»Gospod Salomon, črnec ne oddaja nobene avre čutnosti ne s kožo ne z lasmi. V dolgih dnevih in nočeh se je v vas preprosto usidrala podoba biološkega-seksualnega-čutnega-in-genitalnega-zamorca, ki se je niste znali rešiti. Oko ni ogledalo, ampak tudi usmerja pogled.«
(Jacques Howlett, Présence Africaine)
V filmu Out of Africa (Spomin na Afriko; in Sence na travi, slovenski prevod 1986), ki je nastal po literarizirani avtobiografiji danske pisateljice Isak Dinesen in v kateri je popisala življenje na začetku dvajsetega stoletja v tedanji britanski koloniji – Keniji –, naletimo na prizor, ko veleposestnici Karen ljubimec umije lase. Prizor je naelektren z erotiko, v ozadju slutimo dih jemajočo pokrajino. Isak Dinesen je od tedaj postala sinonim za »osvobojenost« bele ženske v Afriki, do česar pa so bili mnogi postkolonialni kritiki nastrojeni.
Poleg tega, da so prizori, ki služijo kot podlaga za ljubezensko zgodbo, le apologija imperializma, je kritičarka Anne McClintock opozorila še na eno pomanjkljivost. »Filmi, kakršen je Spomin na Afriko, trgovinske verige oblačil, kakršna je Banana Republic, in parfumi, kot je Safari, prodajajo neokolonialno nostalgijo za časom, ko so evropske ženske v belih srajcah in safari zeleni barvi domnevno našle svobodo v imperiju: vodile so plantaže kave, ubijale leve, preletovale kolonialno nebo v letalih – to je popolnoma napačna komercializacija “osvobojenosti” bele ženske, ki nikjer na svetu ni olajšala vzpostavitve zavezništva med obarvanimi in belimi ženskami /…/,« je zapisala v tekstu Angel napredka: pasti termina »postkolonializem.
Temnopolt moški kot objekt poželenja
Drugi film, ki navidez nima nič skupnega s projekcijami, ki jih je proizvedla Isak Dinesen, je Bela Masajka. Gre za mednarodno knjižno uspešnico Corinne Hofman, ki je bila prodana v več kot 4 milijonih izvodov ter doživela filmsko adaptacijo v režiji Hermine Huntgeburth. Osrednja ideja je soočenje ciliviziranih in primitivnih ljudi, ker pa imamo posebno situacijo romantičnega izvora, pozabimo, da gre za kolonialno situacijo. Čeprav je zgodba na svojstven način inovativna, gre le še za eno v nizu pretvorb dojemanja temnopoltega moškega, ki je prikazan kot objekt poželenja, kot prvinsko bitje, nezmožno logičnega mišljenja.
Na ta način je citatna navezava, ko postavni vojščak iz plemena Sambutu (Jacky Ido) z evropskim šamponom umiva lase bodoči zaročenki Caroli (Nina Hoss), povedna in povzema neko drugo afriško ljubezensko zgodbo, le da tokrat v drugačni relaciji – bela ženska in črni moški –, kar Isak Dinesen niti slučajno ne bi prišlo na misel. Sidro, ki drži domišljijo privezano na stvarnost, nas opominja, da se nahajamo v drugačnem območju – območju osvobajanja bele ženske. Ta v Beli Masajki ne poteka več na račun pokrajine, katere del so tudi Afričani, temveč je zvezana z objektivizacijo in seksualizacijo temnopoltega moškega.
Spričo tovrstne skomercializirane podobe se je smiselno razgledati, če ne po začetkih, pa vsaj po kompleksnejši reprezentaciji intimnega trka med svetlopolto žensko in temnopoltim moškim. Gre za glediščno točko v obravnavi Drugega in kako je ta skonstruiran.
