AirBeletrina - In Memoriam Josip Brodski
Refleksija 22. 1. 2019

In Memoriam Josip Brodski

 

Josip Brodski z muco Mississipi (foto: Bengt Jangfeldt)

Ko iz hiše odnesejo zadnje stvari, se v prostor naseli čuden, doneč odmev: tvoj glas se odbija od sten in se vrača k tebi. Zven osamljenosti, prepih praznine, izguba orientacije in do odvratnosti prenasičeno občutje svobode: vse je mogoče in vse je vseeno, nič in nihče se ne odziva, odzvanja le blago rimano potrkavanje tvojih lastnih korakov. Se v tem hipu ne počuti prav tako ruska literatura? Štiri leta ji manjkajo do konca stoletja, a je izgubila svojega največjega pesnika druge polovice 20. stoletja, novega pa do konca stoletja ne bo dočakala. Josip Brodski je odšel in v naši hiši je zazevala praznina. Od same Rusije se je ločil pred dvema desetletjema, poskušal je postati Američan, rad je imel Ameriko, eseje je pisal v angleščini, a Rusija je žilava dežela: ne glede na to, kako se je otepaš, te do zadnjega ne spusti iz rok.

Ko človek umre, v Rusiji na ogledala poveznejo črn muslin – starodavna gesta, smisel katere smo do danes pozabili ali pa potvorili. Kot otrok sem slišala, da to počnejo zato, da se pokojnik, ki bo še devet dni taval po svoji hiši in se poslavljal od bližnjih, ne bi prestrašil, ko v ogledalu ne bo zagledal svoje običajne podobe. Josip je v svojem krivično kratkem, a neskončno bogatem življenju odseval v toliko ljudeh, usodah, knjigah, mestih, da bi človek v teh dneh žalovanja, ko nevidno hodi med nami, žalni pajčolan najraje poveznil na vsa ogledala, ki jih je imel rad: na velike reke, ki oblivajo Manhattan, na Bospor, na amsterdamske kanale (»Nizozemci so najboljši narod na svetu!«), na beneške vode, ki jih je opeval, na krvni obtok Peterburga (sto otokov, koliko je to rek?), njegovega rodnega mesta, ljubljenega in krutega mesta, prototipa vseh bodočih mest. Tam so mu, mlademu fantu, sodili, ker je pesnik, se pravi lenuh: zdi se mi, da je bil v Rusiji edini, v zvezi s katerim so uporabili ta divji, sveže izmišljeni zakon, ki je kaznoval tiste, ki niso hoteli služiti denarja. Seveda ni šlo za to: s svojo živalsko intuicijo so že takrat zelo dobro slutili, KOGA imajo pred sabo. Zavračali so vsa potrdila o kopejkah, ki naj bi jih dobil za prevode pesmi.

»Kdo vas je imenoval za pesnika?« so kričali nanj.

»Mislil sem … Mislil sem, da je to od Boga.«

Jasno. Sledila je ječa, izgnanstvo. »Ne dežele, ne britofa ne bom si izbral, / na Vasiljevskem otoku rad bi umiral,« je obljubljal v svoji mladostnih verzih. »V temí ne najdem tvoje temnomodre fasade, / sred zbledelih linij na asfalt bom padel …« Zdi se mi, da se v Rusijo, pa čeprav le za en dan, ni hotel vrniti zato, da se ne bi uresničilo njegovo neprevidno preroštvo: kot učenec (med drugim) Ahmatove in Cvetajeve je poznal njuno pesniško vraževernost, poznal je tudi pogovor, ki sta ga imeli ti dve veliki ženski ob tako rekoč edinem srečanju:

»Kako ste lahko napisali tole (neke verze): kaj ne veste, da se pesnikove besede vedno uresničijo?« je prva očitala drugi. »In kako ste vi lahko napisali tole (spet neki verzi)?!« je bila ogorčena druga, saj se je tisto, kar so verzi napovedovali, tudi zares zgodilo.

