AirBeletrina - Iz nesvobode porojena moč
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 1. 7. 2024
Čas branja
Čas branja: 6 min

Iz nesvobode porojena moč

Francosko pisateljico maroških korenin Leïlo Slimani (1981, Rabat) smo slovenski bralci spoznali leta 2019, ko je pri nas izšel njen drugi roman Uspavanka. V izvirniku izdan leta 2016 pri pariškem Gallimardu je ob več kot 650.000 prodanih izvodih postal najbolj bran roman leta v Franciji in avtorici prinesel Goncourtovo nagrado, medtem ko je angleškemu prevodu (Lullaby; ameriški prevod je naslovljen The Perfect Nanny) pripadla britanska književna nagrada za prvenec leta. Preveden je v več kot dvajset jezikov. Avtoričin nekoliko manj znani prvenec iz leta 2014 Na ljudožerčevem vrtu, ki na slovenski prevod še čaka, govori o novinarki, ki zaradi obsedenosti z erotiko izgublja nadzor nad seboj. Zanj je Slimani prejela maroško literarno nagrado La mamounia (v angleškem prevodu je roman naslovljen Adèle), napisala pa ga je, potem ko je novinarski poklic zaradi varnosti zamenjala s pisateljskim. Pisala je za pariško revijo Jeune Afrique in leta 2011 prestala aretacijo, ker je v Tuniziji poročala o arabski pomladi. Je tudi avtorica nekaj nefikcijskih del. Od leta 2021 z družino živi v Lizboni.

Po časopisni novički o umoru na Manhattnu leta 2012 zasnovan družbenokritično-psihološki roman Uspavanka postavlja v ospredje družbeno razslojenost sodobne francoske oziroma evropske družbe, predvsem problematiko migrantov in njihov inferiorni položaj, pa tudi večkrat nezavidljiv položaj žensk – mater v sodobni zahodni družbi. Pripoved problematizira ozadje, ki je privedlo do zločina v Parizu, ko je belopolta varuška, izhajajoča iz neurejenega socialnega miljeja in sprejeta v premožno družino karierno naravnanih staršev (pri čemer je njena delodajalka magrebskega porekla), ob čustvenem zlomu spričo izgubljajoče vloge varuške hladnokrvno umorila v varstvo zaupana ji otroka.

Po časopisni novički o umoru na Manhattnu leta 2012 zasnovan družbenokritično-psihološki roman Uspavanka postavlja v ospredje družbeno razslojenost sodobne francoske oziroma evropske družbe.

Dežela drugih je zasnovana kot trilogija. Avtoričin pogled je tokrat usmerjen v bližnjo preteklost na maroškem podeželju in tematsko v precejšnji meri podprt z zgodovino avtoričine rodbine, predvsem babice po materini strani. Razen ponovnega problematiziranja tematike spolne neenakosti, rasnih konfliktov in razrednih razlik, tokrat iz drugega zornega kota, se trilogija posveča perečim težavam (post)kolonizacije in položaja žensk v Maroku od sredine prejšnjega stoletja. Medtem ko prvi del seže v štirideseta in petdeseta leta in se konča z boji za maroško neodvisnost od francoske oblasti in je v drugem delu v ospredju čas postkolonializma v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko neodvisni in kaotični Maroko išče svojo identiteto, namerava zadnji del orisati sodobno maroško družbo v prvem desetletju 21. stoletja.

Zgovorno je dejstvo, da se pripoved v vseh treh delih osredotoča na vsakokratni ženski lik, ki ga avtorica osvetljuje iz različnih zornih kotov in okrog katerega razen številnih drugih ženskih in moških likov splete panoramo družbeno-političnih, socialnih, kulturnih in intimnih dogodkov, ki zaznamujejo in oblikujejo tako mikro- kot makrokozmos. V prvem delu te razkošne družinske sage, naslovljenem Vojna, vojna, vojna – v izvirniku je izšel leta 2020 in pri nas dve leti kasneje – je ob burnih političnih pretresih v ospredju ljubezenski odnos med mlado Alzačanko Mathilde in Aminom, nekdanjim maroškim vojakom v francoski vojski. Pripoved razkriva Mathildino vse prej kot prijetno in izpolnjujočo pot prilagajanja na novo življenje v vasici na obrobju Meknesa, kamor sta se zakonca po koncu druge svetovne vojne preselila iz Alzacije in kjer se njene romantične predstave o eksotični ljubezni razblinijo pred njej dotlej neznano kulturo in pričakovanji, ki jih ima tako družba kot družina Belhadž do nje. Četudi gre za v literaturi večkrat predstavljano problematičnost poskusa asimilacije bolj ali manj izobražene in svobodne zahodnjaške ženske v islamsko okolje, ki se praviloma ne izide, je Slimani ta proces peljala na izviren in nazoren način, z več stranpotmi in brez viktimizacije.

