AirBeletrina - Immanuel Kant (1724–1804)
Panorama 16. 5. 2019

Immanuel Kant (1724–1804)

Objavljamo eno od pesmi iz zbirke Od Talesa do tebe Gorazda Kocijančiča, ki je nedavno izšla pri Beletrini. Zbirka ni le mešanje književnih zvrsti, žanrski hibrid, ampak zlitje zgodovine filozofije in poezije. Mišljenje ima svoje temeljne poetske razsežnosti, poezija pa zmožnost izražati filozofske uvide in zamisli – zato je pesem lahko »orodje«, s katerim se na poseben način dotikamo preteklosti mišljenja.

 

“Nekega januarskega jutra leta 1802 mi je Kant povedal, da je Lampe, najsi bo takšna izpoved še tako ponižujoča, z njim pravkar ravnal na tak način, da ga je samega sram o tem pripovedovati.”
Thomas de Quincey, Zadnji dnevi Immanuela Kanta, 1827

 

(govori Kantov služabnik Lampe)

 

Gospod Kant je bil filozof, gospod Kant je imel filozofijo,
gospod Kant je delal filozofijo. Kar za služabnika ni najslabša
izbira. Sicer je bil tečen, drži (npr. »voda vre predolgo«, »voda se
hladi prepočasi«, saj razumete), in precej dolgočasen, a življenje
je bilo predvidljivo. Nikoli ni pustil, da bi mu sobo zračil, ker
se je na smrt bal potenja (imel je o tem neko teorijo, ki je ne
razumem). Bil je velik mislec (pravijo), dokler se mu ni zelo
poslabšalo in je začel pisati na lističe: »Junij, julij in avgust so
trije poletni meseci.« »Ženske sobe so podobne popku vrtnice,
vrtnici v razcvetu in šipku.« »Župa z nudeljni, polenovka,
göttinška klobasa in dosti gorčice, debel grah in repica.« Tako je
v obupu znova želel zašiti pretrganino med besedami in stvarmi,
uloviti preteklost, ki je uhajala, ko je noro verjel, da misel ostaja
v padanju: transcendentalni jaz (tako se menda reče), ukrojen v
listkih, na koncu ne pozna več niti svojega imena.
Ko je bil še mlajši in je na glas premišljeval, sem si mislil:
to ni naš jezik. Afna se. Stavki so predlogi. Če prepletaš te
kategorije, maksime in imperative, dedukcije in konstrukcije –
se lahko zasliši pesem? A se je zaslišala, naj priznam (proti
volji). Nisem kaj dosti razumel, a sem poslušal njeno melodijo.
Vzvišena je bila in nežna, trpka in ganljiva. Predvsem pa
naivna. Pela je o nečem, kar naj bi vsi poznali. O dolžnosti.
O svobodi. O nevidnem svetu, ki ga nosimo v sebi in ga ne
smemo izdati. In o golem upanju. Izplaknjena predanost brez
sanjaštva – a od večnosti je ostajala vsaj naloga, neka nevidna
cerkev, izlizana askeza brez povračila, Jezus kot nujen simbol,
živa želja po božanski Mašini, ki bo poravnala vse račune. In
odkar so v njegovem spominu zazevale luknje, sem slišal v njih
resnico nemoči. Izprožena je temeljna beseda, ki je bila na loku
vedno: meja. To bo ostalo. To je bila edina njegova trditev, ki
sem ji lahko verjel. Zvezde in nad njimi neznana blaženost, v
katero, star pruski vojak, neumni služabnik, skačem kar na glavo
(skrivnost ne prenaša raziskovanja, slaviš jo z zaupanjem, ko v
srcu kličeš: »nedoumljivi Gospod, Tvoje je veličastvo«).
In potem me je profesor Kant odpustil. Na listič je menda
zapisal: »Služabnik Lampe – ime je treba popolnoma pozabiti.«

Toliko o moralnem zakonu.