Med opaznejše predstavnike sodobne tržaške književnosti spada pisatelj, esejist in dramatik Dušan Jelinčič. Vsebina njegovih romanov se pogosto veže na gorsko izkušnjo, hkrati je usmerjena v razkrivanje tržaškega družbeno-zgodovinskega konteksta. V vseh besedilih avtor pozorno opazuje duhovno razsežnost človeka, prevzetega od želje po osmišljanju sebe in lastnega položaja v svetu. Jelinčič je objavil več kot dvajset del, s katerimi je prevzel tako slovenske kot italijanske bralce in kritike. Prejel je veliko priznanj in nagrad, za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca (Mladika) nagrado Prešernovega sklada 2022.
Najin pogovor bova začela na visokem, na vrhovih sveta in še više: kar med zvezdami. Zvezde so namreč pogost motiv v tvojih romanih, nenazadnje se nahajajo tudi v naslovu alpinističnega dela Zvezdnate noči. Prvoosebnega junaka spremljajo na dolgem potovanju na vrh osemtisočaka, postavljajo mu vprašanja, odpravljajo njegove dvome, z njim izmenjujejo misli. V končnem pogovoru med zvezdami in glavnim junakom je celo strnjeno temeljno sporočilo romana, in sicer razlika med taktiko in strategijo, med zemeljsko mislijo, ki je vezana na vsakdanjo fragmentarnost, in med vseobsegajočo razsežnostjo biti. Je bila odprava na Himalajo tudi iskanje nekih vseobsegajočih spoznanj?
Zvezde so bile na moji prvi himalajski odpravi v Karakorum zveste spremljevalke, prijateljice in svetovalke. Ko sem bil v baznem taboru na višini skoraj pet tisoč metrov, sem se pozno zvečer, ko je bilo občutkov toliko, da nisem mogel spati, izmuznil iz šotora na ledenik in se zagledal v zvezde. Bile so kot na dlani, saj je na tisti višini zrak tako čist, da se mi jih je na tisoče bohotilo pred očmi. Imel pa sem tudi pred seboj vso dolino, ki se je za dolge kilometre spuščala proti jugu in z nebom ustvarjala kuliso neskončnosti. Zdaj si predstavljaj, kako zrem v te migetajoče se lučke in se pogovarjam z njimi. Takrat mi je bila misel tako kristalno čista in prodorna, da sem si na kos papirja zapisal posamezne besede, da ne bi pozabil občutkov, ki so me zajeli ob taki lepoti in sem jih potem v šotoru zapisal v dnevnik. In prav te zapisane misli, ki sem jim dodal stvarne dogodke, so temelj mojega pisanja Zvezdnatih noči. In res sem tedaj dodelal svojo strategijo in taktiko, ali, če poenostavim, smernice svojega trenutnega življenjskega načrta in kako ga uresničiti. Prav v pogovoru z zvezdami sem se odločil, da bom stopil na teme osemtisočaka, ker so me prepričale, da sem sposoben za to in da mi bo to tudi uspelo.
Tedaj se je moja misel prepletala z univerzalno ontologijo, ob tem pa moram priznati, da nisem šel načrtno na to odpravo, da bi poiskal neke svoje resnice, ki bi mi pomagale, da bi se izvil iz osebnih dilem, kot se je to zgodilo sedemnajst let kasneje, ko sem se ponovno vrnil v Himalajo in preplezal svoj drugi osemtisočak. Ob tem bi še dodal, da je sistem letečih listkov, ki sem ga tedaj uporabljal za zapisovanje mimobežnih misli, uporabljal tudi moj oče Zorko Jelinčič, ko je bil kot tigrovski voditelj zaprt v fašističnih ječah in v konfinaciji.
Olga Tokarczuk pravi v eseju Vaje iz tujosti, da je izgubila veselje do potovanja. S spletnim omrežjem je svet postal majhen in dosegljiv, skrčen na obseg telefona. »Ko so se ljudje odpravljali na pot, so upoštevali možnost, da se z nje ne bodo vrnili,« zapiše. Odhod je torej vključeval proces preobrazbe, bil je vaja iz tujosti. Danes potovanja do potankosti uredijo turistični vodniki. Nekaj podobnega izhaja tudi iz tvojega romana Kam gre veter, ko ne piha, v katerem opozarjaš na komercializacijo alpinističnih odprav. Tržaški italijanski pisatelj in popotnik Paolo Rumiz v spremni besedi k tvojemu kriminalnemu romanu Umor pod K2 piše celo o komercialnih naskokih na vrhove. Kako se je spremenil odnos do potovanj? Za pot v neznano bo človek res moral izbrati vesolje?