Avtoričin pogled je tokrat usmerjen v bližnjo preteklost na maroškem podeželju in tematsko v precejšnji meri podprt z zgodovino avtoričine rodbine, predvsem babice po materini strani.

Tako kot je v tem delu kljub plejadi moških likov fokus Slimani vseskozi na alzaški priseljenki in njenem postopnem sprejemanju islamske kulture, znotraj katere si neumorno išče mesto, ki bi jo zadovoljevalo in vsaj delno osrečevalo, je tudi v drugem delu trilogije, naslovljenem Glejte, kako plešemo, v ospredju ženska, Mathildina hči Ajša, ki pripada drugi generaciji maroških žensk. Podobno kot celotna družba tudi ona išče novo identiteto, v marsičem drugačno in nasprotno tisti, ki je pripadala njenim predhodnicam. Dogajanje romana je postavljeno v čas po nastopu maroške neodvisnosti, ko je zakraljeval monarh Hasan II. in si za prednostni cilj zastavil razvoj poljedelstva v državi, v čas, ki ga zaznamujejo represija in zavzemanje za tradicionalne družbene vrednote na eni strani ter želja po modernizaciji družbe, svobodi, konformizmu in hedonizmu na drugi.

Plejada različnih svetov, ki jih avtorica prepleta, izrisuje pestrost, konfliktnost, krutost, pa tudi lepoto in človečnost razvijajoče se maroške družbe ter posameznikov v njej.

Vse to na različne načine odzvanja tudi v družini Belhadž. Mathilda je skozi številne, tudi boleče kompromise že zdavnaj sprejela vlogo, ki ji v tem delu sveta pripada, pri tem pa s pogumom, spretnostjo in z vztrajnostjo razvila sposobnosti, s katerimi razen skrbi za družino pomaga tudi drugim ljudem, predvsem ženskam, v stiski. Aminovi poljedelski posli po desetletjih trdega dela in vseskozi korektnega odnosa do delavcev dosegajo zavidljive rezultate. V nasprotju s starši pa se Ajša in Selim v času modernega pristopa k življenju, ki se svetlika na obzorju, odpovedujeta tradiciji in v želji po boljšem življenju postopoma prisvajata zahodnjaške poglede na življenje. Ajša se kot nadarjena študentka medicine v francoski prestolnici v marsičem razlikuje od brata Selima, ki se okoreli tradiciji upre na drugačen način; v iskanju svobode ga iz hipijevske obmorske Essaouire odnese v središče tovrstnega iskanja nirvane, v Indijo, kjer podleže utopičnim zahodnjaškim predstavam o svobodi in sreči.

Plejada različnih svetov, ki jih avtorica prepleta, izrisuje pestrost, konfliktnost, krutost, pa tudi lepoto in človečnost razvijajoče se maroške družbe ter posameznikov v njej. Kljub prevratnim družbenim in osebnim bojem, v katerih Slimani podobno kot v prejšnjem delu trilogije tudi tokrat, še posebej glede žensk, ne podlega črno-belemu slikanju maroškega življenja sredi prejšnjega stoletja in se tudi tokrat odreka vsakršni možnosti viktimizacije, se tudi roman Glejte, kako plešemo kljub zapletenemu, na pogled brezizhodnemu, tudi krvavemu dogajanju kaže kot glasnik življenja, radosti in svetle prihodnosti. V tem smislu gre tudi razumeti zaključek pripovedi, ki se bere kot napoved slavljenja (novega) življenja, ne glede na to, kaj bo prinesla prihodnost. Ob tem pa na simboličen način namigne tudi na osrednjo žensko protagonistko zadnjega dela trilogije Dežela drugih.

Leïla Slimani: Glejte, kako plešemo – Dežela drugih, 2. knjiga (Mladinska knjiga, 2023, prevod Saša Jerele)