AirBeletrina - Ivo Andrić je v Trstu bolehal, v Stockholmu so ga nagradili, v Kopru pa razjezili
Fotografija: Alija Akšamija / last Muzeja mesta Beograd Fotografija: Alija Akšamija / last Muzeja mesta Beograd
Kritika 9. 10. 2023
Čas branja
Čas branja: 29 min

Ivo Andrić je v Trstu bolehal, v Stockholmu so ga nagradili, v Kopru pa razjezili

Vse najboljše, Ivo Andrić, kjerkoli že si … Glavno, da si tam, kjer si najboljši – in kjer te tudi najbolj potrebujemo. V knjigah, seveda.

Na današnji dan, 9. oktobra 1892, se je rodil pisatelj, ki te zlahka uroči, če mu le daš priložnost. Če bereš njegove romane, novele, črtice. Ali slediš njegovim stopinjam. Hlastno sem prebral sveže poslovenjeno biografijo V požaru svetov, podnaslovljeno Ivo Andrić: zgodba evropskega življenja, izvedel marsikaj zanimivega, vznemirljivega, doslej neznanega. Pa tudi začutil, kako je avtor Michael Martens … iščem besedo … da, užival, ta bo pravšnja, kako je moral uživati med brskanjem po zgodovini, odstiranjem lahnih tančic in razpiranjem težkih pregrad, za katerimi se v polmrak umika skrivnostni portretiranec. Vsaj senco tega sem začutil pred leti, ko me je pograbil taisti Ivo. Takrat sem krenil po njegovih sledeh v Kopru in Trstu. Se zakopal v knjige in orumenele časopise, klicaril naokrog, še živeče priče vabil na kavo, vrtal v minulost, prebujal spomine, občudoval pisatelja in zlasti njegovo delo, ugotavljal, zakaj Andrić na stara leta za nič na svetu ni hotel spet v Trst, sestavljal mozaik njegovega obiska v Kopru, se po tihem hahljal, ko sem bral, kako se je nobelovec hudoval in po vrnitvi domov razočarano bentil: »Ne grem nikamor več. Vsi so maskirani novinarji.« To je dejal, ker ga je … Ampak ne! Povem pozneje. Najprej o Martensovi izvrstni knjigi. Se spodobi. Gostje imajo prednost.

Do smrti mu je v glavi odmevala groba profesorjeva pripomba: »Pa ta ne ve nič!«

Kraj srečanja: most, kajpak. Most na Drini. A še precej preden se je zares odpravil tja, v Bosno, je Michael Martens (1973) prvič za Andrića slišal pri uri zgodovine na gimnaziji v Hamburgu. Četudi jugoslovanski pisatelj ni bil v nemških čitankah, ga je očitno odlični profesor predstavil gimnazijcem, jim njegov roman – Most na Drini, kajpak – približal kot mojstrovino evropske književnosti 20. stoletja. Ki je Martens tedaj, ob izteku najstništva, še ni prebral. Najprej se je uveljavil kot novinar, od sredine devetdesetih je poročal iz Sankt Peterburga in iz Kijeva, se naučil rusko, se navdušil nad Gogoljem, Dostojevskim, Tolstojem, Puškinom, Čehovom, Harmsom, Platonovim in drugimi, v letih 2002–2009 pa je bil politični dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitunga za Balkan. Takoj ob prihodu v Beograd se je spomnil profesorjevega nasveta … in v knjigarni poiskal Most na Drini.

Martens, ki je po beograjski dobi poročal še iz Istanbula in Aten ter se naposled ustalil na Dunaju, od koder še vedno spremlja Balkan in poroča o njem, je Andrićevi biografiji posvetil sedem let življenja. Nemški izvirnik je izšel leta 2019, sledili so prevodi v južnoslovanske jezike, letos naposled še v slovenščino, v katero ga je prelila Seta Knop in prispevala tudi spremno besedo h knjigi, izdani v zbirki Labirinti pri LUD Literatura. Vmes je pri zagrebški založbi Ljevak izšla še nekoliko drobnejša knjiga San zvan Jugoslavija: razgovori o Ivi Andriću z izbranimi intervjuji, v katerih Martens še dodatno osvetljuje portretiranca in se odziva na očitke, ki jih je sprožila biografija, bogata in izjemno berljiva, za marsikoga pa na marsikateri strani tudi kontroverzna, če ne še kaj hujšega.

Avtor pisatelja približuje bralcem, ki jim jugoslovanske dežele niso blizu, zato se še posebej pomudi pri ključnih zgodovinskih prelomnicah, pove tudi zgodbo o Jugoslaviji od njenega rojstva do krvavega konca, Andrića pa postavlja v širši evropski prostor, ga trga iz utesnjujočih državnih okvirjev, iz krempljev tega, tistega ali onega nacionalizma. Ob tem mu je precej časa in energije vzelo nekaj izjemno pomembnega, česar ni ne hotel ne smel izpustiti: vsak biograf mora temeljito spoznati duha dobe, v katero se poglablja, sicer bo zgrešil, saj bo portretirančeve poteze presojal z današnjimi merili.

