Medtem ko je želja prizadevanje po imeti ter s svojo posedovalnostjo in osredotočenostjo nase zasenči ali celo zanika drugega, dejavna ljubezen temelji na biti, hrepenenju po resničnosti in sobivanju z drugim. Razmislek o niansah obeh vrst ljubezni seveda napeljuje na razliko v odnosu do drugega kot objekta ali kot subjekta. Zato je povedno, da je postavljen na sam začetek knjige o islamu in njegovi miselni dediščini, v prvo poglavje o usodni ljubezni v Ljubljani, prvi postojanki avtorjevega življenja, preden se odpravi v svet.
Potovanja tako kot ljubezen, ki jo Sami Al-Daghistani v knjigi naslavlja kot občečloveški koncept in svetovni nazor, odpirajo naše čute in mišljenje, hranijo radovednost in spodbujajo medsebojno učenje. Vsak kraj, kamor se podamo, nas obogati z novimi občutji, okusi, poznanstvi, življenjskimi lekcijami in kulturnimi referencami. Ali kot tako lepo zapiše avtorjev brat na poslovilno razglednico pred odhodom v revolucionarni Egipt: »Vsako veliko potovanje, na katero se podaš, bi moralo biti predvsem potovanje v svojo lastno notranjost. Kolikor več tvoje oči vidijo, toliko bogatejše je tvoje srce. Kolikor več doživiš, toliko globlje seže tvoja duša. In kolikor več spoznaš, toliko širša so tvoja obzorja. Največje potovanje od vseh je tvoje življenje.«
Avtorju še bolj konkretno vsaka destinacija njegove študijske poti pripelje nove teme, nova poglabljanja ter s tem tudi osebno in intelektualno zorenje, katerega razpon predstavlja pričujočih osem esejev. Temeljni zastavek knjige Islam in ljubezen poleg obeh naslovnih tem torej dopolnijo potepanja od Sarajeva, Kaira, Leidna, Rabata, Montreala do New Yorka in Osla med letoma 2005 in 2023. Vsebinsko bogati zapisi o Koranu, arabskem jeziku, poeziji, skupnosti, revoluciji in ljubezni do svobode, estetiki, sekularizmu, šeriatu, ljubezni do denarja, ženski, hidžabu in intimnosti črpajo iz zgodovine, književnosti, filozofije, etike in ekonomsko-pravne misli.
Knjiga je s pregledom pomembnih tematik arabsko-islamske intelektualne zgodovine, od katerih bi si vsaka zaslužila svojo knjigo, zato tudi izziv naši evrocentričnosti, ignoranci in aroganci. Pomanjkanju nekaterih dejstev in imen v naših šolskih kurikulumih, predvsem pa perspektivi, iz katere pri obravnavanju gledamo na druge kulture. Včasih ob osredotočanju na zgolj eno od zgodb namreč zanemarjamo celo ključna zgodovinska dejstva in izmenjave med različnimi kulturami, ko niso del zmagovitih evropskih osvajanj. Krožile niso le začimbe, prevzeli nismo le številk in nekaj besed (kot so alkohol, kava, alkimija, algebra itd.), temveč tudi pomembna miselna, umetniška in znanstvena dognanja in pristope. Arabski mistiki so na primer igrali vlogo pri razvoju predstave o strastni ljubezni, trubadurske lirike in dvorne poezije, filozofi pa vsaj pri ohranjanju in prenosu grških klasikov. Avtor opravi tudi dobrodošel bežni pregled obračanja francoskih in nemških mislecev k vzhodu, na primer zanimanje Goetheja, Hegla in Nietzscheja za islam.
Našemu nepoznavanju se pridružuje zavzemanje pozicije vednosti, ki drugega nujno postavlja v podrejen položaj. Igre moči in nadvlade, v katerih mora vseskozi nekdo prevladati, pa narekujejo naše interpretacije dogodkov ter bistveno oblikujejo naš pogled na drugega in dialog z njim. Takšno ustvarjanje antagonizmov postavlja vprašanje, v kolikšni meri je naše dojemanje sveta, v katerem živimo, odvisno od predstav, ki temeljijo na predpostavkah o nas in drugemu/ih, ki naj bi bil radikalno drugačen. Orientalistični stereotipi (ne)hote določajo naša čustva, mnenja in odločitve, ki jih bomo sprejemali na osebni, a tudi družbeni in politični ravni.
