Izšel je novi Henrik

Izšla je druga številka Henrika – časopisa sodobne fotografije, ki tokrat izhaja pod naslovom Po protokolu / Follow the Protocol. AirBeletrina ob izidu nove številke v sodelovanju s Henrikom predstavlja časopis, njegove avtorje in avtorice ter fotografske projekte, ki vsak po svoje razpirajo vprašanje pravil, navodil, družbenih sistemov, nadzora, odpora in intimnih posledic življenja znotraj različnih protokolov.

V novi številki se predstavljajo Marija Mandić s projektom Nož obrnjen navzgor, umetniški duo Jakob Ganslmeier & Ana Zibelnik s projektom Ponovi za mano, Mitar Mitrović s projektom Ko tišina poči in Peter Fettich s projektom Zmečkane jagode. Fotografije in besedila se premikajo med družinskim vraževerjem, digitalno mistiko in radikalizacijo, protestno fotografijo ter intimno izkušnjo bolezni in bolnišničnega protokola.

Uvodnik v drugo številko je napisala Maša Žekš, umetnostna zgodovinarka, kuratorka in likovna kritičarka. V njem že na začetku zapiše: »Z drugo številko se Henrik – časopis sodobne fotografije pričakovano opogumlja; posega v sfero potencialnih zajčjih lukenj, sistemskih spiral, družbenih algoritmov, lucidnih pravilnikov, nerazvozlanih matric in (brezkompromisnih) pogojev uporabe.« Nova številka, nadaljuje, »kot izhodišče izpostavlja kompleksnost in fascinantnost na videz blagodejnih in urejenih sistemov ter naslavlja ponotranjeno protokolarnost človeškega delovanja«.

Prav protokol je osrednja beseda te številke, vendar ne le v administrativnem ali birokratskem pomenu. Gre za širše vprašanje pravil, ki urejajo posameznika, družbo in podobo sveta. Žekš zapiše: »Protokoli so način, kako družba materializira pravila. Posameznika poenotijo z določenim sistemom, ki narekuje, kaj je pravilno, moralno, varno, normalno, sprejemljivo, zaželeno, lepo in dobro.« V tem smislu se druga številka Henrika ne ukvarja zgolj s fotografijo kot podobo, temveč tudi s fotografijo kot načinom razmišljanja o sistemih, ki jih pogosto sprejemamo, še preden jih zares razumemo.

Uvodnik zato odpira tudi vprašanje osebne odgovornosti. Kot piše Žekš, naslov časopisa in njegova vsebina »odpirata nadaljnja vprašanja o stanjih duha in odgovornosti posameznika, kjer se v oziru do že obstoječih ureditev vzpostavlja vnovična tenzija med redom, oblastjo in svobodo«. Časopis s predstavljenimi projekti po njenih besedah vstopa »v na prvi pogled jasno, v resnici pa skaljeno in prenasičeno polje (ne)napisanih navodil, pravil, idej, resnic in zahtev, ki jih kot posamezniki sprejemamo in pridno uresničujemo, četudi jih zavestno ne zaznavamo, kaj šele resnično razumemo ali kritično kontekstualiziramo«.

Vsi štirje projekti to temo odpirajo z različnih strani. Nož obrnjen navzgor Marije Mandić se vrača k družinskim zapovedim, vraževerju in podedovanim gestam, ki se prenašajo skozi generacije. Ponovi za mano Jakoba Ganslmeierja in Ane Zibelnik se osredotoča na digitalno duhovnost, afirmacije, algoritme in zdrs želje po samoizboljšanju v ideološko podrejenost. Ko tišina poči Mitra Mitrovića dokumentira proteste v Srbiji po tragediji v Novem Sadu, kjer se vprašanje protokola sreča z državno odgovornostjo, nasiljem in državljanskim uporom. Zmečkane jagode Petra Fetticha pa protokol misli skozi telo, bolezen, medicinski sistem in osebno izkušnjo bolnišnice.

Kot zapiše Žekš: »Pričujoči projekti v Henriku vključujejo raznolike obravnave protokolarnih sistemov – družbenih, državnih, zdravstvenih, omrežnih in družinskih –, ki jih zaznamujejo določena pravila, red in disciplina, ob tem pa jih soustvarjajo tudi algoritmi družbenih omrežij ter ne povsem razložljive dinamike človeške kognicije.« A ti sistemi niso nikoli povsem brezhibni ali zaprti. Njihov obstoj, nadaljuje, »zaznamuje tudi prepredenost s človeškostjo – pojavljajo se napake, nepredvidljivi zdrsi, upori in pomisleki«.

Henrik tako v drugi številki ne postavlja protokola le kot zunanjega pravila, temveč tudi kot nekaj, kar se vpiše v telo, spomin, pogled in vsakdanjo gesto. Lahko je družinski ritual, spletni algoritem, policijska formacija, bolnišnični postopek ali notranji glas, ki posameznika sili, naj se prilagodi. Zato je vprašanje, ki ga Žekš zastavi ob koncu uvodnika, tudi vprašanje celotne številke: »Na kakšen način torej delovati »po protokolu«? Kako stabilno obstajati, se regulirati ali uspešno navigirati znotraj sistema, ki je v osnovi zamišljen, da je izjemno regulativen, nalašč rigiden, ponavljajoč, predvidljiv, strikten, a hkrati skrivnosten in v svojem bitu neoprijemljiv?«

Druga številka Henrika pokaže, da protokol ni nujno zgolj navodilo, ki mu sledimo. Lahko je tudi prostor trenja, dvoma, napake in upora. Fotografija pa postane način, kako te sisteme videti: v njihovem redu, njihovih razpokah in v trenutkih, ko se posameznik odloči, da jih ne bo več samo tiho ponavljal.