Že na vprašanje, kateremu narodu je pripadal Ivo Andrić, je nemogoče odgovoriti. Prerekanje, ali je bosanski, hrvaški ali srbski pisatelj, je nesmiselno in neplodno, ugotavlja Martens in navaja zlobno balkansko šalo: Srbi sovražijo Andrića, ker je sicer umrl kot Srb, rodil pa se je kot Hrvat. Hrvati sovražijo Andrića, ker se je sicer rodil kot Hrvat, umrl pa je kot Srb. Muslimanski Bosanci pa sovražijo Andrića, ker se je sploh rodil.«

Fotografija: Andraž Gombač

Nekaj suhoparnih podatkov, ki pa se hitro razrastejo v spet zanimivo štorijo: rodil se je katoliškima Hrvatoma v Bosni, v Travniku, leta 1892. V registru cerkve sv. Janeza Krstnika je kot pisateljev rojstni datum vpisan 9. oktober, čeprav je Andrić pozneje pogosto navajal 10. oktober, ki trdovratno vztraja tudi v nekaterih leksikonih. Nič tišje niso niti govorice, da je bil dejansko sin frančiškanskega meniha, duhovnika Alojzija Perčinlića iz travniškega samostana, pri katerem je njegova mati Katarina, rojena Pejić, delala kot služkinja. Potem ko je proizvajalna kavnih mlinčkov uradnega očeta Antuna Andrića klavrno propadla, lastnik pa se odselil v Banja Luko (in tam za tuberkulozo umrl že pri triintridesetih), se je mati odrekla vlogi samohranilke in malega Iva izročila svakinji Ani in njenemu možu Ivanu, zakoncema Matkovišek v Višegradu, ki je tako po »naključnem« Travniku postal Andrićev pristni domači kraj. V mestecu z znamenitim – prav po njegovi zaslugi svetovno slavnim – mostom na Drini se je deček učil govoriti, brati, pisati, tam je osvojil bosansko melodijo in srkal legende iz turških časov, glavno predivo njegove proze. »Tukaj srečuje ljudi, prežete z duhom iztekajočega se osmanskega časa, ki pozneje naseljujejo panoptikum njegove književnosti. Tukaj najde njegov opazovalni genij svojo zgodnjo hrano,« piše Martens.

Na poba je zgodaj vplivala tudi nemščina, najprej jo je slišal od avstrijskih častnikov, ki so jim doma pogosto oddajali sobo. Gimnazijska leta pa so se mu zdela, kakor jih je povzel pozneje, kot »puščava in kazen, dosmrtna in neprehodna, brez vodiča in kažipota«. Padel je pri matematiki in moral ponavljati šesti razred, na koncu šolskega leta pa spet opravljati popravni izpit – spet iz taiste matematike. Komaj se je izmazal, a mu je še zmeraj – in vse do konca življenja! – v ušesih odmevala groba pripomba, ki mu jo je bil profesor primazal na prvem popravcu: »Pa ta ne ve nič!«

Zaradi naravoslovnih neuspehov je celo izgubil štipendijo, medtem ko je blestel pri jezikih, bil najboljši v razredu pri materinščini, niti nemščina, francoščina in latinščina mu niso povzročale težav. Rad je bral Goetheja in Heineja, ki sta ostala njegovi ljubezni do konca. V čitanke je pozneje prikorakal še sam. In tudi tam so imeli težave z razvrščanjem neulovljivega pisatelja, ki se ne prilega nobenemu predalu. Ko je leta 1923 izšel učbenik z napačnimi podatki o njegovem rojstvu in z oznako »hrvaški pisatelj«, se je odzval. V pismu je med drugim poudaril: »Brez dvoma sem po rodu Hrvat, koliko pa sem kot pisatelj ‘hrvaški’, je že drugo vprašanje.« Če mu je že treba pripeti pridevnik, potem je najbrž najustreznejši: jugoslovanski pisatelj.

»V vseh vojnah, v dobljenih enako kot v izgubljenih, je poraženo človeštvo.«

»Višegrad ga je poetiziral, Sarajevo ga politizira,« ugotavlja Martens. Kot član odporniške Mlade Bosne se Andrić zoperstavlja monarhiji, spodbuja propad Avstro-Ogrske. Sarajevski atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo doživlja od daleč, iz Krakova, kjer študira in kjer ga ključno oblikuje poljska kultura. Naglo zapusti mesto in svojo izvoljenko Heleno Zulawsko, več dni preživi na Dunaju, niz skrivnostnih in nikoli pojasnjenih odločitev ga naposled pripelje v Zagreb in Split, kjer ga aretirajo, ga skupaj z drugimi iz tamkajšnjega zapora prepeljejo v Budimpešto in v Maribor, kjer jih skozi mesto vodijo kot bojni plen, jih zmerjajo, tepejo, pljuvajo. Izkušnja je več let pozneje porodila eno Andrićevih proznih miniatur: »Visoka plavolasa gospa iz Maribora, če se Vas – ves vzradoščen nad cvetočim sadovnjakom – to jutro spominjam, verjemite, da je to brez grenkobe neizpolnjenega maščevanja, kajti srečno sem pozabil, odpuščati pa nimam česa, zakaj že takrat sem enako pomiloval tako sebe kakor Vas. Da, v Vašem mestu sem, neznana plavolasa gospa, spoznal, kako je, če greš bled, utrujen in strt po vlažnih ulicah, medtem ko na razsvetljenih balkonih ploskajo brezčutni moški in okrutne ženske. Vi ste mi razodeli, kako je zvezanemu, nemočnemu sužnju, ko mu pljuvajo v obraz. To je bilo že davno, jaz pa sem, glej si ga no, vse srečno prebrodil. Toda nesreča ne pride nikdar sama; morda je kakšna nadloga prizadela tudi Vašo hišo z balkonom; in zdaj mi Vas je žal, to jutro, ko pomislim, da Vam morda v Vaši bolečnini tudi naši bledi očitajoči obrazi kdaj kalijo raztrgan sen.«

