Ivana Dobrakovová (1982) je mlada, a uveljavljena slovaška pisateljica in prevajalka. Njeno prodorno literarno pot sta napovedali že nagrada za najboljšo kratko zgodbo mladega literarnega ustvarjalca (natečaj Jašíkove Kysuce, 2007) in prva nagrada anonimnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo leta (Poviedka, 2008). Njen kratkoprozni prvenec Prva smrt v družini (Prva smrť v rodine, 2009) je bil v konkurenci vseh proznih del preteklega leta nominiran za osrednjo slovaško literarno nagrado Anasoft litera, zanj pa je kasneje prejela tudi bienalno nagrado Jána Johanidesa za najboljše prozno delo avtorja do 30 let. Leta 2010 je izdala romaneskni prvenec Bellevue, s katerim se je znova uvrstila med finaliste prestižne nagrade Anasoft litera in prejela nagrado Sklada Tatrabanke za mlade literarne ustvarjalce 2011. Njeno najnovejše delo je kratkoprozna zbirka Toxo (2013). Letos je bila njena kratka zgodba uvrščena v nemško antologijo, roman Bellevue pa je bil preveden v poljščino. Avtoričino pisavo odlikuje izvrsten občutek za zgodbeno dramaturgijo in dovršena psihološka naracija.
Ivana Dobrakovová je tudi uspešna prevajalka iz francoščine in italijanščine, za prevod Ruskega romana Emmanuela Carrèrja je prejela slovaško različico Sovretove nagrade – nagrado Jána Hollyja za najboljši književni prevod leta. Živi in ustvarja v italijanskem Torinu. V slovenščini smo doslej lahko brali le avtoričino kratko zgodbo iz prvenca, Ti boš zelo v redu punca, navdahnjeno s študentsko izkušnjo Ljubljane in zato uvrščeno v antologijo zgodb, ki so jih o naši prestolnici spisali tuji avtorji različnih obdobij, Zdaj pa: Ljubljana (Študentska založba, 2010).
Izbrana odlomka sta iz romana Bellevue, v katerem se Dobrakovová loteva v naši družbi še vedno tabuizirane tematike – življenja duševno bolnih in invalidnih oseb. Zgodbeni okvir je preprost. Devetnajstletna Slovakinja Blanka med poletnimi počitnicami kot prostovoljka odide na mednarodni tabor v Marseille, kjer v zavodu za telesno ovirane Bellevue pomaga invalidnim osebam pri vsakdanjih opravilih. Na videz idilična situacija – vroče poletje, plaža, druženje s prijatelji z raznih koncev sveta (med njimi je tudi Slovenec Drago, s katerim Blanka naveže intenzivnejši odnos), se v Blankinem primeru postopoma sprevrača v zloveščo in neznosno epizodo njenega življenja.
Blanka se namreč v času bivanja v zavodu sooča z resnim bolezenskim psihičnim stanjem, ki se ob stiku z invalidnimi osebami iz dneva v dan slabša. Zgodbena linija tako ne poteka v zunanjem svetu, temveč narašča znotraj Blanke, ki postaja vse labilnejša ter sumničava in napadalna. Njen zaostreni duševni spopad same s sabo in z lastnim telesom je pravcato nasprotje veselemu vzdušju in pozitivnosti, ki sicer vlada med prostovoljci v zavodu. Temeljno gibalo romana je torej Blankino prizadevanje, da bi premostila duševni zlom in se vključila v »normalno« življenje.
Roman je svojska študija posameznikovega skrajnega psihičnega stanja.
Bellevue (dva odlomka)
* Prvi odlomek je iz začetnega dela romana, ko Blanka pripotuje v Marseille in se v zavodu pridruži tamkajšnjim prostovoljcem.
