»Kompleksno identiteto, ki je posledica kolonializma, lahko ponazorimo z razbitim ogledalom, pri čemer pri pobiranju črepinj vsakič ugotovimo, da kakšna manjka,« je ob septembrskem obisku Nove Gorice dejala Igiaba Scego. Z italijansko pisateljico somalijskih korenin se je na 10. literarnem festivalu Mesto knjige pogovarjal Martin Lissiach.
V slovenskem prevodu imamo dve njeni knjigi: leta 2016 je pri Literi izšel roman Moj dom je tam, kjer sem, leta 2020 pri Kulturno-umetniškem društvu Police Dubove pa Adua; oba je prevedla Alenka Jovanovski. Njen zadnji roman, ki ga sicer še nimamo v prevodu, je Cassandra a Mogadiscio (Kasandra v Mogadišu), leta 2023 nominiran za nagrado strega. Naslov namiguje na prerokinjo Kasandro iz grške mitologije, ki ima dar videnja prihodnosti, a ji nihče ne verjame.
Čisto na začetku pogovora je Igiaba Scego spregovorila o deželi svojih prednikov, Somaliji, ki je bila od poznega devetnajstega stoletja izmenično italijanska in britanska kolonija. Prvih nekaj let po osamosvojitvi je sicer tako gospodarsko kot družbeno in kulturno zacvetela, a vojaška diktatura je terjala davek. Leta 1991 je izbruhnila državljanska vojna.
Somalija je bila od poznega devetnajstega stoletja izmenično italijanska in britanska kolonija. Prvih nekaj let po osamosvojitvi je sicer tako gospodarsko kot družbeno in kulturno zacvetela, a vojaška diktatura je terjala davek.
Kompleksna zgodovina Somalije, ki so jo zaznamovali kolonializem, diktatura in državljanska vojna, je številne Somalce prisilila, da so zapustili državo, med njimi tudi družino Igiabe Scego. Njen oče Ali Omar Scego je bil pomembna politična osebnost v Somaliji, med drugim prvi guverner somalijske prestolnice Mogadiša in somalijski veleposlanik v Belgiji. Po državnem udaru leta 1969, ko je oblast v državi prevzel diktator Siad Barre, je bil prisiljen Somalijo zapustiti. Z ženo je odšel v Italijo, kjer se je pet let pozneje rodila Igiaba Scego, njuna najmlajša hči. Še pred njima je v petdesetih letih v Italijo odšel dedek, in sicer kot osebni tolmač Rodolfa Grazianija, vrhovnega generala fašistične vojske v afriških kolonijah. O njegovi zgodbi avtorica med drugim piše v romanu Adua. Člani njene razširjene družine so tako razkropljeni po vsem svetu in posledično ne govorijo istega jezika. »Moja mama govori somalijski in italijanski jezik, moja nečakinja, ki živi v Kanadi, pa francosko in angleško. Med sabo se ne moreta sporazumevati, saj nobena ne govori jezika druge, ta nezmožnost sporazumevanja pa je bil eden glavnih vzgibov, zakaj sem se odločila napisati roman Cassandra a Mogadiscio,« je pojasnila pisateljica.
»Moja mama govori somalijski in italijanski jezik, moja nečakinja, ki živi v Kanadi, pa francosko in angleško. Med sabo se ne moreta sporazumevati.«
Kot je pisateljica povedala v pogovoru z Martinom Lissiachom, je želela s pisanjem tega romana vzpostaviti dialog med babico in vnukinjo, ki ne govorita istega jezika. Avtobiografski roman se bere kot pismo, ki ga prvoosebna pripovedovalka piše nečakinji Sorayi, živeči v Kanadi. V intervjuju z Jernejem Ščekom, objavljenem leta 2023 v Delovi Sobotni prilogi, je Igiaba Scego povedala, da je vloga tete ključna v somalijski kulturi, vendar bi to lahko razširili tudi na druge afriške kulture. Lik tete se namreč pojavlja v knjigah številnih afriških pisateljic, tudi v romanih nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie, ki je leta 2022 nastopila na festivalu Literature sveta – Fabula v Ljubljani. Poleg sestrstva, ki vlada med sorodnicami, se nemalokrat zgodi, da tete zaradi različnih razlogov prevzamejo skrb za nečake. To se je zgodilo tudi bratom in sestram Igiabe Scego: potem ko so njeni starši odšli v Italijo, so njihovi otroci namreč ostali pri teti, sestri Igiabine mame. Stanje, ki naj bi trajalo le toliko časa, da bi starši uredili vse potrebno in v Italijo pripeljali še svoje otroke, se je zaradi političnih okoliščin tako razpotegnilo, da so otroci medtem odrasli.
