Pa se je zgodilo in je naneslo, da sta se po dolgem času spet srečali. Dve branjevki. Tudi snega je naneslo nemalo in veter je bril. Beseda je dala besedo, zavili sta v bife, kavico posladkali z brinjevčkom in prijateljsko poklepetali. »Kako je pri vas, gospa, kako živite,« je zanimalo prvo. Čeprav sta skupaj gor in narazen rasli, sta imeli navado, da se dosledno titulirata z gospa ali vi. Etiketa je pol človeka, še zlasti poslovnega. »Še vedno prodajate ideologijo v sodčkih na glavnem placu?« »Kakšni sodčki neki«, je potožila druga, »kdo še kaj kupi na tem svetu, če prodam škrnicelj, pa sem vesela. Bili so časi, ko sem imela v posesti najlepši štant z ideologijo v beli Ljubljani. Vesoljno stolno mesto je k nam hodilo: škrici – tako mestni kot deželni, duhovni – tako zali in mladi kot tolsti in stari, pisarji – tako trgovski, kot cesarski, vsi so v vrsti stali. V velikih sodih smo jo prodajali, kakor kislo zelje. Ej to so bile urice, dela je bilo za sto hlapcev, desetice pa so kar same v žep letele. A kaj, ko so mladosti leta minila, čas obilja pa je tudi hudič vzel.«
Prijateljica je potrpežljivo poslušala in naročila še en brinjevček, pa pehtranovo potico je odvila iz cajteng papirja. »Danes je vse drugače, kam je prišel ta svet. Zdaj pa samo na plac svojo cizo pririnem, pa me pamži z gnilimi jajci obmečejo. Niti »ideologija, zabeljena in posoljena« ne morem več zavpiti. Fuj ideologija, kričijo, še konjski hlapci me prezirajo, služkinje pa vihajo nos, češ ideologija smrdi, bo našo čisto robo usmradila. Pa kako težko je naše delo, prava tlaka. Vzgojiti ideologijo, jo negovati v topli gredi verodostojnega filozofskega sistema, jo zalivati z upom in strupom, jo čistiti, puliti plevel očitnih nesmislov, jo požeti in jo obdelati odvisno od vrste in povpraševanja. Je mar to lahko? Se še spomnite gospa – kako neki bi lahko pozabili – kako sva se matrali s katolicizmom? Kako sva ga tlačili v kalupe modernosti? V trenutku, ko sva ga noter spravili, je na drugem koncu ven pogledal. Pa sva ga vseeno veliko prodali – in to na vatle! Da ne govorim o marksizmu. Kako naj človek proda sofisticiran miselni sistem z alienacijo dela, presežno vrednostjo in takimi pritiklinami? Tako dolgo smo ga mlatili, da je na koncu samo še izkoriščanje človeka po človeku ostalo. Pa je bilo kaj narobe? Kje pa, za vroče žemlje je šel! Da ne bom samo o sebi govorila, kako ste pa kaj vi, kaj prodajate te dni?«
»Gospa, vam kar odkrito povem, meni pa kar dobro gre.« Jamrajoči ženici je proteza skoraj na šank padla. »Aja? Ja, kaj pa gre tako v promet v teh časih,« je vprašala branjevka z očitnim tonom pristne zavisti. Prijateljica je naročila še dva frakla: »Ko sem leta devet nula zaprla štant s Kardeljevim samoupravljanjem, nisem vedela, kaj bi. Nacionalizem je v tistih časih vsak prodajal, pa še tako poceni in pokvarljiv je bil, da se ni splačalo. Ni bilo druge, tržno nišo je bilo treba najti. Pa sem domislila in začela ideje prodajati na drobno.« »Kako ideje,« je bila radovedna kolegica, »ideje so pa ja grobi material, kot da bi Ribničani leskove kole namesto košar po svetu nosili. Sploh pa, gospa, kje pa še kakšen idealist najde, da bi za idejo plačal?« »Joj, kako ste smešni,« je bila žaljiva podjetna branjevka, »vi pa res živite za luno. Idej ne kupujejo idealisti, kaj šele idealistični filozofi, ideje kupujejo realisti. Takšni, ki se znajdejo. Seveda ne moreš prodajati vseh idej: mi prodajamo samo prave ideje. Izvrstno gredo v promet ideje tipa »aplikacija s pol ritke in celim prdcem v 3D« ali pa »krščanski kondomi s sveto podobico in molkom – za seksi kesanje«. Da ne pozabim naših prodajnih hitov: »rahlo topla voda«, »zmerno topla voda« in »zelo topla voda«. Samo zmotiti se človek ne sme, da ne bi prodajal nepravih idej – te zasmrdijo do neba in posel je preč. Mi smo enkrat ponudili idejo »kako racionalno, pravično in uresničljivo razporediti družbeno bogastvo.« Veš, kakšen vik in krik so zagnale stranke? Skoraj bi šli na kant.
»Pa te ideje delujejo,« je previdno vprašala presenečena branjevka. »A vaše ideologije delujejo?« ji je nazaj zabrusila podjetnica: »to ni naša skrb, odgovornost za delovanje prevzame kupec sam, sploh pa, imamo odlično pravno službo.« »Še nekaj me zanima,« ni popustila kolegica: »kje jih pa najdete? Izvirne ideje ja ne rastejo za vsakim vogalom, prekleto na redko so posajene.« »Ah to,« je zamahnila z roko zadovoljna branjevka: »prave ideje izvirajo iz ene same ideje, »hiter dobiček«, to pa nabavljamo pri grosistu v škatlah po petdeset. Mi jih samo sfriziramo, pa je. Sicer pa, bistvo prave ideje ni izvirnost, kje pa, bistvo prave ideje je v preprostosti ali še boljše: v preproščini. A ni Platon učil, da je svet idej prava resničnost? In če je svet idej zares resničen, zakaj ne bi z njimi resnično zaslužili? Moram pa povedati, da je treba s pravimi idejami previdno rokovati – več ko jih daš na kup, manj so vredne. Še zlasti pa jih ni priporočljivo povezati v mrežo idejnosti, ki bi se usedla na trdno znanje in razum. V tem primeru lahko pride do kratkega stika, do dvoma. In ravno dvom je največji sovražnik prave ideje. Prava ideja ne prenese dvoma. Ker je prava, seveda. Prava ideja se najboljše počuti, ko nima konkurence, ko je čisto sama.«
»Bolj ko o svojem poslu govorite, bolj se mi zdi, da je vaša roba moji podobna.«
»Bo že držalo, gospa. Pa še lažje se jo pripravi in hitreje proda.«