Ob obisku Kopra leta 1973 je nobelovec v zbirko svojih novel zapisal: »Študijski knjižnici Koper z najboljšimi željami in iskreno hvaležnostjo.« (Fotografija: Andraž Gombač)

Mariborski zapor je vseeno znosen, Andrić tam bere Kierkegaardov Ali-ali, Mater Maksima Gorkega in spomine kneza Kropotkina, se uči tujih jezikov, piše … in pozneje razmeroma kratko in neškodljivo zaporniško izkušnjo vešče unovči z darom, da – kakor s prispodobo ponazori Martens – »tudi iz majhnih kamnov izkleše velike iskre«. Med njegovimi jetniškimi zapisi velja omeniti vsaj sedmerico novel, ki mu jih ni uspelo sestaviti v roman in so zgolj kot »rekonstrukcija romana« Na sončni strani izšle tudi v slovenščini, v prevodu Mateje Komel Snoj (Beletrina, 2019), in pa enega vrhov njegove proze Prekleto dvorišče (1954), ki se dogaja v carigrajskem zaporu, a »so ga številni sodobniki brali kot prispodobo za razmere v Titovi Jugoslaviji«, pojasnjuje Martens. In bralca vodi po Andrićevi življenjski poti, edinstveni, nenavadni, neverjetni: kot diplomat kraljevine službuje v Vatikanu, Bukarešti, Trstu, Marseillu, Parizu, Madridu, Bruslju, Ženevi … in Berlinu, kjer se leta 1939, ob izbruhu vojne, pisatelj Andrić povsem umakne veleposlaniku Andriću, ki si s Hitlerjem izmenjuje vljudnostne in celo laskave replike – prvi hoče s tem Jugoslavijo rešiti, drugi pa jo pripeti k svojemu rajhu. Andrićev edinstveni položaj v zgodovini je posrečeno opisal dr. Dušan Glišović s Filološke fakultete v Beogradu: »Principov strel na nadvojvodo Ferdinanda 28. junija 1914 velja za povod za začetek prve svetovne vojne, katere nerešeni spori med vojskujočimi se stranmi so pripeljali do izbuha njenega nadaljevanja, druge svetovne vojne, ki se je končala s strelom, ki si ga je Hitler 30. aprila 1945 sam nameril v glavo. Andrić je bil edini človek, ki je osebno poznal oba.«

Leta 1941, ko ga je zgodovina postavila na stranski tir, je sprva užaljen, a se je zatem izkazalo, da mu je srečno naključje rešilo kariero, morda celo glavo: izključijo ga iz pogajanj, po katerih Jugoslavija podpiše sramotni pakt s Tretjim rajhom, kar pa mu pozneje pri povojni komunistični oblasti samo koristi. Takrat se ne trudi pojasnjevati, da so ga izločili proti njegovi volji. Tudi sicer se je Andrić le redko izpostavil, če je presodil, da mu to utegne povzročati preglavice, na več mestih opozori Martens: »Vse, kar je počel in česar ni počel, je bilo namenjeno temu, da bi lahko v miru pisal in objavljal. In tako je molčal tudi o številnih krivicah svojega časa, da bi jih lahko opisal v svojih knjigah.« Potem ko se je njemu ljuba Poljska znašla v primežu Hitlerja in Stalina, se v zakulisju vendarle zavzame za internirane profesorje s svoje krakovske univerze. Poskus se ponesreči, a zaradi angažmaja na Poljskem po vojni vseeno žanje veliko spoštovanje.

Njegova razpetost med politiko in umetnostjo je izjemno zanimiva. Bil je rojeni diplomat, miren, oprezen, zadržan, skozi življenje je hodil po prstih in raje povedal tisoč besed premalo kakor eno samo preveč, daleč največ pa so mu pomenile zapisane – zlasti leposlovje, ki mu je podrejal vse drugo. Že ob atentatu na jugoslovanskega kralja Aleksandra in francoskega zunanjega ministra Louisa Barthouja v Marseillu leta 1934 se ne oglaša. Drži se načela, ki ga v pismu pojasni prijatelju: »Opravljati svoje delo in se ne ozirati ne na desno ne na levo. Svojo dolžnost v Jugoslaviji vidim v tem, da molčim in tako vsaj za en glas zmanjšam kaos in kričanje vseh okoli mene.«

Kot diplomat se udeleži več izletov s kolegi in njihovimi družinami, nakar ga peče slaba vest: »Pogosto izgubim ves dan v kakšni preprosti družbi, kot da me čaka še tisoče drugih dni. Družabnost je slaba navada, ki nam zelo škodi.« Obsesivno pili svoja besedila, v Pogovoru z Goyo, zasnovanem kot nagovor ljubega španskega slikarja, umrlega debelo desetletje prej, umetniško ustvarjanje vzporeja s tkanjem – tudi umetnik se mora vesti, kakor se je slikarjeva teta za statvami, ko je hčerki pri vsaki niti vpila: »Zateguj, zateguj, kar se da! Kaj se ti smili? Zateguj močneje!« Enako je pri pisanju, trdi Andrić. Noben stavek, nobena beseda, noben zlog, nič ne sme biti odveč, treba je zategovati, brez milosti. In paziti, da se v tkanje ne prikrade kaka napaka! Za perfekcionista Andrića je knjiga z napakami kot koncert, na katerem kašljajo, klepetajo, loputajo z vrati.

