Eden najuglednejših, široko prevajanih in nagrajevanih sodobnih francoskih pisateljev Jean Patrick Modiano (1945) je z večino svojih del poznan tudi slovenskim bralcem. Slovenski prevodi njegovih del so se še posebej razmahnili po avtorjevem prejemu Nobelove nagrade leta 2014. Pred tem sta pri nas izšla dva njegova romana, Vila Bolest (prev. Vital Klabus; Obzorja, 1981) in leta 1978 z Goncourtom nagrajena Ulica Boutiques obscures (prev. Mojca Schlamberger Brezar; Družba piano, 2008 in eBesede 2014) ter kratkoprozno mladinsko delo Katarina, mala balerina (prev. Nadja Dobnik; Družba piano, 2007). Po nekajletnem premoru in odločitvi Švedske akademije so sledili prevodi romanov Nočna nezgoda (prev. Aleš Berger; MK, 2015), V kavarni izgubljene mladine (prev. Nadja Dobnik; eBesede, 2015), Dora Bruder (prev. Jaroslav Skrušný; Beletrina 2016), Da se ne izgubiš tu okrog (prev. Aleš Berger; MK, 2017), Pasja pomlad (prev. Aleš Berger; MK, 2018), Speči spomini (prev. Aleš Berger; CZ, 2020) in Avgustovske nedelje (prev. Mojca Schlamberger Brezar; eBesede 2020). Mladinska knjiga namerava v prevodu Aleša Bergerja izdati tudi Modianov doslej zadnji objavljeni roman Nevidno črnilo (Encre sympathique) iz leta 2019.
Krajši roman Avgustovske nedelje je v izvirniku izšel leta 1986 pri založbi Gallimard. Gre torej za avtorjevo zgodnejše delo, ki že vsebuje prepoznavne topose, po katerih se odlikuje njegov celoten literarni opus. Za razliko od kasnejših del, zvečine umeščenih na pariške ulice, v zatohle kavarnice in skrivnostna stanovanja francoske prestolnice, je dogajalni prostor Avgustovskih nedelj zvečine francoska riviera, natančneje Nica, kraj poletne rezidence Modianovih. A toplo sonce, ki boža modianovske skrivnostne in izginjajoče protagoniste, tudi tukaj ne more uiti temnim oblakom.
Gre za enega izmed neredkih avtorjevih romanov, ki je napisan v posnemajoči strukturi detektivke in kriminalnega romana noir. Ta se pri Modianu kaže v precej bolj zapleteni, nekako »sprevrženi« obliki kot pa v klasični detektivki, kjer najdeni dokumenti in številne informacije praviloma pripomorejo k odkritju zločinca. V Modianovem svetu pa ne le, da imajo detektivi veliko opravka z iskanjem sledi za ljudmi, ki so z menjavo identitete skrivnostno izginili (in se nekateri med njimi čez leta pojavili pod drugim imenom in v drugem kraju), ampak se vzporedno z zbiranjem informacij, pričanjem prič in debelino dosjeja razrešitev zločina bolj in bolj oddaljuje. Namesto povezave v logično strukturo, ki naj bi ob koncu razvozlala zločin, se vse bolj zamotavajoča se štrena dejstev iz območja racionalnosti pomika v nekakšen vzporedni svet, svet naključij in nenavadnega, ki tudi ob koncu ne prinese iskanega odgovora ne prvoosebnemu pripovedovalcu (in z njim bralcu) ne detektivu. Slednjega, ki je sicer ves čas korak pred bralcem, Janez Pipan v izčrpni spremni študiji k romanu Speči spomini označi z »največjim loserjem med književnimi junaki«. Namesto iskane, racionalne razrešitve zločina prinese zaključek tako strukturiranega modianovskega detektivsko obarvanega romana občutke tujosti, izgubljenosti, namišljenosti, pomešane z melanholično sanjskostjo in pridihom nadrealizma. »Moja metoda je v tem, da poiščem nekaj malega magnetizma v neznatnih naključnih elementih, ki so sami po sebi nepomembni, in jih spustim skozi prizmo nekakšne namišljenosti,«je pisatelj navrgel v nekem intervjuju.
