Relikvije dihanja so prvenec bruca režije na AGRFT Jana Krmelja (1995). Pesniški prvenci bralca zmeraj vznemirjajo s svojim potencialom, da vnesejo kaj svežine in mladosti – ne nujno biološke. Hkrati pa nosijo tveganje, da so na svet pokukali prezgodaj, nebogljeni, da torej nujno potrebujejo inkubator.
Relikvije dihanja so sad, ki se je od drevesa odtrgal ob pravem času in zdaj potrpežljivo čaka, da ga opazimo, vzamemo v roke, otipljemo, pogledamo, ovohamo, zagrizemo vanj in ga okusimo, prežvekujemo in prebavljamo … Krmeljeva zbirka namreč od bralca terja doživljanje z vsemi čutili, dobrodošla pa je tudi posebna občutljivost in odprtost za simbolno, iz katerega v osnovi vznika Krmeljeva pisava. Osnovna lega zbirke je tenkočutno melanholična, zamaknjena, meditativna, samotarska in nadrealna, hkrati pa se v njeni verzni krhkosti ali bolje zračnosti kaže presenetljiva konstantnost in domišljenost. Krmeljeva poezija z bralcem komunicira preko nenehnih implozij občutij in podob.
Četudi gre za idejno zastrto in težko ulovljivo pisavo, je tematsko silno sklenjena, koherentna; določajo jo levitve, preoblikovanja, preobrazbe, lov za (trdnejšimi, jasnejšimi) oblikami, transformacije snovi in duha, s čimer zbirka posega v metafizično, skorajda prvobitno mistiko. Prehajanje teles, »telesenje«, levitve, najdevanje živali v človeku, človeka v živali, predmetu ipd. Snovnost v duhu in duh v snovi. Telo ni le govorica, temveč prostor preoblikovanja, gnetenja, prehoda, naposled raztelešenja: »V vsej snovnosti sem odložil telesa in naselil / obrežje morja. S stikom beločnic in edine / vode vzplamtel.« Da so Relikvije dihanja zbirka prehodov in preoblikovanj, je vsaj delno mogoče razbrati že v naslovu zbirke – na ogled se postavlja nekaj nekdaj živega, dihajočega, sedaj preoblikovanega v snov, ostalino. V zadnjem tristišju knjige tako preberemo: »Si zatipal sonce / pod / zoglenelima mladičema?« Obet dokončanja transformacije.
Ne le v primerjavi z nekaterimi nedavnimi pesniškimi prvenci (Denis Škofič, Gašper Torkar), temveč tudi s siceršnjo slovensko sodobno poezijo je Krmeljeva pisava gotovo ena bolj razprtih, izmuzljivih, manj komunikativnih, ko v nizanju abstraktnih podob stavi zlasti na evokacijo. Njena rahločutna lega je nakazana že grafično z drobnostjo črk in vrstično razmaknjenostjo verzov, kar bralca usmerja v počasno, pozorno (za)uživanje, zlasti pa ponazarja njeno pomensko razklenjenost. Kajti Krmelj domala v slehernem stihu, sleherni sintagmi zbirke preizkuša meje jezika; vsakdanji, banalni, obrabljen, nepesniški jezik radikalno transformira in z njim ustvarja svoj svet, svoje pokrajine, prostore. Vertikalno strukturo pesmi poglablja do brezdanjosti, ko se zateče h kar najširšemu besednjaku, od poetičnega do tehnicističnega, in kar najbolj prosti besedni kombinatoriki.
Za najproduktivnejši prijem pri izumljanju lastne govorice se namreč izkaže ravno kršenje oziroma nadgradnja običajne, slovarske besedne vezljivosti, zlasti glagolske vezave: »Kraj izstopa svojo lego.« »Nekakšne ustnice / sporekajo ustničnike v sove ali udarce.« »Koren zaznave klije iz mojih ust v vas.« »Strop je nadenj spuščen v stopnicah, obenem se razpira« »Vonj vstopa vlažnost skozi pore glasov.« S tako nenavadnim besednim druženjem vznikajo nadvse izvirne, a tudi doživljajsko zahtevne podobe, ki se sem ter tja prevešajo v manierizem.
Takisto s pridom izrablja pesniške figure in trope, ki jih je v zbirki obilo. Pogoste so aliteracije (konci klanjanja, luskast lesk, vonj vstopa vlažnost), ponavljanja in sinestezije (ovalno utripanje, luknjanje vode, odlomiti otip, gnijoča svetloba, lomljivost vode ipd.) Neredko, a zmerno so zastopane tudi novotvorjenke: krogosoj, molkoglasnost, zdrobnost, podklavrje, rokavičje, prekopitljačiti, svojenje ipd.). Bralec sicer utegne mestoma začutiti določeno instrumentalizacijo omenjenih pesniških sredstev, kar nekoliko omaje izpovedno moč posameznih pesmi.
Lirski jaz se pogosto izraža v množini, kar je z ozirom na upesnjevana občutja bivanjske samote lirskega jaza dokaj presenetljivo. A hkrati podčrtuje običajnost, generičnost pojava posameznikove individuacije, vraščanja v svet, iskanja svoje telesnosti, prostora, puščanja vidne sledi … Krmelj z vzpostavitvijo svojega izraza v dialogu z drugimi pesniki, katerih citati uvajajo posamezne sklope zbirke, stopa po precej običajni pesniški poti. Poleg Komelja, Šalamuna, Ashberyja, Beckmana, Mandelštama je njegovo pesniško govorico najbolj zaznamoval Paul Celan, čigar zbirko je Krmelj za svoj predal tudi prevedel. O določujočem vplivu Celanove poezije na pesnikov jezik izvemo tudi iz spremnega besedila Miklavža Komelja. Starejši pesnik namreč svojemu mlajšemu kolegu v obliki pisma poda svoje razmišljanje ob branju zbirke in potegne nekaj vzporednic z lastnimi začetki. Obenem pa je zapis dobrodošel ključ, ki si ga lahko za vstop v prostore Relikvij dihanja izposodijo manj vešči bralci. S svojo pesniško občutljivostjo nevsiljivo in mimogrede odklene vrata vanjo, od bralca pa je odvisno, ali bo vrata odškrnil ali razprl na stežaj oziroma ali bo njegov ključ sploh uporabil. Tako spremno besedilo je tudi svojevrsten dokument pesniškega medgeneracijskega dialoga, iz katerega veje iskreno spoštovanje.
Relikvije dihanja pričajo o izjemnem pesniškem potencialu, ki se je zgostil v nadvse samosvojo in presenetljivo (in) domišljeno pesniško govorico. Verjeti gre, da se bo do naslednje zbirke pesnikova mestoma preočitna fascinacija nad kreacionistično potenco poezije oziroma samim aktom pesnjenja še nekoliko obrusila in bomo zategadelj bralci priča nekoliko manj zaklenjeni in še prepričljivejši pesniški izpovedi.
Jan Krmelj: Relikvije dihanja. Maribor: Litera (zbirka Piramida), 2014. 99 strani, 17,90 €.