Ivo Andrić ob prejemu Nobelove nagrade.

Četudi mu marsikdo ni mogel – in ne more – odpustiti taktiziranja pri tej ali tisti oblasti, je njegov svetovni nazor jasen. Ne, naklonjenosti fašizmu in nacizmu – pa niti komunizmu – mu ne moremo podtikati. Kot eden prvih pozornih opazovalcev vzpona fašizma se javno oglaša že v dvajsetih letih, v člankih in esejih opozarja na nevarnega Mussolinija in njegove, tudi na futurista Marinettija in pisatelja D’Annunzia, pri katerem »nas vsa ta pisanost in žvenket ne moreta zmesti in zapeljati, da ne bi videli, kako se tukaj gromko služi lažnim bogovom«. Opozarja tudi na podobnosti med italijanskim fašizmom in sovjetskim komunizmom, ju predstavlja kot dve plati iste medalje, sovražne do ljudi. Tako jasnih političnih besedil ne bo pisal nikoli več, ugotavlja Martens. Kot čisto zlo seveda doživlja tudi nacizem, vendar je zasebnega Andrića treba ločevati od diplomata, kot veleposlanik v Berlinu je leta 1939 imel jasno nalogo: obraniti Jugoslavijo. Jasno mu je bilo, da je vojna najhujše zlo. Že leta 1920 zapiše: »V očeh posameznika ni dobljenih niti izgubljenih bitk, marveč je v vseh vojnah, v dobljenih enako kot v izgubljenih, poraženo človeštvo.«

Leta 1941 poraz občuti tudi sam. Nemčija napade Jugoslavijo. Drugo svetovno vojno pretiči v Beogradu, na Prizrenski 7, kjer v stanovanju prijatelja odvetnika ob sesuvanju sveta tam zunaj piše svoje velike romane: Travniško kroniko, Most na Drini in Gospodično. A jih vse do osvoboditve leta 1945 ne izda. V času vojne ne objavi niti vrstice, mojstrsko se izmika povabilom tako k ponatisom starih del kakor h gostovanjem v Nemčiji in Avstriji. Tiho protestira. Romani, ki izidejo takoj po vojni, sicer »ne ustrezajo idealu socialističnega realizma, vendar prav zato neizmerno prekašajo vse, kar lahko spacajo hišni pisatelji komunistov«, piše Martens. Še več, po nalogu partije Andrića leta 1946 izvolijo za predsednika novoustanovljene Zveze književnikov Jugoslavije. In se spet izkaže kot mojster trikov. V tej vlogi seveda mora opevati Stalina in Tita, a najde ovinek, da so volkovi siti in ovca cela: ne hvali voditeljev, ampak opisuje ljudi, ki Stalina in Tita povzdigujejo v nebo. Leta 1954 ga na njegovo željo sprejmejo v partijo. Njegovo sporno preteklost po potrebi korigirajo. Retuširajo. Nekdanji diplomat kraljevine pa komunizem sprejme kot nujno zlo, ki Jugoslaviji omogoča preživetje.

Leta 1958 ga Zveza književnikov Jugoslavije prvič predlaga za Nobelovo nagrado. Predlagajo, da bi si jo delil z drugim domačim velikanom, z Miroslavom Krležo. Slednjemu je kot bolj »razredno zavednemu« pisatelju naklonjen tudi Tito. A leta 1961 naposled slavi maršalu neljubi Andrić. In prehiti mnoga znana imena: na stavnicah prednjači Robert Frost, med kandidati so še Friedrich Dürrenmatt, Simone de Beauvoir, J. R. R. Tolkien … Andrić nagrado dobi »za pripovedno moč, s kakršno odkriva in oblikuje človeške usode iz svoje dežele«, zapisniki sej odbora pa razkrivajo, da je odločilno vlogo imela tudi geografija, bržkone tudi politika, saj je Jugoslavija po zaslugi gibanja neuvrščenih tedaj priljubljena.

V domovini je marsikdo vseeno prepričan, da bi moral nagrado prejeti modernejši Krleža, Andrića imajo za staromodnega pripovednika. A veliko literature, ki je pred pol stoletja veljala za drzno in moderno, danes učinkuje kot »duhovna gimnastika ali pubertetni preizkusi poguma«, piše Martens, medtem ko Andrićevo delo ni zastaralo in njegov slog, posut s spoznanji, ki zvenijo kakor starodavne modrosti, s turcizmi in še marsičim, se je izkazal za brezčasnega. Ali kakor je lepo povzel Meša Selimović, avtor prav tako velikega romana Derviš in smrt: »V čem je izjemnost Andrićeve veličine? V globini njegove misli, v enostavnosti jezika, v plastičnosti poetske slike, v viziji sveta in v nečem nenavadnem, pa vendar mogočnem, kar lebdi v Andrićevi prozi in kar je težko opredeliti: na prvi pogled je vse tako preprosto, toda vse ima svoj kontekst, svoj drugi smisel, svoj metaforični pomen, svojo široko misel, v katero je zajeta vsaka njegova slika.«