Zavod Bellevue se je razprostiral po hribu nad mestom, zapeljali smo skozi glavni vhod, šli skozi nekakšen park, drevesa, grmički, rože, ki jih niti ne znam poimenovati, levo bambusov gozdiček plus obvezni oleandri. Parkirali smo pred sivo trinadstropno stavbo, Arabki sta me napotili v sobo takoj za vratarnico, potem pa se nista več zmenili zame, odšli sta po hodniku nekam v notranjost zavoda.
Za trenutek sem obstala pred vrati, zbirala pogum, ko pa sem se končno odločila in vstopila, sem zastala takoj na pragu, kakšnih petnajst ljudi na kupu in vse oči v trenutku uprte vame. Precej zbegana sem povedala, da sem Blanka iz Slovaške, da sem pravkar pripotovala in … od zadrege se mi je zataknilo, nisem vedela, kaj naj še dodam.
Iz jedilnice so mi prinesli stol, malce so se razmaknili, da sem lahko prisedla za okroglo mizo, potem pa so se začeli predstavljati tudi oni, imena sem že kar takoj izpuščala, niti si jih nisem trudila zapomniti, bila sem vesela, da mi je uspelo uloviti narodnosti: Alžirka, Švedinja, še ena Alžirka, Romunka, Italijan, Slovenec in Čehinja. Čehinja! Razveselilo me je, da je tukaj tudi nekdo od naših, pa še približno moje starosti je bila videti, za razliko od Romunke, ki jih je morala imeti vsaj petdeset. Ko sem se usedla, se je oglasil starejši bradati moški, ki se je predstavil kot direktor zavoda, torej kje sem ostal? aha, ja, jutranja higiena in urnik dela …
Prav dosti nisem poslušala, kaj govori, raje sem si ogledovala ostale prostovoljce, temni Alžirki, ena celo z ruto, plavolasa Švedinja, pri kakih tridesetih, z malce pomečkanim obrazom, kodrolasa Romunka, ki se je predstavila kot vodja našega tabora, mladi Italijan, strašno simpatičen, nasmejan, z rokami po zraku, vnebovpijoč prototip Italijana, pa Slovenec, ki očitno ni dobro razumel francosko, saj mu je Italijan vse prevajal v angleščino, s sklonjeno glavo ga je poslušal in vsake toliko prikimaval, pa še Čehinja, modrooka vitka blondinka, ki se mi je ljubeznivo nasmehnila, ko sva se srečali s pogledom.
Naenkrat so vsi okrog mene prasnili v smeh, bradač je svoj govor prekinil sredi stavka in se zadrl na Italijana: »Luca, lepo te prosim, jaz tukaj razlagam, kako nas povsod zasipavajo s fotkami popolnih ljudi, popolnih teles, pa kakšen šok je lahko prihod na tak kraj, kjer ni nobenega popolnega telesa, ti pa temu revežu prevajaš, da imaš božansko telo?! ali kaj si mu že nakladal?« Italijan, Luca, pa se je kar režal in nemočno razprl roke, »ampak, Michael, kaj pa naj? si ne morem pomagat, pač imam božansko telo, pa če ti je to všeč ali ne! zakaj bi tajil?« se je navidez ogorčeno zagovarjal, takrat pa so se od smeha že vsi valjali pod mizo, vsi razen revčka Slovenca, ki je deloval precej zmeden.
Ob koncu so nas založili z zemljevidi, vozovnicami za avtobus, urnikom, in ko so vsi začeli vstajati od mize in se v skupinicah pogovarjati, se je k meni prerinila Čehinja in se ponudila, da mi pokaže, »kje boš nastanjena, v taki naši hiški.« Ruzak sem si dala na rame, za hip pogledala Italijana, ki je ravno nekaj kazal Švedinji, zemljevid je bil naslonjen na steno, in že sledila Martini – »ja, jaz sem Martina« – skozi jedilnico ven iz stavbe.
