»Duhovitost v pogumu je privilegij tistih najpametnejših.« Jurij Gustinčič
Predstavljajte si, da ste študent na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. To pomeni, da v šolo hodite v impresivno stavbo blizu Ringa, pred katero se razteza majhen, a prijeten Schillerpark. Fensi, kajne? A hudič se skriva v detajlih. V našem primeru je to doprsni kip Josefa Weinheberja, avstrijskega pesnika in esejista iz prve polovice 20. stoletja. No, s tem, da je bila gospodu blizu pisana beseda, ni seveda nič narobe. Problem pa je, da je bil od leta 1931 član avstrijske NSDAP. In to tako prizadevno, da je bil uvrščen tudi na Führerliste, seznam umetnikov, ki jih je nacistična oblast smatrala kot ključne nosilce kulture tretjega rajha. No, in ta naciknjiževnik vas torej, če si še zmeraj predstavljate, da ste študent na dunajski akademiji, gleda vsak dan, ko si greste med odmorom prezračit glavo.
Kaj bi storili vi, ne vem, a skupini treh študentov je šel bronasti naci vsak dan bolj na živce. Najprej so se potožili mestnim oblastem, a mestne oblasti, kot vemo, načeloma nimajo posluha za tovrstne tegobe. Zato so nekega petka zvečer prinesli lopate in samokolnice ter kip odkopali. Do korenin, do masivnega betonskega temelja. Do tistih hudičevih detajlov, ki jih gladko bronasto doprsje prikriva. Na svojo stran so pridobili tudi profesorja, ki je mimoidočim, ki so zaskrbljeno spraševali, kaj za božjo voljo se grejo ti študentje, pojasnjeval, da gre za nekakšno »restavratorsko analizo stanja kipa«. Ko je bil Josef Weinheber razgaljen, so veliko jamo, ki je zdaj zevala okoli njega, prekrili z lično travo v roli. Vikend je Josef preživel nag, v ponedeljek pa so vrtnarji seveda morali luknjo zasipati in, no, da se na incident čim prej pozabi, spet uporabiti travo v roli. A trava v roli na srečo ni uspela utišati novinarjev in akcija je bila deležna velikega medijskega odziva.
Tisti grdi domobranski spomenik v Grahovem žal stoji na betonu, sicer bi tudi mi lahko malo kopali.
A da mi ne boste očitali, da odpiram »nepotrebna ideološka vprašanja«, kar sploh v predvolilni sezoni ni ravno v modi, skočimo spet na Dunaj, tokrat v fensi restavracijo Plachutta v prvem bezirku.
Predstavljajte si torej, da ste natakar v znani, fensi restavraciji. Lepega dne si, kot že mnogokrat poprej, v službo prinesete jagode. Iz kuhinje v restavraciji vzamete 10 g sladkorja, ker vam jagode s sladkorjem pač najbolj teknejo. Ko za to izve vaš šef – no, šef nima nič proti vašim jagodam, ima pa veliko proti dejstvu, da ste fensi restavracijo oškodovali za 10 centov – znori in vas vrže na cesto. Ni mu mar, da delate dobro in da delate že mnogo let, kajti niti zrno sladkorja ni vaše, zato je to kraja, zato ste navaden lopov. In povrhu vsega še Slovak.
Ne vem, kako se je odzval natakar Juraj Tatara, a sama bi zagotovo čutila vsaj malo zadoščenja, če bi moje jagode postale najslavnejše jagode te pomladi na Dunaju in če bi meščani kot odziv na incident pred restavracijo Plachutta stresli celo goro sladkorja. Kljub temu da Plachutta še zmeraj obratuje tako uspešno, da je niti oškodovanje za 10 gramov sladkorja ni pognalo v stečaj, pa vseeno mnogo Dunajčanov zdaj za večerjo raje izbere kakšno drugo fensi restavracijo. Ena nič za jagode s sladkorjem.