Miroslav Krleža in Ivo Andrić na III. kongresu Zveze književnikov Jugoslavije v Ljubljani, 5.–7. oktobra 1952 (Fotografija: Muzej mesta Zagreb)

Ko je segal globoko v zgodovino, se ni umikal pred sedanjostjo, nasprotno. Kakor je dejal sam: »Opisovati preteklost ne pomeni bežati pred resničnostjo, temveč opisovati samo določen vidik velike človeške resničnosti, ki zaobjema preteklost in sedanjost in prihodnost in vse, kar je v njih – človeška življenja in dejanja, sanje in misli.« V vseh zgodovinskih kulisah in preoblekah iz osmanskega časa, opaža Martens, stopajo na plano »moderni« ljudje s svojimi »dvomi, strahovi, obsesijami in upanji«.

Dodajmo droben, a zgovoren primer: v Mostu na Drini, ki ga imamo v prevodu Toneta Potokarja, ob opisu, kako neposrečena je bila izbira nekih notoričnih prepirljivcev za posrednika, mirovnika, Andrić pripominja, da »v trenutkih družbenih potresov in velikih, neizogibnih sprememb pridejo navadno na površje prav takile ljudje, ki v svoji nezdravosti in nepopolnosti usmerjajo dogodke narobe in na kriva pota«, kar je »tudi eno izmed znamenj zmedenih časov«.

Zgodovina mu je služila kot zakladnica brez dna. Pri pisanju Travniške kronike se je oprl na resnična avstrijska diplomata Paula von Mitesserja in Jakoba von Paulicha, njuni imeni je v romanu zgolj rahlo spremenil, marsikaj pa je navajal naravnost iz depeš, ki jih je pregledal v Dunajskem državnem arhivu. Kot model za francoskega konzula Jeana Davilla mu je služil novinar, pisatelj, diplomat Pierre David. Njegov kolega Amédée Chaumette des Fossés pa mu je pomagal s knjigo Potovanje po Bosni v letih 1807 in 1808, v njej je našel podroben opis usmrtitve dveh Srbov. Tovrstnih prizorov – kdor je vsaj začel brati Most na Drini, nikoli ne bo pozabil strašnega natikanja na kol – Andrić ne slika zaradi nasilja samega, poudarja Martens, z njimi hoče razsvetliti tako ljudi kakor človeštvo in zgodovino. Muslimani pri njem resda pogosto nastopajo kot nasilneži, a so »večinoma pravzaprav v defenzivi«, njihov imperij se krči, prerašča jih krščanstvo. Pisatelj islama ni poznal temeljito, to potrjuje že doktorska disertacija Razvoj duhovnega življenja v Bosni pod vplivom turške vladavine, ki jo je za potrebe karierne diplomatske poti moral na hitro spisati v mladih letih, a mu vendarle ne gre očitati islamofobije, saj »dela manj razlike med muslimani in kristjani kot pa med močnimi in nemočnimi«. Nasilje domuje v vseh narodih in religijah, kar je potrdil tudi turški nobelovec Orhan Pamuk: »V Andriću vidim svojega prehodnika, kajti bil je tako pogumen, da nam je pokazal, da smo vsi narejeni iz istega testa. Ko Tolstoj piše o Ani Karenini, se ne ukvarja s strankarsko politiko, ampak s tem, kako moški vidi svet skozi oči ljubljene ženske. Ivo Andrić prav tako vidi svet iz zornega kota muslimanov.«

Oktobra 1962 v pogovoru s Titom, ki nobelovca sprejme ob njegovi 70-letnici, Andrić poudari, da Turki na Balkan niso prinesli samo slabega. Najbolj jih pomnimo iz pozne, dekadentne dobe, že, a sprva njihov režim, čeprav okupatorski, ni bil tako nečloveški, pravi Andrić: »Pri Turkih je bilo podobno kakor v Ameriki: človek je lahko postal vse, za kar je imel sposobnosti. Ni mu bilo treba biti plemič.«

Martens se v knjigi vpraša tudi, ali je bil Andrić srečen človek. O tem se je sam spraševal v Znamenjih ob poti, obsežni, izjemni zbirki najrazličnejših opažanj, spoznanj, refleksij, ki jih je beležil vse odraslo življenje. In odgovor je bil – negativen. Že, že, bili so trenutki sreče, brezbrižnosti, a prekratki, da bi se lahko sestavili v dobo. Vseskozi se je zavedal skrbi, zveste sence, ki mu je sledila vsepovsod, strahov, ki so ga žgali. Neutrudno ga je mučila nespečnost, ki jo je v predolgih nočeh lovil na papir: »Če po kakšni sreči takoj zaspim, s prvo toploto postelje, me prebudi moja nespečnost kot kdove čigava roka takoj po polnoči in potem ni več spanja ne rešitve pred mislimi. – Šele ob svetlem dnevu, ki zbriše nočne misli, moje bedenje izgubi ime nespečnost in se uvrstim vštric drugih ljudi in ostajam v koraku z njimi, samo da je zame potreben večji napor, ker me kakor nevidne spone vežejo ure nočne nespečnosti. In tako se sam pri sebi opotekam od utrujenosti pretekle noči in trepetam od misli na noč, ki prihaja, se gibljem, delam in govorim kakor vsi ljudje okoli mene.« V nespečni noči se domisli, da bi jo izkoristil in raje delal, kakor pa se premetaval po postelji, a po dolgem strmenju v bel papir spozna, da »so minute, iz katerih je sestavljena nespečnost, jalove in prazne« in da »ne bo ne kruha ne moke, ne zdravja ne dela, temveč da jih je treba preležati kot mrlič, vendar mrlič, čigar bolečine se niso nehale«.