Nobelovko za literaturo iz leta 2018, poljsko pisateljico Olgo Tokarczuk, zelo cenim, vendar se mi zdi njena izjava bolj retorična kot analitična in je predvsem v nasprotju z njeno dejavnostjo, polno potovalne ihte in veselja. Če verjamemo njenemu menda najboljšemu in vsaj delno avtobiografskemu romanu Beguni, vidimo, da je življenjsko razpeta med kar nekaj velemesti, obenem pa se bogato poslužuje vseh sredstev za varno, hitro in predvsem poceni potovanje, ki nam jih nudi sedanji čas. Jasno to odobravam in zelo dobro razumem njeno izjavo, saj tudi sam razmišljam podobno. Skrčen in globalizirani svet, kjer lahko malicaš v Rimu in večerjaš v New Yorku, nam je res zatrl vznemirjenost pustolovščine in negotovosti, ki te spremlja ob vsakem odhodu v daljne kraje, obenem pa nam je poenostavil potovanja, ki so postala lažja, udobnejša in tudi denarno dostopnejša.
Dobro se spominjam prijatelja Matevža Lenarčiča, ko mi je med preletavanjem Slovenije dejal, da je svet tako velik, da bomo vselej dobili kakšen skriti kotiček, ki ga ne bo nihče našel. Sicer pa iz izkušnje vem, da se vsako leto širom po svetu odpirajo nove destinacije, ki so nam bile pred leti neznane, zdaj pa že postajajo klasika. Kaj bi dal, da bi, ko sem leta 1985 na divje prepotoval Južno Ameriko, lahko obiskal mavrično goro v Peruju, ki je bila tedaj povsem nepoznana, danes pa je ena od novih čudes sveta. Kar se pa tiče vesolja, bi rekel le to, da se bo verjetno res nekega dne zgodilo, da bomo šli v turistično agencijo in pod kategorijo posebnih ponudb, podobno kot sta danes Grenlandija ali Antarktika, poleteli v vesolje.
O komercialnih himalajskih odpravah, ki jih omenja pisatelj Rumiz, pa ne bi izgubljal besed, saj so le ena od posledic, tokrat negativnih, duha današnjega časa. Osebno menim, da gre za pravo izprijenost visokogorskega alpinizma, ko plačaš več deset tisoč dolarjev, da te šerpe skoraj fizično nesejo na vrh, da se boš potem lahko ponašal s takim »podvigom«.
Roman Kam gre veter, ko ne piha je nedvomno eno tvojih najboljših literarnih del, ni naključje, da je izšel kot knjižna priloga osrednjih vsedržavnih italijanskih časopisov Corriere della Sera in La Gazzetta dello Sport. Gre za večplastno besedilo, za gorniško zgodbo o vzponu na himalajski osemtisočak in za razvojni roman, saj prihaja v glavnem junaku postopoma do ozavestitve premikov znotraj osebne identitete. Je to tista temeljna svoboda izbire in odločanja, o kateri pišejo številni pisatelji?
Prav gotovo. V romanu Kam gre veter, ko ne piha sem opisal himalajsko odpravo, ki sem se je udeležil v svojem zrelem obdobju, na pragu svojih petdesetih let, in temu primerno tudi razmišljal. Vzpon mi je pomenil metaforo ponovnega osmišljanja lastnega življenja, ki se mi je, kot se ciklično dogaja vsem živim bitjem, tedaj začelo vrteti v prazno. Naenkrat je nastopila duševna blokada in sem torej potreboval močne zunanje spodbude, in himalajska odprava to nedvomno je, da bi opravil tektonski pretres svoje notranjosti in nato pobral črepinje svoje duše, da bi jo znova sestavil. Veliko sem tvegal, a uspelo mi je. Doživel sem svoje prerojenje in si nakazal smernice za bodoče življenjsko obdobje.
Ampak povsem pravilno si dognala bistvo končnega cilja: iskanje svobode – v tem primeru bi jo imenoval lastne poti – v okviru vse popolnejše možnosti svobodne izbire in odločanja, o kateri vsi sanjamo in jo opevamo, začenši s pesniki in filozofi. Vsekakor je sporočilo tega mojega zapoznelega razvojnega romana jasno: tudi če je upanje na zmago še tako pičlo, se moraš vseeno boriti, ker resnično zaživiš le v borbi, v nenehnem naprezanju po boljšem in popolnejšem.
In vendar kljub rasti je posameznik izpostavljen pastem nepredvidenega, ki zamota štrene. Lahko je to veter, ki zapiha nenadoma in nenadejano odide neznano kam ter pusti vprašanje: Kam gre veter, ko ne piha? Lahko pa so obrazi ljudi, ki so odšli, kot npr. senca pokojnega brata Zlatka. Kaj je veter?