Če se vam zdi, da je škandal Plachutta le nepotrebno napihovanje malenkosti (in povrh vsega je bil še Slovak), in če ob Conchiti Wurst zavijate z očmi, ker ne veste niti, prosto po mojem učitelju nemščine, ali naj rečete er ali sie (kako nezaslišano!), Dunaj ponuja aktivizem tudi za vas:
Predstavljajte si, da ste eden od dunajskih staršev. Na poti v vrtec vidite plakat za Life Ball. Life Ball je ples v podporo ljudem, obolelim z virusom HIV in, če nič drugega, gre za šov, ki za razliko od Opernballa ni namenjen zgolj brezokusnemu razkazovanju prebogatih. No, vidite torej plakat za Life Ball. Vidi ga tudi vaš otrok, ki seveda nemudoma vpraša: »Mami, zakaj ima ta teta na sliki lulčka?« Z grozo ugotovite, da je na plakatu, hm, hermafrodit. Tokrat ne le teta z brado, temveč kar teta z lulekom. Svojemu otroku zajecljate nekaj v stilu: »Zato, ker ima mačka rep nazaj,« oddate otroka v varen svet jasno definiranih fantkov in punčk in nato pred vrtcem srečate nekaj drugih staršev. Skupaj ste zgroženi. Skupaj ugotovite, da bodo ti ogabni, razvratni plakati pustili neizbrisljive rane na dušah vaših otrok. Zato se odločite za pravo pravcato akcijo. Ponoči s črnimi spreji hodite po mestu in cenzurirate te lulčke, to napako, ta izrodek.
Svet pač mora biti urejen, si mislite, ko se pozno ponoči kot kak lopov vračate domov. Vendar ta dolgočasna, sterilna urejenost sveta ni našla zatočišča le pri homofobnih dunajskih starših, temveč tudi v učbenikih za učenje tujih jezikov. Nekje med prvimi poglavji je zmeraj tema o družini. Zakaj so te družine zmerom vesele, številne, zakaj imajo vsi otroke in predvsem – zakaj so vsi heteroseksualci? Kje so samohranilci, istospolno usmerjeni, ovdoveli, pari brez otrok? Kakšen svet nam odstirajo učbeniki tujih jezikov?
Kako se počutite, ko morate na jezikovnem tečaju v parih imitirati dolgočasne, sterilne, lepljivo vljudnostne pogovore v restavraciji? Ko morate brati duhamorne dialoge iz »vsakdanjega življenja«, iz katerega so snovalci učbenikov izselili invalide, brezposelne, duševno bolne, begunce in tako naprej? Največja tragedija gospodične Sabine iz mojega učbenika nemščine je, da je med njenim izletom v München deževalo.
Zato sem bila lani pri pouku švedščine povsem raznežena, ko smo v poglavju o družini brali čisto pravi jutranji spor dveh zakoncev, saj veste, s poplavo medsebojnih očitkov in zamer, začinjen s pristno jutranjo tečnobo. Kmalu zatem smo se morali v polomljeni začetniški švedščini pogovarjati o duševni bolezni junaka iz romana Selme Lagerlöf. Brez sluzastega smehljanja in igranja vlog v parih. Med jezikom in svetom, se mi dozdeva, obstaja precejšnja stopnja zavezništva in neskončno ljubši mi je jezik, ki se ne pretvarja, da kaotičen, neurejen in izmuzljiv del sveta ne obstaja.
Morda se vam tale zapis zdi le nizanje nepomembnih fragmentov iz življenja v nekih državah. A hudič je v detajlih, v navideznih naključnostih, ki se nam vtisnejo v oči in spomin. Zato je akcija odkopavanja kipa Josefa Weinheberja pomembna, zato so pomembne jagode s sladkorjem v Plachutti, zato je pomembno, da se nekateri prostori počasi razpirajo – bodisi v obliki plakatov s hermafroditom bodisi z nepotvorjenimi prikazi družin v učbenikih. Kajti le odprti prostori dovoljujejo duhovitost v pogumu in pogum v duhovitosti.