»Otroke smo strašili s kaznilnico v Capodistriji.«

Na strani 257, kjer Martens navaja, da Andrić ni zaupal govorjeni besedi, zato raje ni dajal izjav, sem si s svinčnikom pripisal: »Koper ’73, huda zamera zaradi objave.«

O nobelovčevem obisku Slovenije v predgovoru k ponatisu Prekletega dvorišča (Založništvo tržaškega tiska, 1978) poroča Ivan Bratko, ki je kot tedanji direktor Državne založbe Slovenije pisatelja z avtom vozil naokrog. Po njunih sledeh sem krenil leta 2012 in izsledke objavil v Primorskih novicah: Andrić, ki se je v Portorož zatekel pred hudo beograjsko zimo, se je leta 1973 – dve leti pred smrtjo, v letu rojstva svojega biografa Martensa – otepal vsega novega, v Sloveniji se je raje podučil o starih dragocenostih. V Ljubljani si je zaželel obedovati v gostilni Osmica, se spominja Bratko – izkazalo se je, da ima v mislih Šestico. Občudoval je staro arhitekturo Ruskega carja, obiskal Škofijski dvorec, kjer sta nekoč prenočevala tako ruski car kakor Napoleon, bil je v hiši Božidarja Jakca, v Zoisovi hiši, zanimala ga je slovenska zgodovina, zlasti ljubljanski kongres Svete alianse leta 1821, zaradi česar je prebral Tavčarjev roman Izza kongresa.

Kljub vsem naporom pa ga Bratko nikakor ni mogel prepričati, da bi družno obiskala Trst. Ta se mu je zameril že pol stoletja prej, ko je služboval na tamkajšnjem konzulatu. V Trstu se je 30-letni Andrić počutil zelo slabo, službo je nastopil pozimi in za povrh bolan. Po poldrugem mesecu je znancu pisal: »Že davno sem želel, da bi vam pisal, in moral bi vam pisati. Toda tudi črnilo mi je zmrznilo v tej burji in slabi volji. Dobro sem se namučil ta dva meseca. Zdravnik mi je svetoval, naj takoj zapustim Trst. Na srečo so me pravkar premestili v Gradec. Okrog 1. februarja potujem tja, sam ne vem ali v konzulat ali pa v kak sanatorij.«

Andrićevo delovno mesto v Trstu (Fotografija: Andraž Gombač)

V jeseni življenja je raje obiskal Skalnico nad Gorico, zlasti pa so ga navduševale stare piranske uličice, po katerih je prvič hodil že leta 1962. »Kakšna množica stilov, pa vendarle harmonija,« je pripovedoval Bratku. »Provinca, da, a tudi pri nas na jugu je bila provinca, vendar neskladna … tam so dolgo poznali samo kavo in žganje … Veseli me vaš napredek! Kako zaostali so bili nekoč ti kraji. Kakšen glas je šel o Kopru po vsej Avstro-Ogrski! ‘Svršićeš u Capodistria.’ Otroke smo strašili s kaznilnico v Capodistriji. Tja so pošiljali samo tiste, ki so dobili čez deset let. Zdaj pa je Koper novo mesto z drugačno podobo, vlogo in zvenom … Veseli me, da imate Slovenci morje …«

Zelo so ga ganili v koprski študijski knjižnici, kjer so ob njegovi 80-letnici pripravili jubilejno razstavo. Nikakor se niso nadejali, da bo 16. januarja 1973 nanjo prikorakal sam jubilant, nobelovec osebno. »Tu v tem kotu, čisto na koncu države, pa takšna razstava!« je po obisku pripovedoval Bratku. »Bil bi greh, če ne bi šla sem!« A že kak teden pozneje se je hudoval: »Ne grem nikamor več! V nobeno ustanovo več!« Baje je izvedel, da je o njegovem obisku v koprski knjižnici in mnogih modrostih, ki jih je izrekel med druženjem v zaprtem krogu, obširno poročal tržaški Primorski dnevnik – brez njegovega dovoljenja! Bratku je dejal: »Ne grem nikamor več. Vsi so maskirani novinarji. Še najlaže je s pravimi novinarji.«

Bratko v spremni besedi k Prekletemu dvorišču ne navaja, kdo je avtor dolgega in izčrpnega članka, ki je vznejevoljil pisatelja – šele brskanje po arhivu tržaškega časopisa me je pripeljalo do skrivnostnega poročevalca: obisk je povzel sam gostitelj, ravnatelj Srečko Vilhar, po katerem se koprska knjižnica imenuje danes. Pisatelj je v Kopru – o tem so poročale tudi Primorske novice, članek je napisal Vlado Rotar – peščici izbranih poslušalcev dobro uro nizal globoke misli, z njimi delil svoje široko znanje in dober spomin, pokazal poseben občutek za povezovanje zgodovinskih dejstev z literaturo in umetnostjo. »V razgovoru z njim,« je sklenil Rotar, »začutiš globoko zaupanje v človeka in človečnost, utrdiš pomembno pravilo življenja – biti zvest okolju, iz katerega izhajaš in v katerem živiš.«