Avgustovske nedelje sestavljata dve prepletajoči se zgodbi, ki se nagneteta okrog prvoosebnega pripovedovalca Jeana. Ne le, da je Jean pogosto ime avtorjevih izpovedno, ali bolje, avtofikcijsko naravnanih potagonistov, to je tudi prvo, sicer manj znano Modianovo ime. Uslužbenec v avtomehanični delavnici v Nici Jean sreča starega znanca Villecourta, zdaj uličnega prodajalca. Nekdanji nerazčiščeni konflikt sproži v Jeanu spomine na ljubezensko zgodbo s Sylvio, njunem begu z bregov Marne v Nico, dragocenem diamantu Južni križ sumljivega izvora, nenehno hranjenem okrog Sylvijinega vratu z željo prodati ga, in o skrivnostnih zakoncih Neal, ki se izdajata za visoka vladna uslužbenca na ameriški ambasadi v Nici, pa se izkaže, da to nista. Se pa v vzvišeno prijaznem slogu zanimata za nakup nakita, dokler avto z njima in Sylvio znenada ne izgine Jeanu takorekoč izpred oči.
Zgodba, ki se kljub realistično-detektivsko zasnovani strukturi zaključi s pridihom namišljenosti, se prepleta z drugim delom, kjer še vedno prvoosebni pripovedovalec v flashbacku pripoveduje zgodbo od začetka. S svojim ultimativnim Je se Jean spominja in je hkrati predmet spominjanja. Lastnost, ki tudi ta roman postavlja v območje avtofikcije, specifično strukturirane fikcije, kjer se prepletajo avtobiografska dejstva, s katerimi Modiano izumlja novo, literarno življenje. Kot v mnogih kasnejših romanih je med avtobiografskimi okruški tudi v Avgustovskih nedeljah najintenzivnejši fenomen skrivnostnega izginjanja pripovedovalcu ljubih ali zanj v nekem trenutku pomembnih oseb. Rdeča nit, ki se vleče skozi ves avtorjev opus, ima realno izkušnjo v Modianovem pomanjkanju ljubezni in občutku zavrženosti tako s strani matere kot očeta, s čimer je bilo prežeto njegovo otroštvo.
Detektivsko preiskavo, v kateri je osrednji detektiv avtor sam (takoj za njim pa bralec), navidezno približevanje resnici tudi v tem romanu ves čas spremlja in ob koncu preglasi vse več vprašanj, na katera avtor ne ponudi odgovora, s tem pa ne zadovoljitve. Roman se konča podobno, kot se je začel, z vprašanji, kot so bila natisnjena na ovitku prve izdaje romana in kot jih v prevodu beremo tudi na zadnji platnici slovenske izdaje. Vsako izmed njih predlaga drugačno pot do odgovorov, s tem pa drugačen roman. Slednji modianovski postopek sugerira dojemanje sveta kot pripoved iz vprašanj, kot neskončno samonanašalno mise en question (izraz, ki ga je Akane Kawakami uporabil v doktorski disertaciji Patrick Modiano), v kateri je pisatelj-detektiv sinonim za posameznika, ki je v sodobnem svetu brez središča in oprijemljive Resnice nenehno podvržen izgubljanju orientacije.
Po romanu, posvečenem dvema avtorjema – slikarju z begov Mane Jacquesu Robertu in režiserju Marcu Gruenenbaumu –, je Manuel Poirier leta 2001 posnel film z naslovom Te quiero, v katerem Jean in Sylvia pričneta novo življenje v južnoameriški Limi, kjer v nameri prodati ukradeni diamant srečata nekoliko skrivnostna, a prijazna zakonca iz Francije …
Patrick Modiano: Avgustovske nedelje, eBesede, prevod in spremna beseda Mojca Schlamberger Brezar, Ljubljana, 2020.