Vsako od poglavij v romanu se ukvarja z določeno temo, naslovu v somalijskem jeziku pa je dopisan tudi italijanski prevod. Prvo poglavje je tako naslovljeno Jirro oziroma Malattia, v prevodu bolezen. Beseda jirro se nato kot vodilni motiv pojavlja skozi ves roman. Pisateljica je pojasnila, da je želela v knjigi spregovoriti o kolonialni in vojni travmi Somalcev. Iskala je pravi izraz, a »posttravmatski sindrom« v italijanščini se ji je zdel pomensko preozek, zato se je odločila za somalijsko besedo jirro, ki zajema tako posttravmatski sindrom kot bolezen in bolečino. Vzorcu naslavljanja v somalijskem in italijanskem jeziku sledi tudi v drugih poglavjih, denimo Eeb – Vergogna (sram), Af hoojo – Lingua madre (materinščina), Buug – Libro (knjiga) itd. Somalijske izraze in stavke vpleta tudi v samo besedilo, kar pri literaturi afriških pisateljev sicer ni redkost, a posebnost pri Igiabi Scego je ravno ta, da somalijske izraze uporablja predvsem pri označevanju družinskih članov: edo za teto, hooyo za mamo oziroma babico, aabo za očeta itd.
Iskala je pravi izraz, a »posttravmatski sindrom« v italijanščini se ji je zdel pomensko preozek, zato se je odločila za somalijsko besedo jirro, ki zajema tako posttravmatski sindrom kot bolezen in bolečino.
Ena glavnih tem romana Cassandra a Mogadiscio je nedvomno jezik oziroma posameznikov odnos do njega. Pripovedovalka pravi, da ima sama dva materna jezika, italijanskega in somalijskega. Medtem ko nečakinji Sorayi zaupa, da ljubi italijanščino – jezik Danteja Alighierija, jezik ljubezni – hkrati priznava, da se zaveda, kako je to tudi jezik kolonizatorjev, ki so si podjarmili njene prednike. A s tem, ko v italijanščini piše tudi o italijanskem kolonializmu in fašizmu ter ga uporablja kot svoj literarni jezik, ta jezik dekolonizira. Ambivalenten odnos do jezika se zrcali tudi v kompleksni identiteti oziroma občutku pripadnosti. Ob vprašanju, ali se sama počuti bolj Italijanka ali Somalka, je dejala: »Še najbolj se počutim kot Rimljanka, torej prebivalka večnega mesta, ki je videlo vse, poleg tega pa tudi kot Italijanka in Somalka.«
H kompleksnosti identitete Somalcev, ki živijo v diaspori, prispeva še pripadnost klanu – navada je, da otrok ob rojstvu prevzame očetov klan, kar pomeni, da Igiaba Scego pripada drugemu klanu kot njena mama.
»Še najbolj se počutim kot Rimljanka, torej prebivalka večnega mesta, ki je videlo vse, poleg tega pa tudi kot Italijanka in Somalka.«
Roman Cassandra a Mogadiscio je zastavljen zelo široko, saj pisateljica vanj vplete zgodovino svoje razširjene družine in zgodbe posameznih članov, vse z namenom, da bi nečakinja Soraya razumela, od kod prihaja in kdo je. Ob tem velja omeniti, da je Soraya Omar-Scego igrala v nemškem filmu Wüstenblume (Puščavska roža), ki pripoveduje zgodbo o svetovno znani somalijski manekenki Waris Dirie. Odigra vlogo mlade Waris, ki ji kot mlademu dekletu pohabijo spolne organe. O pohabljanju ženskih spolnih organov je Igiaba Scego pisala že v Adui, v romanu Cassandra a Mogadiscio pa o tem spregovori skozi zgodbo svoje mame, ki je prav tako prestala to. Čeprav jo v obeh romanih izvršijo v preteklem času, nevarno in nečloveško prakso ponekod še danes izvajajo, predvsem v afriških in bližnjevzhodnih državah, pa tudi v Aziji in Latinski Ameriki.