V Primorskih novicah je zatem v članku, ki je zavzel najuglednejši časopisni strani, prvo in zadnjo, Jule Lenassi še temeljiteje poročal o pisateljevem obisku pri nas: prvi jugoslovanski dobitnik Nobelove nagrade za književnost je zimski oddih izkoristil za spoznavanje slovenskega Primorja, se nastanil v portoroškem hotelu Metropol, hodil na vsakodnevne sprehode in izlete v bližnjo okolico in tudi kam dlje, denimo v Novo Gorico, obiskal je muzej v gradu Kromberk, Bevkov grob v Solkanu, občudoval skulpture mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva na polotoku Seča, z Belega Križa je zrl po piranskem zalivu tja do Savudrije, Trsta, Nanosa, Čavna, Julijskih Alp in Dolomitov v daljavi. Prijalo mu je tudi podnebje, razvedrilo ga je, kar je bilo tem dragocenejše, ker ga je tiste čase čedalje bolj grabila žalost ob staranju in spominu na nekaj let prej nenadoma umrlo življenjsko sopotnico Milico Babić. Otrok nista imela, ostal je sam. »Končno naj omenimo, da so mu ugajali tudi tukajšnji prebivalci – od domačinov, ki jih je srečaval in se spuščal z njimi v najrazličnejše pogovore, do hotelskega osebja in novinarjev, ki so razumeli njegovo prošnjo, da bi rad preživel svoj oddih pri nas v miru in naj zato ne pišejo o njegovi navzočnosti pred njegovo vrnitvijo v Beograd,« je članek sklenil Lenassi.

Ivo Andrić z ženo Milico leta 1964 v Rimu.

O pisateljevem obisku sem se pred enajstimi leti prav tam, kjer sta se z njim rokovali leta 1973, pogovarjal tudi s knjižničarkama, ki sta postavili razstavo v čast 80-letnemu nobelovcu. Branka Gojak Vilhar in Borica Arko sta mi razkrili, da je Andrić k njim prišel po zaslugi knjižničarke Miše Šalamun, ne le matere Tomaža, Andraža, Katarine in Jelke, marveč tudi dobre prijateljice Andrićevega slovenskega vodnika Ivana Bratka. Ko jih je na razstavi v preddverju koprske palače nagovoril, še pomnita upokojeni knjižničarki, je pisatelj zelo lepo opisal dragocenosti knjižničarskega dela. Govoril je počasi, natančno je izbiral besede. Kajpada.

»Ne bom sodeloval pri idealiziranju Tita.«

Primorsko poglavje iz Andrićevega vznemirljivega življenja naj bo nekakšen aneks h knjigi, v kateri boš, bralka, bralec, našel še marsikaj, za kar tukaj nismo našli prostora, naj se je članek še tako razbohotil. Denimo za nekaj vrstic več o slikoviti skopulji, portretirani v Gospodični. Ali o čudoviti Pripovedki o vezirjevem slonu. O Bifeju »Titanik« s tematiziranjem holokavsta. O razvpitem Pismu iz leta 1920, v katerem je pisatelj Bosno prikazal kot deželo sovraštva, ki ga podžigajo nasprotujoče si religije. Radovan Karadžić je izvode te novele med vojno v BiH delil tujim diplomatom in odposlancem kot dokaz, da je prelivanje krvi tam neizogibno. Kdor jo je prebral do konca, poudarja Martens, pa je opazil, da Andrićev lik, zdravnik, ki utemeljuje tezo o sovražni Bosni in iz domovine pobegne daleč stran, zatem umre kot prostovoljec v Španiji – na njegovo bolnišnico sredi belega dne vržejo bombo in pobijejo vse, zdravnike in ranjence. Sovraštvo te najde povsod, nam pravi Andrić. Če mu prisluhnemo, kajpada.

Ivo Andrić na obrežju Drine ob višegrajskem mostu 24. aprila 1963 (Fotografija: Alija Akšamija, last Muzeja mesta Beograd)

