Od konca lanskega leta je slovenski narod bogatejši za ep. Imamo ga, prvi slovenski ep namreč, v katerega naslovu že zapoje piščev moto zvena in pomena, kako da zven pomeni in pomen zveni, Vrata nepovrata. Natančneje, zaenkrat le slabih petsto strani prve knjige, podnaslovljene z Zemljevidi domotožja, ki je nedavno izšla pri Gogi in jo bomo tule probali prebrati, podati vtise, misli in jezik o njej.
Pred tem morda samo kratka in nekoliko dolgočasna ponovitev, kaj knjiga pravi o sebi: poleg omenjenega prvega in edinega mesta med slovenskimi epi kani kazati svet iz ptičje perspektive, izrisovati zemljevide evropskih mest, Avstralije, Amerike, predvsem Slovenije, njenih jezer, polj, gora, mest, vasi, sredi katerih ali raje skozi katere potuje postava pesnika v avtomobilih, na kolesih, z otroškimi vozički, v družbi najrazličnejših sopotnikov; hkrati s tem pa naj bi imel razgled na očetne forme, z Dantejem na čelu, a vendar ostaja tako vsebinsko kot oblikovno izrazito sodoben itn. itd. Vse našteto oziroma prepisano seveda čisto očitno drži, kar pa smo si vendarle zadali mi, je uvideti skozi te površinske in tudi površne označbe, kaj je in kako utripa, poje srce naše spesnjene knjige, zakaj je epsko, kakšnih postopkov se poslužuje, k čemu stremi, česa si želi …
Epos nas spomni na verzne širjave
heroičnih junakov, zgodovin,
mitskih spektaklov, žrete žive glave
(kot pesnikuje florentinski sin),
pa sne fantastičnih popotovanj,
pa znoj in kri in smrt, srd bolečin,
ki neprestano žgejo, noč in dan …
a isto segajo vse do nebes,
večne luči, božanskih mokrih sanj
Taka je tercina, ki jo je, vemo, mdr. posvojil tudi Prešeren in katere trokitičnost praviloma ohranjajo tudi naša Vrata, s pripombo, da si slednje jemljejo precej ritmične svobode, tj. verzi so le poredkoma strogi endekasilabi in neprestano variirajo od daktilskih valov, se tupatam osvobodijo vezane stopice, do s cezuro zacahnanih dvodelnih jambov itd. Veliko večino jih na koncu zakoliči rima, spet nerigorozna v sosledju in izglasu, koder se nemalokrat oglaša asonanca. Nestalen ritem me je pri branju tudi nekoliko begal, kot da artikulirani verzi nekako obstojijo v zraku ali raje, nadalje rišem prispodobo, kot bi bila rima špagica, nad katero lebdijo ritmični balončki, v nasprotju z udobjem kakšne Iliade, kjer te prav stalni heksametri povsem zafiksajo, da nazadnje še tuhtaš v njih.
Kar v našem epu prvo ujame uč, je najprej dejstvo, da sploh je, nenavadno za naš čas, zgodovinski trenutek, protičasno pravzaprav, čeprav bi lahko isto rekli: česa pa danes nismo vajeni? No, najmanj epa. Zakaj pisati tako rekoč mrtvo formo, včasih sicer prvenstveno, celo sakralno, a zato nič manj spodrinjeno, saj je, recimo v nekem hecnem sozvočju tudi s temle portalom, buržujski epični primat dobil roman, celo do te mere, da je posvojil verze. Onjegin npr. ni več ep, temveč roman. A ne da bi se preveč spuščal v literarnozgodovinsko nakladanje, lahko s pretiravanjem hitro razrešimo pomislek, zakaj ep, zakaj je tako spraševanje vnaprej amputirano. Zakaj namreč danes sploh literatura, takšna ali drugačna, zakaj umetnost, kultura.
