Goran Dekleva, literarni kritik in novinar:
Tatjana N. Tolstoj: Tuja lepota (Beletrina, 2019, prevod Urša Zabukovec)
»Četudi literarnega večera s Tatjano Tolstoj v ljubljanskem Cankarjevem domu ob začetku letošnje Fabule nikakor ni mogoče označiti za scela izpolnjujočo izkušnjo, je Tuja lepota, s katero so organizatorji festivala pospremili obisk ruske avtorice, knjiga izjemne umetniške moči. Skozi prizmo krajših besedil, ki premeteno prepletajo elemente esejskega, avtobiografskega in fabulativnega, bralke in bralci namreč lahko ugledamo sicer močno raznorodne fragmente sodobnosti, ki pa so – vsi skupaj in vsak posebej, pa naj gre za neskončno nežne, melanholične reminiscence na zlato otroštvo na sovjetskem podeželju, za hrabro interpretacijo Črnega kvadrata, ki hoče pogledati, kolikor je le mogoče, globoko v Malevičevo metafizično črnino, ali kratko malo za vesele bizarnosti, ki spremljajo nakupovalsko izkušnjo v Parizu – upovedani (in, kajpada, prevedeni) s tolikšno skrbjo za lepoto govorice in okretnost misli, da se navsezadnje zdi, kakor da se Ezra Pound pred desetletji morda le ni motil in je tudi s črepinjami nekako res mogoče izgovoriti svet.«
Urška Bračko, knjižna blogerka:
Elif Shafak: Tri Evine hčere (Sanje, 2019, prevod Maja Ropret)
»Izmed odličnega nabora knjig, izdanih v letu 2019, je res izjemno težko izbrati le eno najljubšo. Ker sem še vedno pod vtisom tujine in Oxforda, pa bi se morda le odločila za knjigo Tri Evine hčere, avtorice Elif Shafak, ki se mi je v spomin vtisnila zaradi pretanjenega jezika in domiselnih tematik.«
Orlando Uršič, urednik:
Mitja Čander: Slepec (Litera, 2019)
»Ponosni smo seveda na vse knjige, gotovo pa bi za knjigo leta lahko označili roman Slepec Mitje Čandra, ker je že to, da je kot esejist napisal roman, svojevrstno presenečenje. Ker v njem piše o svoji slepoti, bi kaj hitro lahko zdrsnil v pretirano jadikovanje in mesijanstvo, a je izpisal odličen preplet med obravnavo slepote na osebni in družbeni ravni ter vse skupaj začinil še z duhovitim odsevom družbene realnosti.«
Alenka Štrukelj, knjižna blogerka:
Katherine Applegate: Drevo želja (Ocean, 2019, prevod Veronika Rot Gabrovec, ilustrirala Alenka Sottler)
»Vprašati knjižnega blogerja, katera knjiga mu je izmed prebranih najljubša, je, kot bi vprašali mamo, kateri otrok ji je najljubši. Tehtala sem med kar nekaj romani, ki so me letos navdušili. Pa vendar, če moram izbrati le eno knjigo, potem bom izbrala mladinski roman Drevo želja ameriške avtorice Katherine Applegate, ki je izšel pri založbi Ocean. Prvič zato, ker zgodba te knjige govori o občečloveških vrednotah, ki si jih želimo občutiti vsi: medsebojna povezanost in spoštovanje, sprejemanje drugačnosti (naj bo kakršnakoli že), bivanje v sožitju z naravo, prijateljstvo, empatija in solidarnost. Drugič, ker vsak stavek knjige izraža globoko humanost in predanost Življenju. Pol knjige bi lahko prepisala v obliki citatov. Tretjič pa zaradi čudovite likovne podobe, ki jo je prispevala Alenka Sottler – naslovnica z malo deklico, sedečo v krošnji mogočnega hrasta, tako majhno kot seme drevesa, ko pade na gozdna tla, in vsemogočno drevo, ki jo nežno varuje in ščiti; vinjete želodov, ki uvajajo poglavja pa se zdijo kot semena, ki jih avtorica seje v naša srca, ga budi, da spet začutimo, kaj je v našem življenju dejansko pomembno. Z zlatimi črkami zapisan naslov se zdi, kot bi ga vrezali v skorjo drevesa, a ne da bi ga poškodovali, temveč da bi mu vdihnili nekaj čarobnega.«
Andrej Ilc, urednik:
Wislawa Szymborska: Radost pisanja: zbrane pesmi (Mladinska knjiga, 2019, prevod Jana Unuk)