Igiaba Scego v roman vplete tudi druge teme, kot so bulimija, bolezenska slabovidnost, staranje in pomembnost učiteljic za šolarje. O njihovi ključni vlogi v svojem življenju je pisateljica spregovorila tudi na novogoriškem večeru in med drugim povedala: »Učiteljice so mi zelo pomagale – pozorne so bile na rasizem v razredu in se z njim primerno soočale, poleg tega pa so me spodbujale pri razvijanju talentov.«
Pri spopadanju z rasizmom ji je bila v veliko pomoč tudi knjižnica, saj je v knjigah našla občutke, ki jih je čutila sama. Med avtorji, ki so jo še posebej zaznamovali, je omenila Toni Morrison, ki naj bi jo »rešila«, medtem ko v romanu omeni denimo ameriško pisateljico in aktivistko bell hooks. V ne tako pozitivnem smislu jo je kot otroka zelo zaznamovala knjiga Alexa Haleyja Roots. The Saga of an American Family, po kateri so v sedemdesetih letih posneli televizijsko nadaljevanko Korenine. Tudi zaradi rasističnega prikazovanja temnopoltih v njej so jo otroci v šoli posledično spraševali, ali ima doma verige, tako kot glavni lik Kunta Kinte, in ali jo je treba prebičati, če je poredna. Ob tem je pisateljica dejala: »Bilo me je zelo strah – bila sem edina temnopolta v svoji četrti in na šoli – in zaradi tega so bile učiteljice v tistem času zame tem pomembnejše.«
O vseh teh temah je pisala tudi v drugem v slovenščino prevedenem romanu Moj dom je tam, kjer sem. Tako kot Igiaba Scego tudi pripovedovalka romana ni nikoli živela v Somaliji. Medtem ko si z nečakom in bratom ogleduje zemljevid Mogadiša, somalijskega glavnega mesta, ji mama reče, da v njem manjka ona – pripovedovalka. V naslednjem prizoru, ki je najbrž eden najlepših v romanu, protagonistka iz zemljevida Mogadiša ustvari hibriden zemljevid, na katerega v obliki samolepilnih lističev nalepi prostore iz Rima, v katerem se je rodila in na katerega jo vežejo spomini. Nataša Hrastnik v spremni besedi k romanu Moj dom je tam, kjer sem način pisanja, ko avtorica zgodovino, v kateri preureja, umešča in osvetljuje zgodbe svojih prednikov, označi z izrazom »zgodbovina«.
Njeno pisanje je vzniknilo iz potrebe razumeti zgodbo svoje večplastne in diasporske družine, ki so jo zaznamovali diktatura, vojna in množične migracije.
Igiaba Scego v vsakem romanu na novo poustvarja zgodbovino svoje družine, kar priznava tudi sama. Na koncu romana Cassandra a Mogadiscio v zapisu Autobiografia in movimento (kar bi lahko dobesedno prevedli kot »avtobiografija v gibanju« ali morda bolje »avtobiografija v delu«) namreč zapiše, da je njeno pisanje vzniknilo iz potrebe razumeti zgodbo svoje večplastne in diasporske družine, ki so jo zaznamovali diktatura, vojna in množične migracije. Njeno pisanje je avtobiografsko in temelji na resničnih dejstvih, vendar je biografsko pisanje, kot sama pravi, polno pasti, saj je spomin nezanesljiv in pogosto tudi poln lukenj. Pisateljica te luknje v spominu zapolni z domišljijo, kar pa ne pomeni, da so romani zato prikrajšani za resnico, ravno nasprotno. V Novi Gorici je to dopolnila s prispodobo: kakor mama šiva blago, tako sama šiva besede, a ne da bi ji jih uspelo dokončno sešiti skupaj. Tudi zato to počne zmeraj znova.