Zbigniew Herbert je eden najbolj priznanih poljskih pesnikov in esejistov prejšnjega stoletja. Kakor navaja prevajalec Niko Jež na zavihku novega slovenskega izbora iz Herbertove poezije z naslovom Gospod Cogito, je Herbert na Zahodu obveljal kar za zgled »srednjeevropskega« umetnika in intelektualca. Herbert se je zaradi estetskega in političnega nesoglasja s poljskim komunističnim režimom za daljši čas umaknil v tujino, kakor številni drugi poljski izobraženci in umetniki. Dve desetletji je živel nomadsko življenje, v osemdesetih pa je spet navezal tesnejši stik s Poljsko, se povezal s tamkajšnjimi boji za demokratizacijo in se udeleževal javnih debat, pri katerih je buril duhove z brezkompromisnimi lustracijskimi stališči. Njegovo življenje, na eni strani odmaknjeno in kontemplativno, se je na drugi strani končalo v brbotu kontroverze. Ta dvojnost se zrcali tudi v značaju Herbertovega pesniškega lika gospoda Cogita, ki so ga interpretirali tudi kot avtorjev alter ego.
V zbirki Nova lirika je izšlo že več imen poljskega povojnega kanona (Tadeusz Różewicz, Wisława Szymborska, Adam Zagajewski), njen najnovejši zvezek pa s petdesetino Herbertovih pesmi v prostem verzu in v prozi prinaša kompilacijo, osredotočeno na gospoda Cogita, lik, ki je postal tako rekoč Herbertov zaščitni znak. Večina pesmi tako vključuje lik gospoda Cogita, največkrat že v naslovu. Največji del knjige tvori izbor iz Herbertove slavne zbirke Gospod Cogito (1974), kjer lik prvič nastopi, vključene pa so tudi posamezne kasnejše pesmi, ki govorijo o njem. Zaradi tako močnega poudarka na eni sami zbirki izbor daje vtis neuravnoteženosti, zlasti ker je iz kasnejših zbirk izbrana le peščica pesmi z gospodom Cogitom. Ker so številne izmed njih v slovenskem prevodu že izšle – v knjigah Beli raj vseh možnosti ter Rovigo; Epilog viharja –, se Gospod Cogito delno pokrije s tema že obstoječima izdajama. V Gospodu Cogitu pesmi dopolnjujeta še izvrsten Herbertov esejistični utrinek, ki meče paradoksalno luč na njegovo poezijo, ter dobrodošla podrobna prevajalčeva kronologija pesnikove kariere. Iz kronologije izstopata predvsem Herbertovo svetovljanstvo in njegova dejavna vloga pri političnih spremembah na Poljskem.
Gospod Cogito je lik, poimenovan po načelu, ki ga je racionalistični filozof René Descartes postavil za temelj vsake filozofije: Ego cogito ali Jaz mislim. Že Cogitovo ime torej sporoča, da je njegovo bistvo mišljenje, ne pa zaznava ali občutje. Gospoda Cogita literarni teoretiki imenujejo maska ali persona. Za začetek ga lahko interpretiramo kot persono, ki si jo nadene avtor, kadar ne more ali noče govoriti v lastni osebi. Persona gospoda Cogita je najpogosteje tretjeosebni pesniški protagonist, včasih pa govori tudi v prvi osebi. Zlasti v začetnih pesmih je v izpovedih, podanih v imenu gospoda Cogita, prepoznavna Herbertova osebna zgodba, na primer ko se vrača v domače mesto, ko se spominja staršev ali ko se spopada s prijateljevo smrtjo: »gospod Cogito je odšel na hodnik / pokadit cigareto // prej je še popravil vzglavnik / in se nasmehnil prijatelju.« Ko Herbert v svojem pesniškem izrekanju misli in čustva pripiše tretji osebi, liku gospoda Cogita, ustvarja distanco do njih, kakor da o njih poroča – in tako jih bralec sam doživlja kot oddaljena. Kljub distanci pa so te pesmi pretresljive, ker čustvo tli pod navidezno nevtralnostjo poročila. V tej funkciji gospod Cogito, ta dvoumni avtorjev dvojnik, spominja na Henryja, protagonista Sanjskih pesmi ameriškega pesnika Johna Berrymana (1969). V Sanjskih pesmih se namreč Berryman skozi Henryjev lik spopada predvsem s travmatično osebno zgodovino. Morda pomenljivo naključje je, da je Herbert lik gospoda Cogita, ki ga je sicer zasnoval že prej, popolneje razvil v letih 1970 in 71, ko je poučeval v Kaliforniji. V ZDA se je Herbert morda pobliže srečal s Sanjskimi pesmimi, saj je Berryman zanje le leto prej prejel Nacionalno nagrado za poezijo.