Šli sva mimo praznega bazena, mimo nekaj invalidov, ki so se parkirali v senci dreves, potem pa po hribu navzdol do nizke stavbe pri bambusovem gozdičku. Martina mi je po poti razlagala, da je prišla pred tremi dnevi, pa se počuti že »čisto domače«, v hišici smo baje samo tri, Romunka Elena, ona in jaz, drugi so v glavni stavbi, v sobi za kuhinjo, ampak danes naj bi se preselili v prizidek. Poslušala sem jo in ji potihem zavidala, naokoli se je gibala samozavestno, bilo je očitno, da se tukaj že znajde.
Ko smo prispele k hiški, je Martina izginila za vogalom in se vrnila z nekakšnim daljincem, pritisnila je tipko, vrata so se škripaje začela odpirati, hkrati pa je nad njimi začela utripati oranžna lučka, ki je ugasnila šele, ko so se vrata nehala premikati. Razkazala mi je prostore, kuhinja, kopalnica, zadnja soba z dvema posteljama, kjer sta z Eleno že imeli svoje stvari, in sprednja soba, tista, kjer bom nastanjena jaz, namesto postelje jogi, položen kar na tla. S hrbta sem si snela ruzak, pogledala skozi okno, velikega rumenkastega psa, ki se je ravno potikal okoli bambusovega gozdička, v tistem je prišla še Romunka Elena – »o, punce, kako smo?« – niti ni počakala na odgovor, kar izginila je v kopalnico. Martina mi je prišepnila, da ji Elena ni ravno simpatična, potem pa se je obrnila, da bo odšla, »grem k Patriku, sem mu obljubila, da se bom ustavila pri njem.«
S težavo sem se usedla na jogi, nisem vedela, ali naj se sploh razpakiram, res se mi ni dalo, tako in tako pa nisem imela kam odložiti stvari, nikjer nobenega stola, mizice, omare, ničesar. Prav dosti se glede tega nisem sekirala, bolj sem razmišljala, kdo je tisti Martinin Patrick, kak asistent ali pa celo kak Marseillčan, se ne bi čudila, če bi si že med domačini našla prijatelje. Pri Martini sem takoj dobila vtis, da je oseba, ki se z lahkoto vključi v kakršenkoli kolektiv, prišla je k meni, pa me ni poznala, se z mano prijazno pogovarjala, sproščeno, skratka, moje popolno nasprotje, ki nisem v dveh tednih, kar sem delala v Pragi, vsega skupaj rekla več kot treh stavkov.
Zaloputnila so vrata, prikazala se je Elena, na glavi v turban zvita brisača, iz kopalnice je šla v drugo sobo in si začela mrmrati neko melodijo, slišala sem šumenje vrečk, avtomatično sem s prstom zdrobila mravljo, ki je lezla na jogi, potem sem opazila še eno. Potem pa še eno, pa še eno, pa še eno. Vstala sem, dvignila jogi in zagledala celo mravljišče, kup mrgolečih črnih pikic in stezico, ki je vodila vse do vrat.
Ko sem tako stala sredi sobe in razmišljala, kam naj prestavim jogi, da bi bil čim manj na udaru, sem zaslišala trkanje, in ko sem dvignila glavo, sem pri oknu zagledala Italijana Luco, režal se je skozi šipo, kazal mi je, naj odprem, vendar preden sem ugotovila, kako se od znotraj odpirajo ta avtomatska vrata, mu že ni bilo več do smeha, živčno se je prestopal in prva stvar, ki mi jo je rekel, ko je stopil noter, je bila: »ma che cazzo fai? ragazza, che cazzo fai?« Pisano sem ga pogledala, potem je preklopil na francoščino, vprašal je, ali jim grem pomagat pri selitvi, da bi bilo to res hvalevredno, da bi mi bili vsi hvaležni.
