Priznajmo, od serije filmov o Jamesu Bondu nismo nikoli pričakovali zares globokih raziskav človeške psihe in drugih neumnosti, ki filmom tega tipa pač ne pritičejo. James Bond je bil vedno neke vrste Misija: Nemogoče z več šarma in stila (oziroma alkohola in seksa). Casino Royale, nekakšen soft reboot franšize, je zato še toliko bolj pozitivno presenetil s svojo skoraj mladostniško podobo glavnega junaka hkrati z vsemi tegobami, ki ga mučijo. Tudi nadaljevanji Kvantum sočutja (sicer približno toliko nerazumljiv kot njegov naslov) in Skyfall sta se uspešno spopadali s temami izdaje, maščevanja, zvestobe in kar je še tega, kar je Bonda vračalo v okvirje resničnosti.
Ko se je Skyfall končal na dobesednem pogorišču Bondove osebne zgodovine, smo si lahko kar nekoliko oddahnili; končno je junakova geneza vzpostavljena, zdaj se lahko začnejo nove zgodbe. Najnovejša bondijada Spectre pa se s tem prav nič ne strinja – mogoče se z Bondovo zgodovino ukvarja še celo več kot njeni trije predhodniki. Že otvoritveni prizor nas povleče nazaj v svet osebnih iskanj in razčiščevanj, ki so – kot bomo kmalu opazili – pravzaprav gonilna sila svetovne špijunaže in glavna motivacija novodobnih zlobnežev, ki jim globalna dominacija pač ni več tako pomembna. Bivša šefica M (Judi Dench) še iz groba razrešuje zgodbo Skyfalla, za katero ni nihče zares menil, da je ostala nerazrešena, medtem ko novi šef M (Ralph Fiennes) razrešuje nekakšne politične spletke, katerih namen je vzpostavitev omrežja za svetovni nadzor (ni povsem jasno). Nekje med njima stopa James Bond (Daniel Craig), ki mu je za obe zgodbi približno toliko mar kot gledalcu ali naključnemu bralcu tega teksta, torej nič. Samo z brskanjem po lastni zgodovini bo namreč lahko uspešno odgovoril na uganko tega filma: Kdo je mož, ki stoji za vsem tem? Kdo je avtor vse njegove bolečine?
Veliko je že bilo rečenega o organizaciji S.P.E.C.T.R.E. ali Spectre, po kateri se pričujoči film tudi imenuje, predvsem pa je pomembno to, da je producenti serije filmov o Bondu od 70. let vse do nedavnega zaradi zapletov glede avtorstva niso več smeli upodabljati niti se nanjo sklicevati. Po razrešitvi sodnega spora in posledični objavi naslova naslednjega filma je bilo tako precej hitro jasno, da se organizacija vrača, z njo pa logično tudi njen vodja … Franz Oberhauser? Njegovega pravega imena tu ne bom omenjal, ker naj bi to razkritje – kljub temu, da je očitno, prisiljeno in skorajda komično – služilo kot eden ključnih prizorov razpleta zgodbe. Kot se kmalu izkaže, se Bondov glavni antagonist v resnici ne zanima za svetovno nadvlado ali njegovo destrukcijo, za svojo finančno korist ali nadzor nad surovinami in tako dalje, temveč mu na duši bolj ležijo zamere iz otroštva, za katere se je odločil maščevati tako elaborirano, da je udejanjenje njegovega celotnega plana potrebovalo kar štiri celovečerne filme. Avtor vse njegove bolečine je vse, kar je o Bondovih zlikovcih pravzaprav povedal že Mike Myers: melodramatična karikatura z afiniteto do monologov in banalnih načrtov za vladanje svetu.
Če je vsak Bond pravzaprav odraz časa, v katerem je nastal, to več kot velja tudi za Craigovo interpretacijo. V 21. stoletju, tem tako pričakovanem koncu zgodovine, mu po koncu hladne vojne ne ostane kaj dosti sovražnikov, po zatonu Imperija pa še manj razlogov za domoljubje, vse bitke pa se bijejo v sencah, kot pravi M v Skyfallu. Morda Bondu prav zato ne preostane kaj dosti drugega, kot da rešitve išče v sebi in morda smo prav zato preveč kritični, ko mu očitamo, da se ves svet vrti okrog njega. Vohunska dejavnost kot pot do samospoznanja? Morda, a poleg samorefleksije bi sem spadalo tudi nekaj metarefleksije: Kaj Bonda zares dela takšnega, kot je? Kaj ga dela zares popularnega? Predhodniki so z replikami, kot je »Naloga je opravljena, prasica je mrtva« vsaj skušali odstirati vzroke za njegovo hladnost, robatost, mizoginijo, Spectre pa kot da se za to ne zanima in želi Bonda neke pretekle ere povsem nekritično vtakniti v sodobni svet, kjer je vohun James Bond videti še bolj naveličan svojega poklica, kot je igralec Daniel Craig naveličan svoje filmske vloge.
Ne razumite narobe – Spectre je pravzaprav odličen film, samo nobenega smisla nima. Je skoraj popoln vrtiljak akcije, spektakla, glamurja in humorja, ki pa se kljub vsemu zgoraj zapisanemu jemlje čisto preveč resno. Črta med resnim vohunskim trilerjem in zabavnim akcijskim spektaklom je mogoče res tanka, a Spectre se namesto z iskanjem te točke ravnotežja raje ukvarja z vsem, kar že več kot predobro poznamo: Poglejte, tukaj je Bond, James Bond. Martini pije shaken, not stirred. Z lahkoto zapelje Monico Bellucci. Tukaj je tudi Ernst Blofeld (pardon). Bela mačka, štekate? Štekamo, vse to že poznamo – film s tako visokoletečim konceptom, kot ga obljublja naslov, pa bi nam vseeno lahko ponudil še kaj novega.