»Josip, boste šli v Rusijo?«

»Verjetno.« »Ne vem.« »Morda.« »Letos ne.« »Najbrž bi moral.« »Ne bom šel.«

Vsi so planili v Rusijo – nekateri le pogledat, drugi za vedno –, le Brodski je okleval. Ni šel. Spoznala sem ga leta 1988 na krajšem potovanju v Ameriko, v Moskvi pa so me potem takoj povabili na literarni večer, posvečen Brodskemu. Stari prijatelj je bral Josipove pesmi, potem so igrali glasbo, ki ni imela z njim nobene veze, a je bila posvečena njemu. Do koncertne dvorane se je bilo nemogoče prebiti, na ulicah bližnjih stanovanjskih četrti so mimoidoče grabili za roke in jih prosili, naj jim prodajo »odvečno vstopnico«, dvorano je varovala policija na konjih – človek bi pomislil, da gre za koncert kakšne rock skupine. Zgrožena sem ugotovila, da si od mene veliko obetajo: bila sem prvi živ človek, ki je videl pesnika po dolgih letih izgnanstva. Kaj bi jim sploh lahko povedala? Kaj lahko poveš o človeku, s katerim si preživel dve uri? Upirala sem se, porinili so me na oder in počutila sem se kot idiotka. Ja, videla sem Brodskega … Ja, živega. Bolan je. Kadi. Pila sva kavo. Doma ni imel sladkorja. (Vznemirjenje v dvorani: Ali Američani ponižujejo našega pesnika? Kako lahko človek živi brez sladkorja?) Kaj še? Ja, prišel je Barišnikov, prinesel drva, zakurili smo v kaminu. (Vznemirjenje v dvorani: Da našega pesnika morda ne zebe?) V katerem nadstropju živi? Kaj jé? Kaj piše? Piše na roke ali na pisalni stroj? Kakšne knjige ima? Ali ve, da ga imamo radi? Bo prišel? Bo prišel? Bo prišel?

»Josip, boste šli v Rusijo?«

»Tam me nihče ne potrebuje.«

»Ne koketirajte! Dobro veste, da vam tam ne bodo dali miru. Nosili vas bodo na rokah – z letalom vred. Gneča bo navalila, podrla carino na letališču Šeremetjevo in vas na rokah ob petju pesmi odnesla v Moskvo. Ali pa v Peterburg. Na belem konju, če želite.«

»Prav zato nočem. Pa tudi jaz tam nikogar ne potrebujem.«

»Ni res! Kaj pa majhne inteligentne starke, vaše bralke – knjižničarke, muzejske delavke, upokojenke, prebivalke komunalnih stanovanj, ki se bojijo vstopiti v skupno kuhinjo s svojim obrabljenim čajnikom? Pa tisti, ki v filharmoniji stojijo zadaj, pri stebrih, kjer je ceneje? Jim ne bi dali, tem vašim resničnim bralcem, možnosti, da vas vidijo vsaj od daleč? Za kaj jih tako kaznujete?«

To je bila nepoštena taktika. Zgrešena in nepoštena. On je odgovarjal v šali: »Potem grem že raje k svojim Nizozemcem«, »Obožujem Italijane, v Italijo grem«, »Poljaki so čudoviti! Oni me vabijo«, ali pa se je razjezil in me zatrl: »Niso me pustili na očetov pogreb! Mama je umrla sama, brez mene. Prosil sem jih, pa so me zavrnili!«

»Kdo vas je zavrnil – vaši bralci?«

Se je želel vrniti domov? Mislim, da ja, vsaj na začetku si je vsekakor želel, a se ni mogel, bal se je preteklosti, spominov, opominov, razkopanih grobov, bal se je svoje šibkosti, bal se je, da bi sesul tisto, kar je s preteklostjo ustvaril v svojih verzih, bal se je ozreti na preteklost kot Orfej na Evridiko: da je ne bi za vedno izgubil. Ni mogel ne razumeti, da je njegov edini bralec, njegov pravi bralec – tam, ni mogel ne vedeti, da je ruski pesnik, čeprav se je prepričal – a prepričal je le samega sebe –, da je ameriški pesnik. Pesmi je pisal v angleščini, svoje pesmi je prevajal v angleščino, jezil se je na kisle recenzije, na zelo tesne prijatelje, ki so si mu upali reči: Ja, besede so na svojem mestu, Josip, a to ni pesem, ker v angleški poeziji, saj veš, veljajo drugačni zakoni …