* Drugi odlomek je iz sredine romana Bellevue, ko se Blanka že sooča z resnim psihičnim stanjem. Odlomek ponazarja njeno doživljanje okolice …
Dolge minute gledam tridimenzionalnega metulja na zaslonu. Telefon obračam v roki, da bi se videle vse spremembe, barve, odtenki. Zdaj maha s krili! Zdaj pa migeta s tipalkami! Bolščim vanj, kot da je vijačnica, v kateri se izgubljam, vrtinec, ki me grabi in odnaša s seboj, vrtim se in padam,
Kateri dan, mesec, katero leto je danes? sem dežurna? zjutraj ali popoldne? ležim v postelji, nekje v glavni stavbi pa me iščejo, me pošiljajo v tri krasne, kako sem neodgovorna? me v kakšni sobi čaka invalid, ki se ne zmore sam prevaliti na bok, in tako že ure in ure nepremično leži na hrbtu, oči razprte od strahu, so pozabili name? je to mogoče?
Ko vprašam Draga, se v postelji samo obrne na drugi bok, jaz nič ne vem, pusti me, da spim, kaj je danes s tabo?
Kaj je danes s tabo?
Sklonjena sem nad posodo, bruham. V ustih čutim želodčne sokove, kiselkast okus, bljuvam rjavo lepljivo vodo, ki gre le s težavo ven, ničesar nisem jedla, želodec je prazen, pa me kljub temu ves čas napenja. Slišim, kako si nekdo zraven umiva zobe, naenkrat Yasminina glava na vratih, Blanka, si v redu? naj grem sporočit v glavno stavbo, da se slabo počutiš? si boš danes malo odpočila?
Gledam vanjo z grozo, še usta si pozabim obrisati, pomislim: pojdi stran, tudi ti si ena od njih, izgini, tudi ti me sovražiš, vem, vem, nič se mi ne delaj fino, ti krava alžirska, ti, ki se ves čas smejiš,
Vse jutro se mi je meglilo pred očmi, trenutki, ko se vse vrti, če ne bi bilo Draga, bi že zdavnaj ležala stegnjena po tleh v najini sobi, ampak Drago je zmeraj tukaj, Drago me vedno reši, klofne po licih, poškropi z vodo iz plastenke, da bi prišla k sebi, je že dobro, samo nenadna slabost, vse je v redu, tukaj sem, pri tebi, ne boj se, Blanka, saj se boš izvlekla,
V glavi se mi rišejo obrazi, eden za drugim, prijateljice iz otroštva, sošolci, znanci, sobo zapolnijo do zadnjega kotička, še malo pa med temi štirimi stenami zanje ne bo več dovolj prostora; vsi, ki so me od nekdaj sovražili in se mi posmehovali, moji naivnosti in prostodušnosti; vsi, ki so odrasli prej kot jaz in se pri tem naučili hoditi, dajati in sprejemati udarce,
Tiste sošolke, ki so skupaj sedele v klopi in se ves čas hihitale, cele ure sem si belila glavo, kaj jim je tako smešno, zdaj pa vem: jaz, vedno samo jaz; ali pa tista prijateljica iz sosednje hiše, ki mi je težila z izmišljenimi zgodbicami, prisežem, da ne lažem, moj oče je bil tisti, ki je nažagal tiste labode, ki so v lunaparku padli dol, ponoči se je prikradel tja, mi je razlagala po poti iz Horskega parka in se delala smrtno resno; jaz pa sem ji verjela, seveda, jaz sem ji verjela,
Kako sem lahko nosila plašnice več kot devetnajst let, čisto slepa, hkrati pa tako zadovoljna sama s seboj,
Ob tem, da mi je nekajkrat skoraj uspelo preplezati na drugo stran, saj kaj drugega pa je depresija kot čisti um, razumevanje dejanskega stanja stvari, vedno kadar sem se že bližala k spoznanju, ko sem dosegla tisto mejo med otroštvom in odraslostjo, me je začelo metati, začela sem se dreti na vse grlo, ne, jaz nočem, ne morem, raje se fentam, karkoli, samo ne tega, in tako so me vedno pomirili z zdravili, da sem otopela, žri, požri tole, zaspi, pogoltni z vodo, vse te antidepresive, anksiolitike, potlačiti, potlačiti, vrniti nazaj otroštvo, če drugače ne gre, odraslosti se je namreč upiralo celotno moje telo, vsaka celica,