Vendar se v večini Gospoda Cogita pesmi, ki uporabljajo Cogitov lik, ne osredotočajo na individualno usodo, temveč se odpirajo v večji svet. Iz avtorjevega alter ega se gospod Cogito tako prelevi v lik slehernika (sicer nadpovprečno intelektualno nadarjenega). Gospod Cogito ima širok pogled: zazira se v evropsko in svetovno zgodovino, zgodovino idej, književnosti in kulture, pa tudi v sodobnost. A vse te predmete gospod Cogito drži na distanci – njegov um je ločen od njih. Z eno nogo tako stoji v zgodovini, z drugo pa zunaj nje, podobno kot je zapisano v pesmi O nogah gospoda Cogita (ki je ni v tem izboru): »po obeh nogah … / hodi / gospod Cogito / po svetu / in se rahlo opoteka.« V tem globalnem pogledu na zgodovino in kulturo je Herbertovi poeziji sorodna še ena sočasna zbirka, prav tako osredinjena na enigmatični glavni lik: Vran angleškega pesnika Teda Hughesa (1970). Toda medtem ko Hughes s svojo poezijo mitizira ter poetično (in amoralno) presnavlja stvarnost, jo Herbert prvenstveno opazuje in (moralno) presoja.
Herbertove pesmi o gospodu Cogitu najpogosteje že v naslovu opredelijo temo: pekel, trpljenje, alienacija, mišljenje, krepost, onstranstvo itn. Pesmi govorijo tudi o Georgu Heymu, Spinozi, Kaliguli, hasidizmu, eshatologiji, glasbi, grških mitih, nazadnje pa tudi o vlogi umetnosti in poezije v svetu. Znotraj nakazane teme se Herbertova misel sprehaja med pojavi, spomini, asociacijami; analizira, komentira in občasno poda sodbo. O kreposti na primer sodi takole: »Nič čudnega / da ni izbranka / pravih moških … o Bog / da bi bila vsaj malo mlajša / malo lepša.« Herbert zapisuje ideje in podobe v takšnem ritmu, kakor se mu pojavljajo v duhu, in pogosto pušča vtis nedorečenosti, kakor da gre za intelektualne skice. Nekatere pesmi, med katerimi je najbolj znana Poslanica gospoda Cogita, se – sicer precej zakrito – nanašajo na politično aktualnost, kjer se Herbert, vsaj sodeč po interpretaciji na zavihku knjige, pokaže za moralista, zavezanega ideji o poslanstvu pesnika, ki naj bi imel predvsem dolžnost do resnice.
