Če smo se v srednji šoli in na fakulteti še šalili, da bomo po končani izobrazbi pakirali zelenjavo v bližnji tovarni ali čistili čevlje na Prešernovem trgu, je to zdaj za marsikoga postala povsem konkretna realnost. Na primer zame. Ker mi na Ministrstvu za kulturo niso odobrili subvencioniranega statusa kulturnega delavca in me je po novem letu še dodatno udaril davek na avtorske pogodbe, po drugi strani pa sem potrebovala mesece, da sem izterjala že tako nizke honorarje za pisanje knjižnih recenzij, se mi je vse skupaj enostavno uprlo ter sem se s priborom za čiščenje čevljev in transparentom precej naravno znašla na ljubljanskih ulicah. Kot prekerna intelektualna prostitutka, ki nima več dosti izgubiti … Ljudje so me z začudenjem opazovali in skrivaj brali besedilo na transparentu, ki je pojasnjevalo ozadje mojega družbeno angažiranega performansa: Sem brezposelna mag. znanosti, ki s čiščenjem čevljev opozarja na problem brezposelnosti in podcenjeno delo prekernih delavcev. Moje »čistilne akcije« so oblegale tako fakultete (Filozofska fakulteta, FDV, Univerza v Ljubljani) kot institucije, ki so bolj ali manj povezane z brezposelnostjo (Zavod za zaposlovanje, Zavod Papilot), ali pa z izkoriščanjem poceni delovne sile (E-servis, ŠOU, Telekom, Obrtna zbornica itd.), pod drobnogled sem vzela tako hotele, v katerih se sestajajo pripadniki »humanitarnih« organizacij (Hotel Lev, Hotel Union) kot ambasade (ameriška, nemška ambasada) in državne ustanove (Ministrstvo za delo, Ministrstvo za kulturo, Državni zbor, Vlada RS).
Reakcije ljudi so bile v skladu z mojimi pričakovanji precej različne – medtem ko so študentje bolj ali manj gledali v tla in se pretvarjali, da se njim kaj podobnega ne more pripetiti, so starejši pristopili k meni, darovali kak evro, mi zaupali svojo življenjsko zgodbo ali pa mi predlagali, da začnem iskati delo v tujini. Profesorji, ministri, podjetniki in diplomati so me vztrajno ignorirali ali pa mi odgovarjali, da si sami čistijo svoje čevlje. Ravno nasprotno so reagirali brezdomci, ki so mi z veseljem nastavili svoj čevelj, saj so se zavedali, da bo to verjetno prvič in zadnjič v njihovem življenju. Na socialnih omrežjih so se začele razvijati vroče debate o tem, ali je moj performans zgolj družbeni eksperiment in politična gverilska akcija ali pa je celo dobro izhodišče za inovativno podjetniško idejo.
Ko so mediji zagrizli v zgodbo in predvajali intervjuje z mano v Delu, Mladini, na Tedniku in Studiu city, se je na ulicah znašel cel kup ljudi, ki so mi prišli čestitat in izrazit podporo. Kar naenkrat sem začela dobivati povabila na kavo od ljudi, ki jih prej nisem poznala, in klice s strani PR predstavnikov političnih strank, ki so želeli v svoje vrste pridobiti politično neomadeževane obraze z ulice, da bi tako na moj račun pridobili dodatne volilce. Ob mojem čistilnem stolčku so se kar naenkrat znašli tudi novonastali in že utrjeni podjetniki z zanimivimi predlogi glede prevzema njihovih (sumljivih) poslov in pobudniki kooperativ, zadružništva in političnega aktivizma, ki so me želeli navdušiti za kak še posebej zapostavljen vidik problema. K sodelovanju so me povabile tudi organizatorke finalne prireditve Ane Desetnice, za katero sem sestavila kratko gledališko predstavo za otroke z mini delavnico čiščenja čevljev. K meni je takrat pristopila tudi triletna temnopolta deklica, ki je z majhnimi krtačami zavzeto čistila en otroški čevelj za drugim ter me s tem nehote spomnila na prizor, ki sem mu bila priča v egiptovski Hurghadi, ko je ne več kot leto dni stara punčka na ulici čistila čevlje mimoidočim turistom, medtem ko je oče v daljavi čakal, da mu kobacajoči dojenček prinese dnevni izkupiček.
