Nekateri Maksa poznajo iz revije Cicido, a za njimi bodo prišli drugi, ki ga bodo poznali samo iz knjige; tudi zato se mi zdi kakovostna besedila, ki so v revijah doživela svojo premiero, smiselno izdajati med trdimi platnicami. V knjigi Maks je mednje zbranih enajst kratkih zgodb, ki jih pripoveduje naslovni lik – vrtčevski fantek. V uvodni zgodbi Mali Maks in veliki Maksimiljan razmišlja, kako bo, ko bo velik – veliko je namreč lahko strašno ali pa prijazno. Bi želel, da se ga vsi bojijo, ali bi s svojo velikostjo raje tu in tam priskočil na pomoč in bi ga bili vsi veseli? Tole se sliši bolje!
V nadaljevanju bralcu predstavi svojo družino, pri čemer izvemo, da je edinec in po babičini strani vpeljan v vrtnarske posle. Njegova družina se zdi precej vsakdanja (a kaj v kontekstu družin to sploh pomeni?!) in enako velja za zgodbice z Maksom v glavni vlogi nasploh, toda kljub temu vsaka vsebuje kakšno prisrčnost ali izvirno domislico, ki vsakdanje pretvarja v literaturo. Iz zgodbe »Moja družina« denimo seva prav posebna toplina: »Ko z mami, očijem ali babi hodim po ulicah, jih držim za roke. Ker jih imam rad. In zato, da drug drugega čuvamo.« Zgodba Grduh in Velegrduh tematizira nočne strahove, pri čemer ima Maksov bavbav celo ime. Grduh je in pri oknu spušča – zanimivo! – črne in vijoličaste glasove. Maksu se zdi Grduhova strašljiva prisotnost odličen argument za psa, ki si ga želi, a ga mamica zavrne, češ da je še premajhen. Namesto tega se sama potrudi malo razgledati za Grduhom, a ker ga ne najde, Maks vzame stvari v svoje roke. In to prav domiselno! Ustvari Velegrduha, ki je najstrašnejša pošast in ga nalepi na vrata sobe, od koder bo Grduhu gotovo vzel pogum, da bi vstopil. Odlična logika, v kateri so otroci včasih pravi mojstri – kdo bo prestrašil pošast, če ne še večja pošast! V zgodbi Človek ne jezi se imamo obrnjeno situacijo, kot smo je vajeni običajno – tokrat se ob igri ne kujajo otroci, pač pa odrasli, natančneje mama in babica. A spet je Maks tisti, ki ve, kaj mora storiti, da bo pomiril strasti in zgladil gube. V taisti zgodbi na začetku najdemo tudi enostaven, a zelo posrečen opis oziroma razlago, kako zares pomembno službo ima Maksov oči: »Ponoči delajo sami pomembni ljudje. In moj oči je med njimi, ker vozi vlak. Na njegovem vlaku sedijo tisti, ki gredo v svoje nočne službe. Vidite, kako je moj oči pomemben?« V zgodbi Grduh na novem pohodu stvari v svoje roke vzame mama in Grduha užene v kozji rog tako, da ga razglasi za Smrduha in mu zagrozi z milnico, razčesavanjem dlake in celo pentljicami za piko na i. Tokrat se Maksu ponudi nov argument za psa – če bi mama že rada čedila kosmatince, bi si lahko pač kupili kužka … V naslednji zgodbi si ga zaželi za rojstni dan in zapisano željo obesi kar na vrata, da je ja ne bi spregledali. Hopla, res se mu uresniči, a rojstnodnevni kuža je … plišast. Lahko si zamislimo, kaj bi v resničnosti v večini primerov sledilo, a Maks nas spet preseneti – namesto razočaranja in solz se udari po glavi in pomisli, kakšno traparijo je naredil, ker ni napisal, da si želi živega kužka! Vsi opisani dogodki so otroškemu bralcu gotovo zelo domači in blizu, denimo tudi navdušenje nad igračami 6+, pri čemer + seveda pomeni »same krasne reči«. Sicer pa plišasti kuža vsaj malo obeta, ker je skupaj z njim prišel tudi povodec, ki napoveduje nekakšen test, če je Maks iz pravega testa za skrbnika kužka. Ko ga z očkom peljeta ven, slednji Maksu omeni, da ga bo takole vodil na sprehode naslednjih petnajst let, če bo vse v redu, kar se zdi dečku ob misli, da je to skoraj vse življenje … zgolj super. Kmalu se izkaže, da si psa pravzaprav želi tudi babica in ne mine dolgo, ko se Maks in babica znajdeta v zavetišču za živali, od koder se vrneta s čisto pravim psom, ki ga Maks okliče za Smejča. In čisto zares je šele Smejč tisti, ki mu v podposteljnem spopadu uspe zares pregnati Grduha, da jo podurha vse do Himalaje. V zadnji zgodbi se kompletna družina v družbi Maksovega najboljšega prijatelja in obeh psov, pravega in plišastega, odpravi na jezero, kjer ugotovijo, da se Smejču ne bo treba naučiti plavati, saj že zna, sicer ne žabice, pač pa po pasje …
Zbirka zgodb Maks torej sledi bolj lahkotni liniji realističnega pisanja, tisti torej, ki ubeseduje brezskrbno otroštvo v varnem in urejenem okolju brez konfliktov in večjih težav, kakršno bi pač moralo biti sleherno otroštvo. Ob simpatičnih, vedrih, navihanih in otrokom gotovo všečno domačih, a vendarle tu in tam gotovo tudi malo drugačnih mini dogodkih vzklika, naj živijo družina, lepi dnevi in prijateljstvo – med ljudmi in psi. Temu pritrjujejo tudi podobe Marjana Mančka, prav tako ustvarjene v realistični maniri, a z nezgrešljivo simpatično noto, pri čemer so Mančkovi liki tako ekspresivni, da nemudoma razberemo njihova razpoloženja, trenutne odnose ipd. Ilustrator se tudi fino poigra in Maksu nad posteljo obesi sliko svojega stripovskega junaka Cufka, dejavno pa posega tudi v samo vsebino, saj na primer v poglavju, v katerem naj bi mama pregnala Grduha (ki je posrečeno upodobljen z nekaj črtami in torej skoraj na pol nesnoven), na zaključni ilustraciji pod posteljo nariše njegove tace … Mateja Gomboc, ki ji tudi svet najstnikov ni tuj, kar upoštevajoč njen (drugi ali pač prvi, tisti ob pisateljskem, skratka) poklic – delo v šolstvu – ne preseneča, je pokazala, da se zna še vedno dobro vživeti tudi v vrtčevske otroke in da pozna njihove želje, veselja, strahove, logiko in iznajdljivost. Pa še kakšen nasvet spotoma ponudi, če ga že kdo išče …
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