Martens je marsikoga zoprno dregnil, tudi z opisom maršala Tita kot morilskega zločinca. Že srbski lektor, ki je prečesal prevod njegove knjige, ga je posvaril, da bodo tu težave. Knjigo je zelo pohvalil, a avtorju tudi dejal, da se nikakor ne more strinjati z njegovo oceno Tita. »Takšno razmišljanje spoštujem, a ga ne delim,« v enem od intervjujev, uvrščenih v San zvan Jugoslavija: razgovori o Ivi Andriću, pravi Martens. »Priznati je treba, da je Tito za življenja dosegel veliko. Najprej je premagal Hitlerja, zatem Stalina. Njegovo Jugoslavijo so spoštovali po vsem svetu in jo jemali resno, čeprav je bila dejansko majhna država. To je nesporni dosežek. Ko mu je Kennedy ponudil mesto ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji ali na Poljskem, se je George F. Kennan odločil za Beograd, ne za Varšavo. Kar se je takrat dogajalo v Jugoslaviji, je bilo neverjetno vznemirljivo. Ampak prava veličina državnika se pokaže šele po njegovi smrti. Atatürkova Turčija je preživela svojega ustanovitelja. Prav tako še zmeraj obstaja Pakistan, več desetletij po smrti Mohameda Alija Džinaha, ki ga imam kljub vsem njegovim slabostim za res veliko zgodovinsko osebnost. Kaj pa je za sabo pustil Tito? Prezadolženo državo, ki je razpadla samo desetletje pozneje. Državo, ki bi brez ameriške podpore že leta 1948 postala sovjetska kolonija. Verjamem, da je bila Jugoslavija v šestdesetih in sedemdesetih letih za večino, ki jo je doživela, gotovo lepa država – z zgodovinskega vidika pa se mi zdi, da Titovi dosežki niso tako veliki, kakor jih predstavljajo nekateri. Poleg tega ne smemo pozabiti Titovih žrtev. V tej strašni Hiši cvetja na Dedinjah ga povsem nekritično slavijo kakor kako pop zvezdo, medtem ko za žrtve njegovega režima ni prostora – ne spomenika ne plošče, ničesar. Hišo cvetja bi zelo rad obiskal z Dragoslavom Mihailovićem in ga vprašal, kaj on, ki je preživel Goli otok, občuti, kadar obiskovalci v muzejski trgovini kupujejo šalice in majice s Titovo podobo. Ljudje, med katerimi jih vse manj ve, kaj je bil Goli otok, kaj so bili Dachauski procesi v Sloveniji ali kaj je doletelo Mihajla Mihajlova, potem ko je objavil knjigo Moskovsko poletje 1964. Nič nimam proti poudarjanju pozitivnih lastnosti Jugoslavije – a ne bom sodeloval pri idealiziranju Tita in banaliziranju njegovih zločinov.«

Morda bo tudi o tem še kaj napisal v novi knjigi esejev o Andriću, ki jo sestavlja. V njej želi še dodatno osvetliti manj znane kotičke nobelovčevega življenja, dela in tako njegove kakor naše dobe. Ob izteku biografije V požaru svetov je jasen: »Andrić je književnik svetovnega ranga, in njegovo delo je del tistega, kar sta August Wilhelm Schlegel in Goethe na začetku 19. stoletja označila s pojmom ‘svetovna književnost’. Enakovreden je velikim prejemnikom Nobelove nagrade za književnost v 20. stoletju, kot so Thomas Mann, Ernest Hemingway, Albert Camus, Gabriel García Márquez ali Orhan Pamuk. Če vendarle ostaja v senci zgoraj imenovanih, ima to opraviti tudi s splošno nizko stopnjo poznavanja, s katero se srečuje kot pisatelj ‘majhnega’ jezika in malo znanega kulturnega kroga.«

Martens bralcem priporoča obisk pisateljevega poslednjega bivališča, stanovanja na današnjem Andrićevem vencu v Beogradu, skrbno ohranjenega, urejenega v muzej. Med 4500 knjigami na pisateljevih policah so poleg domačih še španske, francoske, nemške, italijanske, poljske, ruske … V izvirnikih, seveda. Njihov lastnik je obvladal pol ducata jezikov, iz nekaterih celo prevajal, bral je tudi latinščino in staro grščino, živel je v več kot desetih evropskih mestih, potoval je po svetu. Da, bil je svetovljan, šibek le v jeziku, ki vlada danes, v angleščini.

Zanimiva je tudi Martensova izbira najljubšega dela v Andrićevem opusu – ni izbral Mosta na Drini, Travniške kronike, Gospodične, Prekletega dvorišča ali kakega drugega bisera, ki jim vsekakor priznava vrhunskost. Izbral je roman Omer paša Latas, kompleksen in nedokončan. Pisatelj se mu je posvečal zelo dolgo, z njim je sobival kar pol stoletja, vse do smrti – pa očitno še zmeraj prekratko. Obsedala ga je podoba naslovnega odpadnika, pravoslavnega Srba, ki je leta 1823 po obtožbi poneverbe iz avstrijske vojske prebegnil v osmansko, sprejel islam, se uveljavil kot odličen strateg in krut zatiralec uporov. Z njegovo pomočjo je Andrić delal tudi inventuro lastnega življenja, razpletal zamotane niti svoje usode. Nič presenetljivega, torej, da mu ni uspelo postaviti poslednje pike.

Lahko bi rekli, da je tudi njega na koncu doletela usoda lepe, postavne in pametne Fate, ki jo je opisal v Mostu na Drini. Vsi so jo občudovali in opevali, a zelo malo je bilo takih, ki bi si jo drznili zasnubiti: »Ko je tudi te vse po vrsti zavrnila, je okrog Fate kaj kmalu nastala praznina, tisto ozračje občudovanja, sovraštva in nevoščljivosti, pritajenih želja in škodoželjnega čakanja, ki redno obdaja bitja izjemne nadarjenosti in izjemne usode. Take ljudi, o katerih poje pesem in govori svet, kaj kmalu pobere ta njihova posebna usoda, za njimi pa ostane namesto resničnega življenja živa pesem ali pripovedka.«

No, za njim jih je ostalo veliko. Živih in – resničnih.