Vendar pa čistilci čevljev niso tako »nedolžni«, kot je videti na prvi pogled – med njimi se nahaja veliko politikov, aktivistov, glasbenikov in mednarodno priznanih podjetnikov. Če preletimo zgodovino tega poklica, lahko med najvidnejšimi predstavniki najdemo npr. revolucionarja Malcolma X, ki je precej časa delal kot čistilec čevljev v priznanem nočnem klubu, brazilskega predsednika Luiza Inacia Lulo da Silvo in perujskega predsednika Alejandra Toleda, da guvernerja Roda Blagojevića niti ne omenjamo. Med glasbeniki velja omeniti etiopskega pevca Mahmouda Ahmeda in botra soula Jamesa Browna. In če se iz novega kontinenta premaknemo bliže, na Balkan: V Sarajevu je na začetku leta umrl najbolj znani in priljubljeni čistilec čevljev po imenu Čika Mišo, ki so mu delavci bližnjega McDonaldsa na mestu, kjer je delal, postavili spominsko tablo: Tukaj je delal Čika Mišo, zadnji čistilec čevljev v Sarajevu. Husein Hasani 1931–2014« o njegovi smrti pa so pisali tudi ameriški, finski, afriški, albanski, srbski in italijanski mediji.
Čistilce čevljev pa, četudi redko, najdemo tudi med literarnimi junaki. Horatio Alger je leta 1867 napisal roman Ragged Dick, v katerem je opisal življenje revnega čistilca čevljev, ki se z vztrajnostjo in vzornim obnašanjem dokoplje do standarda srednjega razreda. Sto let kasneje so po zgodbi naredili muzikal s pomenljivim naslovom Shine! Nekako v tem času, v 40. letih 20. stoletja, pa so bili čistilci čevljev še posebej priljubljena filmska tematika – poleg ameriškega glasbenega filma Shoe shine Boy je leta 1946 italijanski režiser Vittorio De Sica posnel naturalistično obarvan film Shoeshine, v katerem je upodobil dva mladoletna čistilca čevljev, ki se ob koncu 2. svetovne vojne borita za preživetje. Omeniti velja tudi film La Havre priznanega režiserja Akija Kaurismäkija, ki je pred tremi leti navduševal občinstvo LIFFE-a in v katerem se ostareli čistilec čevljev v pristanišču spoprijatelji s temnopoltim prebežnikom.
Čeprav veljajo čistilci čevljev še dandanes za pripadnike najnižjega delavskega razreda in jih nekateri prištevajo kar k beraškim brezdomcem, so se konec 20. stoletja v velemestih razvila perspektivna podjetja, ki s čiščenjem čevljev zaslužijo bajne vsote denarja. Tako lahko nemški, angleški in ameriški čistilci čevljev, ki delajo v glavnem na letališčih in kongresih, zaslužijo tudi nekaj sto evrov na dan. V ta namen imajo na prizorišču udobne visoke stole in časopise, s katerimi razvajajo svoje stranke. Ta vrsta biznisa je nekaj povsem drugega kot nabiranje centov afriških, azijskih pa tudi makedonskih in kosovskih pouličnih čistilcev, ki životarijo na robu družbe. Tudi nekaj starejših gospodov, ki so se ustavili ob mojih skromnih pripomočkih za čiščenje čevljev, je obujalo spomine na čistilce, ki so svoj posel opravljali na ljubljanskem Tromostovju in železniški postaji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri tem so poleg krtače za čiščenje uporabljali še majhen košček tkanine, stranke pa so privabljali z vpitjem: »Čistimo, čistimo!« Porazgubili naj bi se zaradi pregona komunistične oblasti, ki je v njih videla zaslužkarje. Sama pa lahko rečem, da sem v predvolilnem mesecu, ko sem čistila čevlje, na lastni koži občutila, da se s tem delom ne da zaslužiti – redkokdaj sem si z donacijami pokrila potne stroške prevoza domov.