Eno zgodnejših obdelav tovrstnega trka je podal martiniški psihoanalitik Frantz Fanon v knjigi Črna koža, bele maske, ki je izšla leta 1952 in je danes spričo bede popisovanja begunske krize še kako aktualna. Fanon govori iz lokalitete. Toda hkrati je izkušnjo črnega človeka povzdignil na univerzalno raven. Pri tem se je naslonil na heglovsko dialektiko, ki jo prevaja v dialektiko belega gospodarja in črnskega hlapca. Čeprav naj bi si Fanon želel »biti kot Hegel«, ta domnevno največji apologet zahodnega – belskega – uma in njegovih kolonizatorskih pretenzij, je v njegovem pisanju vse preveč igrivosti že na ravni postmoderne igre ponavljanj, da bi lahko govorili o mimetični želji.
Hkrati Heglovi teksti na vsebujejo samozavedanja, ki je ključno za Fanonovo psihopatologijo. Samozavedanje za Fanona pomeni, da govori o »modernem črncu« v belem svetu. O modernosti Fanonovega črnca priča anekdota, kako »je črnec sredi spolnega akta z ‘vročo’ blondinko v trenutku orgazma zaklical: ‘Naj živi Schoelcher!’ Ko se bomo spomnili, da je Schoelcher tisti, ki je v III. Republiki dosegel sprejetje odloka o odpravi suženjstva, bomo razumeli, da se je treba še nekoliko zadržati pri odnosih, ki so možni med črncem in belko.«
Konflikti v črno-belih razmerjih
Ne glede na to, ali ta anekdota oživlja ekspliciten ali latenten odnos, govori o realnih konfliktih, ki obstajajo, ko govorimo o variacijah črno-belih razmerjih. Če danes v Google vtipkamo črno-belo razmerje, nas vrže v poseben profil: »spolni turizem«. Tedaj bomo prišli še do enega filma, ki – v primerjavi s prej omenjenima ter na malodane na dokumentarni način prikazuje odnos med starejšo belko in mlajšim črncem. Gre za film Ulricha Seidla Paradies: Liebe. Očitno živimo v dobi, ko je poskus prikrivanja resničnih interesov odveč. Hrepenenje po črnem mesu je zreducirano samo še na alegorično. Vse te ženske imajo nenormalno seksualno življenje.
Mož jih je zanemarjal; bodisi so odveč ali si niso upale nadomestiti umrlega moža ali pa so ločene. Zberejo denar in se znajdejo na eksotični lokaciji. Čeprav navidezno zagovarjajo, da nimajo seksualnih ambicij, črncu, ki jim pride na pot, začnejo pripisovati sile, ki jih drugi (možje, priložnostni ljubimci) niso imeli. Ključno je, da se vmeša določen element perverznosti, trdovratnost infantilne strukture; »Bog ve, kako oni seksajo! To mora biti strašljivo,« bi pripomnil Fanon.
Mazzini na spolzkem terenu
Miha Mazzini se je v romanu Funny (Založba Goga, 2019) spustil na ta spolzek teren. Roman je upovedan z glasom belega moškega, ki je, kljub temu da toliko razpreda o anksioznosti zahodnega sveta, apologet belskega uma. Čeprav imata z ženo Karin normalno seksualno življenje (gre za ključen podatek!), ona tone v lasten svet. Mož opazi, da se njen pogled fiksira na televizijskih podobah migrantov. Medtem ko se ženina razpršenost gosti, se on izgublja v neskončnih razpredanjih. Ker njegovi poskusi racionaliziranja nimajo učinka in se že zdi, da bosta zakonca pristala v še enem krogu pekla, se ona odloči; z argumenti, češ da želi razumeti, zakaj migranti silijo k nam, planira potovanje v Afriko.