Doma gotovo vedo, kaj se dogaja z mano, zato so me poslali sem, da bi se temu končno uprla, brez možnosti pobega, brez zdravil, s katerimi bi vse skupaj samo vrnila na začetek, da bi končno izstopila iz začaranega kroga, doživela ognjeni krst, tako kot vsi drugi, zadnja možnost, da premostim depresijo in ozdravim, postanem odrasla,
Točno to se bo namreč zgodilo, če bom zdržala, če se ne bom prezgodaj vdala, ponovno rojstvo, popolna sprememba, novo življenje, tole telo, ki mi je zdaj povsem ušlo izpod nadzora, lahko postane pravo orožje, če se ga bom naučila obvladovati; prepričana sem, da zmore stvari, ki si jih zdaj niti predstavljati ne znam,
Kako sem se v otroštvu vedno z zaprtimi očmi zaletavala v steno, hočem biti kot bela gospa in iti skozi zid, samo zbrati se moraš, samo verjeti, da je mogoče, v bistvu pa nikoli nisem resnično verjela, šele sedaj vem, da je to dejansko izvedljivo, da je telo tega sposobno, telo, ki ga povsem nadzoruje razum, ukročeno telo,
Moj bratranec, ki sedi v kuhinji na Janačevi in pravi, tole je roža, ko se je dotaknem s prsti, čutim, da je to roža, ko jo povoham, vem, da je to roža, ampak kaj so moji čuti, kdo mi jih je dal, kako naj bom prepričana, da mi ne lažejo?
Ampak svojega telesa še ne obvladam, še preveč novo je vse skupaj, brskam po zdravilih, ki mi jih je sestra pripravila za na pot, tukaj je nekaj proti driski, takoj pogoltnem tri tabletke hkrati, svojega telesa se malce bojim, ne vem, kaj mi lahko naredi, zdaj ko se je osvobodilo vseh fizikalnih zakonov, zato raje takoj tri tabletke, nočem končati kot invalidi, straši me misel, da mi popusti zapiralka,
Sami so si krivi, seveda, oni sami, naenkrat mi je to čisto jasno, njihovo telo je samo odraz duše, ujetosti uma, človek je pokvečen, nemočen in inkontinenten, samo kadar izgubi kontrolo nad svojim razumom,
Bolščim v Svetlanino fotografijo, ki sem jo dobila po mejlu, ona zraven svojega fanta, v ozadju nekakšen atelje, v desnem spodnjem robu pa napis: pozdrav iz novega stanovanja, mirna sem, vem, da Svetlana ne, ena od redkih stvari, za katere sem prepričana, njen obraz ne bo postal del tistih, Svetlana me ima rada, ona ni kot drugi, vedno mi je stala ob strani, zmeraj me je potegnila iz največjega dreka, poslušala moje depresivne izbruhe na stopnišču in kadar je bilo treba, me je tudi na silo zvlekla v razred, ona je bila tista, ki mi je vtepla v glavo, da samomor ni rešitev, prav ona me je povlekla z balkona, ko sem imela eno nogo tako rekoč že preko ograje,
Drago mi pogleda izza hrbta, kdo je to? neka umetnika? tvoja prijateljica? nočem, da imaš prijateljice, hočem biti tvoj edini in najboljši prijatelj, je ljubosumen na Svetlano, poskuša jo izriniti, jo nadomestiti, zavzeti njeno mesto, kot da gre za nekakšno tekmo, kjer lahko zmaga le eden, ampak, Drago, razumi, Svetlane iz svojega življenja enostavno ne morem izbrisati, Svetlana je kot družina, hočem mu razložiti, ga pomiriti, Drago pa noče poslušati, za seboj zaloputne vrata,
Prevod: Diana Pungeršič
