvsem varneje ohraniti zakon, kakršenkoli že je, z vsemi dvomi, občutki zapuščenosti, zamujenosti in neizbežnega staranja, ki je ob vseh poskusih, da bi ga omilila, vendarle počasna priprava na smrt? Ali je to storila, potem ko se ji je pokazal možni odgovor na vprašanje, zakaj si je njena mati, ki je umrla v Aninih letih, zaželela biti pokopana na otoku? To so téme, o katerih lahko bralec zgolj ugiba, še posebej ob zavedanju Márquezove brezkrajne pisateljske domišljije in nemogočih poti, ki jih je njegovo pero naredilo mogoče. Zato novela Avgusta se vidiva spričo apoteoze ženske erotične sle, uživanja življenja in svobode, kršenja pravil in prevzemanja odgovornosti zanje kljub dejstvu, da ne dosega odlik, ki vejejo iz številnih, tudi v slovenščino prevedenih Márquezovih del, prinaša predvsem toplo naklonjenost človeku na njegovih (stran)poteh. Je glasna in neomajna hvalnica ljubezni. Tisti ljubezni, ki je, kakor so poleg njegovih sinov prepričani tudi številni bralci po svetu, »glavna tema vsega Gabovega dela«.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.