In dalje, po prvih spevih, verzih se razjasni, da mitos tega epa ni neka sloveča, junaška preteklost, kolektivna identiteta z na poreklo vezanimi fantazmami, religijska totaliteta itn., skratka nič v narekovajih klasično epsko veličastnega, temveč subjektova intima, njegovo sebeiskateljstvo, na sledi svojih izvorov, staršev, spominov, vsemu nepovratno vstopljenemu v vrata nepovrata, kar ga je doživelo do zdaj, ko se čudi samemu sebi in svojemu svetu, kozmosu. Črnobele fotografije se mu prelivajo v pesmi in fascinacijo nad fotkanimi ljudmi, ki jih ni niti poznal, zgodbami, od katerih je vsaka delček mozaika po imenu jaz. Mesta presihajo druga v drugo, bližnje in daljše sorodstvo vstaja iz sanj, davne ljubezni za zmerom grejejo zdajšnje kraje, čase, zemljevidi zapuščenosti od gorovja, voda, prek vasi, hiš, sob … vse do groba in čez blodijo po izgubljenih življenjih in mnoga, tega ne pozablja skozinskoz poudarjati, imajo mesto le še v tej ali oni pesmi.
Tudi v tej subjektovi privatni čudi pa najdejo mesta tudi epskejše, zgoraj omenjene poteze in slike, divje, bojevniške in grozljive, strašne podobe holokavsta, z Židi prenafilani vagoni, mešanje gnusnih izcedkov na govedo, suženjstvo, smrt obsojene, pa vihre partizanskih bitk, najboljši tovariši konji v kočevski džungli, napetosti gverilskega bojevanja, cik cak preboj skozi fašistični obroč, mučenje v arestih in lomljenje prstov, puljenje nohtov etc., a vse našteto in nenašteto ni peta t. i. zunanja stvarnost, temveč, kot rečeno, zgolj eden od prerezov, ki tvorijo subjektovo v negotovosti gotovo bitje.
Nekako tako, nakazano kolikor se v danem obsegu da. Dopisal bi zgolj opombico ali dve na vse izrečeno; v vsem tem širnem tekstu, njegovi drži in izrekanju, prevpraševanju, nisem razen preciznega iskanja izgubljenega časa zaznal česarkoli, kar bi morda poskušalo seči čez lastno ujetost v subjektovi samozačudenosti, kljub vsem konstantnim dvomom in pomanjševanju samega sebe vztraja tudi v kleni prepričanosti v prvo vrednost svojega izvora ter v čudež pesmi, ki naj, četudi edino tam, spet povrne izgubljeno, tudi za vse zdaj, kar je neobhodno izgubljeno vnaprej. Ali rečeno z njegovim verzom:
Čemú ta zgodba?
Meni v pomoč,
da spet prikličem mater in vse ljube,
ves včerajšnji in jutrišnji Nekoč.
Kar pa bi si sam želel od pesmi, epa, literature, pa je zmerom še nemogoč korak dalje, tisto še strašnejše od smrti, izgube, pozabljenja, kakor npr. na podobno temo pesni veliki Milan Jesih, ki trudoma obuja neke slike o mrtvi materi, pa ne ve, ali so resnične ali izmišljija … želje po blagem, skratka, nostalgija, / ki se izleže v goljufivih sanjah, tako je povsem izgubljena v letih, noben spomin, ne dom, ne ulice, nič je ne priklicuje, tudi grob je nem, zgolj hortikultura in brezbrižna bridkost. Zdaj te res ni. Zdaj sem ostal brez mame. In prav pesem postane ne odrešiteljica, temveč poslednji žebelj v materino krsto.
No, barve v našem epu so tudi skozi grozovitejše detajle vseskozi svetlejše in lagodnejše od pravkar izpisanih, to bi bil pravzaprav očitek tegale bralca, čigar izkustvo in misli in vedenje in branje in pisanje, resnica in pesem zemljevidov domotožja je temačnejša in travmatičnejša od relativno blagih Zemljevidov domotožja. Kar pa ne velja nujno za Vrata nepovrata, saj sta za njimi še dve knjigi.
Boris A. Novak: Vrata nepovrata. Epos, I. knjiga: Zemljevidi domotožja. Novo mesto: Goga, 2014. 470 strani, 24,90 €.