Vendar pa moram poudariti, da se čiščenja čevljev nisem lotila zavoljo zaslužka, temveč zgolj iz vidika osveščanja ljudi glede problematike brezposelnih izobražencev, ki bežijo v tujino, saj doma na dolgi rok ne morejo niti čistiti čevljev. Tako sem s svojim provokativnim performansom zaprla usta tistim, ki so brezposelne metali v isti koš z lenobami in krivci za nastalo problematiko – želela sem jasno in glasno pokazati, da mladi želimo delati in da nam delo ni pod častjo, še več – delo je postalo v neoliberalnem kapitalizmu luksuzna dobrina in prestiž, ki ga lahko užijejo le tisti z dobrimi političnimi vezami ali poznanstvi oziroma s podkupninami. Sramota je, da moramo visoko izobraženi kadri v prošnjah in življenjepisih tajiti svoje doktorate, magisterije in diplome, v katere smo vložili več kot desetletje svojih prizadevanj.
Zato ne dopustim, da naši sogovorniki zamahnejo z roko, češ »Zakaj pa si študiral tako dolgo?« ali »Zakaj pa si se odločil za neperspektiven študij?« Izbira študija bi morala biti ena od osnovnih človekovih pravic, in če so znali za delovna mesta družboslovcev, humanistov in obrtnikov poskrbeti v socializmu, je to dokaz, da bi bilo to še vedno možno, če bi le bilo v tej smeri dovolj interesa in pobude. Ne nazadnje so si tudi naše babice in dedki morali izboriti delavske pravice, ki nam jih danes v kapitalizmu jemljejo. To, da se sprijaznimo z družbenim sistemom kot neko fiksno in nespremenljivo enoto, je potuha najhujše vrste. Ker pa sem s svojo akcijo želela občutiti tudi predvolilni utrip, sem svoje »stranke« glede na njihove psihološke profile in reakcije uvrstila v naslednje politične »kategorije«: Privrženec SDS navrže od daleč, naj grem iskat delo v tujino, ali pa se zgraža, da ne uporabljam pravih pripomočkov. Privrženec Mira Cerarja nastavi svoj čevelj in perverzno gleda v oči, medtem ko se doma pohvali, da mu je magistrica znanosti očistila čevlje za 1 €. Privrženec Združene levice mi izrazi podporo, mi stisne v roko prispevek brez čiščenja čevljev in argumentira svoje dejanje. Privrženec SD mi pomaha od daleč. Privrženec stranke Verjamem še sam prosi za prispevek, Piratov pa ni v bližino, ker so vsi za računalnikom …
Vendar pa me predvolilna evforija ni ravno navduševala – najbolj sem, priznam, uživala v tišini in miru, ko ob meni ni bilo nikogar. Komunikacija z ljudmi, ki jim moraš pojasnjevati koncept performansa in nato prisluhniti njihovim življenjskim zgodbam, ti pobere ogromne količine energije. Tistim, ki jih zanima, ali ljubljanska prestolnica premore dovolj osveščenih ljudi, ki bi utegnili predstavljati neko kritično maso za začetek revolucije, pa moram povedati, da lahko na prste ene roke preštejem ljudi, ki so se v predvolilnem mesecu ustavili in se z mano pogovorili o temah, kakršne so vstaje, prekernost, izkoriščanje študentov, globalni problemi neoliberalnega kapitalizma itd. Izmed približno 3000 ljudi, ki so šli mimo, me je dejansko pogledalo le okrog 40 % mimoidočih, od tega jih je več kot polovica povesila pogled ali se zazrla v izložbe, le 1 % ljudi se je nasmehnil, 5 % jih je povedalo svojo življenjsko zgodbo in več kot 10 % me je napotilo k iskanju zaposlitve v tujini. V sedmih pohajkovanjih po prestolnici sem »zaslužila« toliko, kot znaša najnižja mesečna socialna podpora. Ne glede na to, da statistični rezultati niso spodbudni in da bi zlasti generacija naših staršev, ki so bili rojeni v povojnem času, najraje videla svojo mladino v tujini, pa mi upanje dajejo posamezniki, ki znajo razmišljati s svojo glavo in ki verjamejo v majhne korake k družbenim spremembam, ki lahko nekoč povsem neopazno postanejo veliki …