Kako lahko ne bi vedel vsega na svetu o pesniških zakonih – saj jih je sam ustvarjal! »Ne povej Josipu, a spet so prišli Američani in spraševali: ’Povejte, ali je on res genialen pesnik?’« Kaj je vedel in kaj je slutil? Napisal je pesem o jastrebu v gorah Massachusettsa, ki poleti tako visoko, da mu zračni tok preprečuje, da bi se spet spustil na zemljo, in jastreb umre tam, v tistih višavah, kjer ni ne ptic ne ljudi in ne zraka, da bi lahko dihal. Se je on, Brodski, sploh lahko vrnil? Zakaj smo ga jaz in vsi drugi mučili s temi vprašanji? Hoteli smo, da bi mu bilo lepo, hoteli smo, da bi videl, da bi vedel, kako ga imajo radi – kako ga imamo radi mi! In še zdaj ne vem, ali si je želel teh prepričevanj, »naj nas pride obiskat«, ali pa smo z njimi le trpinčili njegovo že tako bolno srce.

»Josip, vabijo vas, da nastopite v kolidžu. Dva datuma sta na voljo: februar ali september?«

»Februar, seveda. Do septembra je treba še preživeti!«

Nato je odtrgal filter s še ene cigarete in povedal še en »črn« vic:

»Mož: ’Zdravnik mi je rekel, da mi ni več pomoči. Da ne bom dočakal jutra. Kaj, ko bi se vso noč ljubila in pila šampanjec?’

Žena: ’Ta je pa dobra. Tebi zjutraj ne bo treba vstati!’«

Bi ga morali obravnavati kot »bolnika«, govoriti o vremenu in hoditi po prstih? Na nastop v naš kolidž je prišel bled kot stena, izmučen po treh urah poti – za takšne navadno pokličejo urgenco. Spil je nekaj vina, pokadil pol škatlice cigaret, blestel, recitiral pesmi, pesmi, pesmi, spet kadil in recitiral, na pamet, svoje in tuje, še kadil in še recitiral, tako da so že poslušalci postali bledi od njegovega antiameriškega dima, on pa je bil dobre volje – v obraz je postal ves rožnat, oči so se mu bleščale, še je recitiral, še in še. In ko bi moral po vseh pravilih v posteljo z nitroglicerinom pod jezikom, se mu je zahotelo še pogovarjati, zato se je odpravil h gostoljubnima gostiteljema, založnikoma revije Salmagundi Bobbyju in Peggy Boyers, in tam je govoril in pil in kadil in blestel in se smejal in ob polnoči, ko sta bila tudi utrjena in vsega vajena gostitelja že čisto bleda in sva ga z možem končno odpeljala v guest house, je njegova energija narasla tako močno, kot je najina padla.

»Kako čudovita sta Boyersa! Kako je on pameten! In ona – kakšna lepotica! Kako težko človek zapusti takšne gostitelje, čeprav smo jih res kar malo izmučili. No, zdaj pa se bomo lahko pogovorili, kot se spodobi!«

Kot se spodobi je pomenilo – po rusko. Sedeli smo še do treh zjutraj v praznem salonu guest house in govorili o vsem na svetu, ker je Josipa zanimalo vse na svetu, vmes smo obrnili okrog vse predale, da bi našli odpirač za nove in nove steklenice rdečega vina, polnili tiho ameriško zavetje z oblaki prepovedanega dima, zaman brskali po kuhinji in iskali ostanke jedi po dnevnem srečanju (»Moral bi skriti malo Lo Mein … Tam je bila še okusna kokoš … Tudi hladno bi pojedli, moral bi jo ukrasti! Ponoči se požrtija šele začne!«) in se razšli proti jutru: midva napol mrtva, Josip pa kot da ni bilo nič.

Do vseh svojih peterburških prijateljev je gojil neko neobičajno nežnost, bogato je hvalil njihove kreposti, ki jih v resnici niso vedno imeli. Ko je šlo za človekovo zvestobo, njegovim sodbam ni bilo mogoče verjeti – zanj so bili vsi geniji, mozarti, najboljši pesniki 20. stoletja. Navezanost je bila zanj nad pravičnostjo, ljubezen nad resnico – povsem v duhu ruske tradicije. Mladi pisatelji in pesniki iz Rusije so ga zasipali z rokopisi – ko sem iz Moskve odhajala v Ameriko, so mi moji pesniški kolegi prinašali svoje zbirke in mi jih tlačili v kovček: »Saj ni tako težka. Glej, da jo boš pokazala Brodskemu. Naj prebere. Drugega mi ni treba, samo prebere naj!« In on je bral in si zapomnil in sporočal, da so pesmi dobre, in dajal intervjuje, v katerih je hvalil srečneže, ti pa so mu pošiljali in pošiljali svoje objave. Tistim, ki jih je pohvalil, se je zvrtelo v glavi, nekateri so pravili: »V Rusiji sta v bistvu le dva prava pesnika: Brodski in jaz.« O sebi je dajal napačen vtis patriarha-dobričine, a če bi ga mladi pisatelj, ki ga tu ne bom poimenovala, videl, kako je pljuval in kričal od muk ob branju njegove zgodbe, v kateri siže temelji na nasladi ob moralni izprijenosti: »Dobro, dobro, po temle človek še lahko piše, a kako on po temle lahko še živi?!«