Ob pesmih, v katerih nastopa gospod Cogito, se je mogoče vprašati, ali sta Herbertov predmet in njegovo orodje skladna. Herbertov predmet je zunanji: čas in prostor, zgodovina. Herbertovo orodje je gospod Cogito, misleča točka, ki ostaja v sebi in ima dostop le do svojega mišljenja. Podoben solipsističen lik je ustvaril že francoski pesnik in mislec Paul Valéry ter ga poimenoval gospod Teste (La soirée avec monsieur Teste, 1896). Že imeni sta sorodni (teste, »glava«). Četudi Herbert kartezijansko čisto mišljenje, distancirano od izkustva, ponekod ironizira, se ga praktično vendarle drži. Herbertove pesmi namreč rade zvenijo kot razprava: »Gospod Cogito nikoli ni zaupal / trikom domišljije … oboževal je tavtologije / razlaganje / idem per idem.« Medtem ko v zbirki najdemo programsko izjavo: »cenil je konkretne predmete / ki tiho stojijo v prostoru,« pesmi redko govorijo o predmetih samih, ampak prej o refleksiji o njih. Herbertova pesem poroča o tej ali oni vsebini, redko pa se z vsebino poistoveti. Zato se včasih zdi, da podobe ostajajo na površini: »nadležen je kot ekcem / navezan kot pes / preplitek da bi pogoltnil / glavo roke in noge.« Tudi bralca ta poezija predvsem spodbuja k refleksiji, redkeje pa učinkuje čutno – zvočno ali vizualno. Kot bralec pesmi morda razumeš, redkeje pa jih doživiš.
Herbertova lirika deluje dodatno distancirano, ker je odkrito izobraženska. Herbert pesmi začinja z omembami imen in pojmov iz filozofije, religije, mitologije in književnosti, včasih poglobljenimi (Hakeldama), včasih zgolj navrženimi (»Upanišade so tolažile«). Še en element distanciranja je ironija, ki pri pesmih o gospodu Cogitu neredko prehaja v ton zlovoljne samovšečnosti, podobno kot pri Johnu Berrymanu in njegovem liku Henryju. Ob branju Herbertove poezije občutiš, da si v družbi ostrega, a ne preveč gostoljubnega uma, ki te nikoli res ne spusti blizu.
Medtem pa nekatere pesmi niso tako distancirane. Večinoma, a ne izključno, so to pesmi brez gospoda Cogita. Te pesmi, obsežnejše, z daljšimi verzi ali prozne, so bolj motivno sklenjene, intenzivneje se spoprimejo s predmetom ter integrirajo podobe v celoto pesmi. Takšne so Občutek istovetnosti, Sekvoja, Kaligula, Minotavrova zgodba, Sramežljive sanje in druge. Sekvoja na primer podaja presunljivo vizijo izgubljenosti v zgodovini, za kar si prizadevajo tudi številne pesmi z gospodom Cogitom: »torej je štel dodajal leta in stoletja kot da bi hotel povedati da ni / ničesar razen rojstva in smrti nič samo rojstvo in smrt.«
Lik gospoda Cogita je torej kompleksno lirsko orodje, s katerim se Herbert loti enega največjih problemov sploh: človeške zgodovine – delno individualne, v glavnem pa kolektivne. Lik gospoda Cogita je mogoče razumeti kot sredstvo, s katerim pesnik presega osebno in zavzema nadindividualno gledišče, gledišče slehernika, ki se javlja v obliki distanciranega uma – gledišče, ki omogoča kritiko zgodovine. Če je to funkcija gospoda Cogita, je vprašanje, ali ena sama persona zmore tak podvig. Pesmi o gospodu Cogitu s svojo vseprisotno ironijo nemara same sporočajo, da pesnik ne verjame zares v smotrnost distanciranega gledišča svojega lika. Poleg tega pesmim sledi Herbertov kratek, a sijajen esejistični zapis Dotakniti se resničnosti, ki njegovo poezijo postavlja v paradoksalno luč, saj govori veliko bolj optimistično kot same pesmi, vsaj tiste z gospodom Cogitom: »Občutek krhkosti in ničevosti človeškega življenja lahko postane manj moreč, če ga vpnemo v verigo zgodovine, ki je prenašanje vere v smiselnost naporov in prizadevanj.« Zbirka Gospod Cogito torej na eni strani s svojstveno kompozicijo dopolnjuje Herbertov opus v slovenščini, na drugi papostavlja uganko, ko s svojim izborom izostri protislovnost Herbertovega mišljenja.
Zbigniew Herbert, Gospod Cogito, prev. Niko Jež, Mladinska knjiga, 2019.