»Knjiga kateregakoli leta. Posvetna biblija. Radost branja.«
Nina Prešern, knjižna blogerka:
Veronika Simoniti: Ivana pred morjem (Cankarjeva založba, 2019)
»Moja knjiga leta je roman Ivana pred morjem Veronike Simoniti, ker mi je ustrezal glede na dolžino, slog in temo. Je preplet družbe in intime posameznika, preteklosti in sedanjosti, prehajanja med domom in tujino, nežno razmišljanje o tem, kaj se je spremenilo v generacijah, sploh v življenju žensk, kaj je treba pustiti zavito v družinsko skrivnost in o čem razmisliti znova in znova, da bi lažje razumeli v prihodnosti.«
Bernard Nežmah, kritik in publicist:
Zorko Simčič, France Pibernik: Dohojene stopinje (Beletrina, 2019)
»Zgodovina zadnjega stoletja, kot bi jo bralec sam doživel, če bi v njej živel.«
Veronika Šoster, literarna kritičarka:
Blaž Iršič: Človek pod luno (LUD Literatura, 2019)
»Na naslednjo Iršičevo zbirko sem nestrpno čakala že od trenutka, ko me je nokavtiral njegov prvenec Poezija za avtomehanike, in bilo je vredno. Človek pod luno je nadgradnja že tako vrhunske in edinstvene poezije, ki zna naenkrat nasmejati do solz in brcniti v trebuh. Na prvi pogled morda res totalno zajebantsko in pankersko, a v resnici boleče in resnično. In predvsem brez cenzure. Z eno besedo: noro!«
Samo Rugelj, urednik in publicist:
Kai-Fu Lee: Velesili umetne inteligence (UMco, 2019, prevod Samo Kuščer)
»Izbiranje ene same knjige za knjigo leta je izjemno nehvaležno početje, saj se ob tisočih knjig, ki so šle letos skozi moje roke, težko odločim za eno samo. Če pa se že moram, najraje izberem takšno, pri kateri za njen izid in kasnejši javni odmev niso zaslužni samo avtor in prevajalec ter založba. Vsaj zame je bila to letos knjiga Velesili umetne inteligence kitajskega znanstvenika in poslovneža Kai-Fu Leeja. Pri tej knjigi se je res vse lepo zložilo. Najprej nas je Žiga Vavpotič prepričal, naj jo izdamo, saj je res dobra, čeprav se nam je sprva zdela preveč futuristična in glede nje nismo imeli nobenih pričakovanj. Potem jo je prevedel pravi človek za hibridno zgodbo, ki se giblje med visokimi tehnologijami in prihodnjo podobo sveta (Samo Kuščer). Po izidu so ji stopili naproti pravi ljudje, kot so Miha Mikek iz podjetja Celtra in Denis Mancevič iz podjetja Stratkom, ki so jo podprli, da je lahko začela svojo knjižno pot. Potem je na nedavno končanem knjižnem sejmu dobila še nagrado za najboljšo poslovno knjigo letošnjega leta po izboru Združenja Manager, zaradi česar v teh tednih pridobiva na pozornosti tako pri poslovni kot tudi pri splošni javnosti. Za nameček pa je bil ravno na dan podelitve te nagrade v Delovi Sobotni prilogi objavljen tristranski portret avtorja in knjige, ki ga je napisal Lucijan Zalokar, saj Kai-Fu Lee v drugem delu knjige nepričakovano postreže tudi z osebno zgodbo, ko je moral preboleti težko bolezen (pri njenem diagnosticiranju pa mu je pomagala tudi umetna inteligenca), s čimer je svoje dotedanje življenje, ki je bilo posvečeno zgolj delu, obrnil proti drugim, trajnejšim vrednotam. Tako lahko pri tej knjigi rečem samo: hvala vsem vpletenim! Mi smo knjigo samo izdali, večino ostalega so naredili drugi. Zdaj pa je na bralcih, da sami preverijo, kako se zdi njim.«
Valentina Plahuta Simčič, urednica in novinarka:
Stefan Hertmans: Tujka (Beletrina, 2019, prevod Staša Pavlović)
»Gre za roman, ki prinaša veliko zgodbo: zgodbo o ljubezni v času vojne in sovraštva, zgodbo o čustvih, moči, pogumu ter neizbežni kruti usodi. Prav neverjetno je, kako je Stefan Hertmans iz drobcev zgodovinskih dejstev uspel s pomočjo domišljije naplesti prepričljivo delo, ki z bralcem ostane še dolgo.«