On ni šel nikamor – vsi so prihajali k njemu.

Vse, ki so prišli v Ameriko, so vozili tja. Vsi so se prepričali, da on dejansko obstaja, živi in piše – čudaški ruski pesnik, ki noče stopiti na ruska tla. V Rusiji so objavljali njegovo poezijo v časopisih, revijah, izborih v eni knjigi, v več knjigah, navajali so ga, se sklicevali nanj, ga preučevali, ga tiskali tako, kot si je želel, pa tudi tako, kot si ni želel, potvarjali so ga, ga izrabljali, ga sprevrgli v mit.

Anketa na moskovskih ulicah:

»Kakšne upe gojite v zvezi z volitvami v novi parlament?«

Ključavničar N: »Oh, požvižgam se tako na parlament kot na politiko. Hočem živeti kot Brodski, pošteno.«

Brodski je hotel živeti in ne umirati – ne na Vasiljevskem otoku ne na Manhattnu. Bil je srečen, imel je ljubečo družino, poezijo, prijatelje, bralce, učence. Pred zdravniki se je hotel skriti v svoj kolidž, tam ga ne bi ujeli. Želel je uiti lastnemu preroštvu: »Sred zbledelih linij na asfalt bom padel.« Padel je na tla v svojem kabinetu blizu drugega otoka, pod prekrižanimi linijami dvojne usode emigranta – ruske in ameriške. »In dve dekleti-sestri iz neizživetih let, / hitita na otok mahat fantu v slovo.« Res je zapustil dve dekleti – ženo in hčerkico.

»Veste kaj, Josip, če ne želite priti s pompom in ropotom, če nočete ne belega konja ne navdušenih množic, zakaj se ne bi v Peterburg odpravili inkognito?«

»Inkognito?« Nenadoma se ni več jezil niti šalil, ampak je pozorno prisluhnil.

»Ja, no, saj veste: nalepite si brke ali pa kar tako … Na letalu se zastrete s časopisom. Ne poveste nikomur, ampak res prav nikomur. Pridete, se usedete na tramvaj in zapeljete po Nevskem. Sprehodite se po ulicah – svobodni, neprepoznavni. Gneča je, vsi se zaletavajo drug v drugega. Kupite si sladoled. Kdo vas lahko prepozna? Če hočete, lahko iz govorilnice pokličete prijatelje in rečete, da kličete iz Amerike. Če se vam bo zahotelo, pa lahko potrkate tudi na njihova vrata: Evo me! Dolgčas mi je, pa sem se oglasil.«

Govorim, v bistvu se šalim, a nenadoma vidim, da njemu sploh ni do smeha – obraz mu zalije otroški izraz zapuščenosti in nekakšne čudne sanjavosti, in videti je, kot da gleda skozi predmete, prodira skozi meje stvari – na ono stran časa … On molči, meni pa postaja nerodno, zdi se mi, kot da oprezam, kot da se silim nekam, kamor me niso povabili, in da bi pregnala to občutje, rečem z ganljivim in spodbudnim glasom: »A ni to čudovita ideja?«

On zre skozi mene in ponavlja: »Čudovita … Čudovita …«

 

Esej bo v zbirki Tuja lepota izšel v času festivala Literature sveta Fabula. Tatjana Tolstoj bo nastopila na odprtju literarnega dela festivala, v petek, 1. marca, ob 20.00 v Cankarjevem domu. Pravočasno si zagotovite brezplačne karte za obisk ene največjih ruskih intelektualk našega časa!

 

Prevod: Urša Zabukovec