Ne vemo natančno, kam, lahko le sklepamo (Afrika je obravnavana kot ena država). On vztraja, da gre z njo in šele na kraju sprevidi, kar je bilo jasno od začetka; na uvodnem plesu Karin prevzame lokalni moški in Leonu ne preostane drugega, kot da se izreče z besedami svoje žene: »Tako lepih moških nisem videl še nikoli. /…/ Ob njih sem se zavedel svoje starosti, vsake kile, ki jo imam preveč /…/.«
V drugem delu romana, ki je precej manj okreten od prvega, prizadetega belega moškega obiščejo stereotipi. Črncu, ki prevzame Karin, je pripisana halucinantna spolna moč. Ker Leona navdaja občutek seksualne impotence in manjvrednosti, se brani s cinizmom. Zroč v cesto, »po kateri so klokotali in rjoveli dizelski motorji, ki so tičali v razpadlih avtih,« pomisli, da »Evropa sem ne pošilja le odsluženih žensk, marveč tudi vozila.« Čeprav mu je načeloma jasno, da je nevroza, ki sta jo sprovedla z ženo, povezana z individualno situacijo, si ne more pomagati – ostaja na genitalni ravni. Drugega dojema kot ne-jaz, ne-identificirajoče, ne-primerljivo, in posledično tudi ne-civilizacijsko, ne-kulturno, ne-moderno, in da bi bila situacija še bolj zapletena, po njegovem mnenju Drugi svojo biološkost daje na ogled zaradi ekonomskih razlogov (dobesedno: žensko izkorišča), medtem ko žena, ki se je iz uradnice spremenila v belo Masajko, trdi, da je posredi ljubezen in pripadnost. Oba nevidnega ljubimca fiksirata, in mu odvzameta pravico do glasu, skratka, ga žrtvujeta projekcijam, ki niso nič drugega kot (pra)strah pred seksualno močjo temnopoltega moškega.
Ko že mislimo, da si bo Leon našel nadomestek v ženski obliki, se v njegovi bližini znajde David, ki ga John, še en osebek potegnjen iz kolonialnega naftalina, opiše kot obetavnega, medtem ko naj bi bili vsi drugi lokalci »troti«.
Samo pogled prizadetega belega moškega
Z Davidom naj bi Leon popravil predsodke, ki jih je sproducirala prizadetost – črnim moškim ne moremo zaupati, kadar so blizu žensk; v liberalistični neomadeževanosti se Leon zaveda, da to velja za ljudi nasploh in ne za določeno raso, toda v sebi goji iracionalno nostalgijo. Prizadeva si sicer gledati skozi leče politične korektnosti, ki jo zakamuflira v potrti ton, češ, pričakoval sem Disneyland, dobil pa afriško realnost, ki nima nič opraviti z magičnim realizmom, ki ga proizvajajo bele pisateljice (in spregleda Bena Okrija). Išče še zavezništvo z vzhodnoevropskim bralcem in ga spomni na čase, ko so ženske iz premožnejših držav hodile kupovat telesa revnejšega socializma.
Bralcem Fanona je jasno, da gre za negativno prezentacijo, ki se nahaja v bližini romana Osrčje teme Josepha Conrada ali Mister Johnson Joyca Caryja. V knjigi tudi ni razdelan diferenciran pogled na osrednji dogodek – intimen medrasni stik; dobimo le pogled prizadetega belega moškega. V najboljšem primeru bi lahko govorili o črncem naklonjenih belcih, katerih doumetje je, da Zahodnjaki v Afriko – preko porničev in interneta – uvažajo predvsem seks, kar je daleč od notranjega pogleda.
Kljub dobronamerni želji osvetliti seksualni turizem v Afriki, to ni knjiga, ki bi odpirala nevralgične točke. Predvsem pa ni slutiti, da bi pisatelj, ki želi govoriti o poželenju do Drugega, do katerega izmed svojih likov, razen do pripovedovalca, čutil strast. Karin v drugem delu deluje kot naivka, ki je v vlogi spolne turistke, sladke mame, našla satisfakcijo. Edini odmev njene prejšnje osebnosti najdemo v izjavi, da tudi njuno razmerje z Leonom ni bilo brezinteresno. Enako črnka Mary izpade kot tisti »topli in materinski lik, ki ima širok nasmeh in jo skrbi za junakovo dobrobit« iz sarkastičnega eseja Binyavanga Wainaina – Kako pisati o Afriki.
Vsi ti liki torej brenčijo okoli glavnega junaka in ga prikazujejo kot moško varianto rešitelja, le da Leon za razliko od Karin v predanost ne verjame. Na koncu ga vidimo, kako skrbi za albinskega otroka in navkljub moralizmu – ali pa ravno zaradi njega – izvaja hegemonijo. Temnopolti v romanu ostajajo Drugi, in to na tisti način – v iskanju belega zaščitnika, pa naj si bo v moški ali ženski preobleki –, kot smo ga videli na začetku te črno-bele naracije.