Oblikujejo medijsko poročanje in odziv na arabsko pomlad v različnih državah ali prihod migrantov glede na njihovo poreklo, kar se je še posebej izkazalo z začetkom vojne v Ukrajini, medtem ko vojna v Siriji letos traja že trinajsto leto. Interesi in pogledi Zahoda na Bližnji Vzhod, ki te interese pomagajo utemeljevati, imajo precej konkretne posledice, tudi ko pomislimo na večkratne vojaške intervencije in drugačna, bolj ali manj direktna, vmešavanja. Prav tako pa tudi na evropskih tleh, ko se države z nezanemarljivim delom muslimanskega prebivalstva, kot je Francija, odločijo prepovedati nošnjo hidžaba ali burkinija, s tem pa si vzamejo (precej nekonstruktivno) pravico presojanja nečesa, kar verjetno slabo razumejo. Avtor se v knjigi medtem posveti etimologiji in koranskemu izvoru tako same besede kot tradicije hidžaba ter ga vsaj postavi v njegov kontekst. Zanimive so tudi njegove opazke predvsem v okviru prava in ekonomije o kolonialnem vplivu na rušenje arabsko-islamskih tradicij, ki se ob poskusih gradnje sodobnih držav in sistemov pozna še danes. Podcenjevalen in izkrivljen odnos Zahoda se odraža tudi na vsakodnevni ravni, v pogovorih, frazah in humorju. Poenostavljeno upodabljanje, ki prežema marsikatero družbeno sfero, dobro kažejo sintagme islam in nasilje, islamski terorizem ipd., ki s poudarjanjem grožnje zabrisujejo in spodkopavajo realnost (bolj ali manj uspešne) koeksistence.
Če se vrnemo na začetek, lahko v tem prepoznamo objektivizacijo drugega. Prispevek, ki ga opravi avtor s svojo knjigo vsaj za slovenske bralce, je morda tako rekoč proces ponovne postavitve drugega v pozicijo subjekta s svojo lastno zgodovino, izročilom in dragoceno vednostjo. Sicer ni bila pisana kot korekcija zahodnih pogledov, ampak je iskren osebni zapis doživetja in raziskovanja muslimanskega sveta, kot pravi sam avtor, sicer podoktorski raziskovalec, predavatelj in prevajalec iz arabščine v slovenščino. Zato tudi oblika esejev, ki dovoljuje soobstoj znanstvenega, literarnega in avtobiografskega. Arabsko-islamsko dediščino lahko seveda pretresamo kritično in o njej debatiramo kot o vsaki drugi, a poskušamo operirati na podlagi celovitejšega znanja in ne zgolj vnaprej ustvarjenih predstav, ki avtomatično predvidevajo, da vemo bolje. Je ne zanemarimo kot ene tistih, ki niso le bogate same po sebi ter nenazadnje znotraj sebe obsegajo različne struje misli (in pozicij do peročih tem), temveč so tudi bistveno sooblikovale naš svet.
Ob branju torej spremljamo avtorjev poskus razumevanja islama iz številnih zornih kotov, kot tudi sebe, sodobne družbe in svojega mesta v njej, ob tem pa delček poti opravimo skupaj z njim. Kot je dejal v pogovoru za Beletrino v živo, je učenje, kako biti človek v današnjem svetu, vseživljenjsko, ljubezen pa najbolj primerna oblika spoznavanja drugega in drugačnega. Ne zgolj zato, ker sloni na odprtosti in pripravljenosti poslušati/slišati, ampak tudi zato ker je precej bolj odgovorna in nas morda včasih spodbudi k temu, da priznamo celo svoje lastne napake in omejitve.
Z vami delim še svoje najljubše dejstvo, ki sem se ga naučila ob branju: prvo (in še danes delujočo) univerzo na svetu al-Quaraouiyine je ustanovila ženska, Fatima al-Fihri, leta 859 v starem mestu Fes v današnjem Maroku, 200 let pred tisto v Bologni.