Mislim, da ima veter, če ga znamo pravilno tolmačiti, v vsakdanjem življenju tako velik simbolen in metaforičen kot tudi realen fizični pomen, ki močno vpliva na našo dušo in izbire. Veter je tisti, ki odpihuje slabe misli in nanaša nove, veter je pokazatelj sprememb, povzroča jih in pospešuje. V Trstu močan veter v obliki burje dobro poznamo, saj predstavlja pravi blagoslov, ko očisti ozračje, ki je bilo že nekaj časa turobno. A burja tudi krepko pogojuje življenje Tržačanov in Primorcev sploh, ali, kot je zapisal tržaški pisatelj Pietro Spirito v knjigi Tržaški ljudje: »Nesmiselno je, da skušamo ohranjati neko stabilno vedrino, ko pa burja vselej prekriža vse račune«.
Veter v Himalaji ima spet ključen pomen. Ko je na pobočju osemtisočaka Gašerbrum 2 silovito zavijal, so se mi v visokogorskem šotoru, kjer sem bivakiral, utelesili mrtvi in živi ljudje, s katerimi sem vso noč govoril in se naposled zavedal, da to niso bila živa bitja, temveč le predmeti, ki so viseli v šotoru in jih je pomanjkanje kisika spremenilo v prikazni. Sicer pa ni naključno, da sem si pred materializacijo fantazem vztrajno kot mantro ponavljal stavek »kam gre veter, ko ne piha« za katerega sem potem zvedel, da gre za tibetanski pregovor. S tem je bil krog sklenjen.
Roman Tema na pomolu prav tako sodi med tvoja najboljša dela. Razmišljanje o moči in nemoči človeka se v njem stopnjuje do skrajnosti, saj gre za zgodbo človeka, Abela, ki je usodno zaznamovan z doživetji iz otroštva. Kljub temu se upre, skuša obrniti tok usode, čemur sledi še absurd, in sicer obsodba zaradi umora, ki ga ni zagrešil. Krivde torej ne določajo le zakoni, temveč notranjost človeka, njegov odnos do življenja? Kaj je krivda in kdo je kriv?
Gre za večni problem, ki še ni bil razčiščen. Vanj se je temeljito poglobil Fjodor Dostojevski predvsem v romanih Zločin in kazen ter Bratje Karamazovi, pa tudi sicer, bolj posredno, Franz Kafka, pa še Thomas Mann, Franz Werfel in Max Brod. Gre za občutek krivde, ki ima globlje korenine in ki pogojuje vsak trenutek našega življenja. Zanimivo, da so se vanj poglabljali pisatelji, ki so živeli v nemirnih obdobjih človeštva, ki se je očitno na tak ali drugačen način odražal tudi v njihovi duševnosti.
Tema se pojavlja v romanu na več mestih, je kraj, kamor Abel hodi na sprehod in sreča svojo ljubezen, hkrati je metaforična ubeseditev notranje stiske človeka. Dokazuje, da v nekaterih primerih človek ne najde poti do svobode.
Kot vemo, je vse v naši notranjosti, tudi in predvsem iskanje svobode. In če se človek ujame v spone svoje teme, se lahko zgodi, da se iz nje ne izvleče. Tipičen primer so nekateri vodilni znameniti ruski književniki, začenši prav z Dostojevskim in Gogoljem, pa tudi z Jeseninom in Čehovim.
Ob alpinistični snovi je ena temeljnih vsebin tvojega pisanja tržaškost. V romanu Bela dama devinska si posegel po zgodovini in prikazal srednji vek v naših krajih. Največ del pa si posvetil sodobnejši zgodovini, in sicer zgodovinski travmi primorskega človeka, opisal si raznarodovalno politiko fašistične oblasti, izpostavil problematično razmerje med ideali in manjšinsko politiko v povojnem času in drugo. Nastalo je kar nekaj del, in sicer drama Upor obsojenih, roman Martin Čemur, knjiga Tisti vonj po Krasu, nenazadnje kratki roman o uporu, peklu in vstajenju, kot si ga sam označil, in sicer delo Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca. Gre za snov, ki se ciklično vrača v tvoje pisanje in je navsezadnje ena osrednjih vsebin, ki se je lotevajo skoraj vsi slovenski tržaški pisci. Zakaj je ta čas za tržaškega literata še danes navdihujoč?
Tržaškost me vselej navdihuje. Navsezadnje gre za občutje in utrip mesta, ki je zaradi svojih zgodovinskih, geografskih, psiholoških, narodnostnih, socialnih in celo vremenskih danosti, saj sem burjo že omenil, doživelo veliko več od drugih tisoč mest. In navsezadnje: Trst je moje rodno mesto, ki ga nadvse ljubim in obožujem. Sem pristen Tržačan, v njem živim dobro, pa čeprav se bom iz njega kmalu izselil, ker menim, da je treba, če imaš to možnost, občasno spremeniti kraj bivanja in obzorje, ki se ti prikaže pred očmi, ko zjutraj vstaneš. A vanj se bom vedno vračal, kot se pač človek vedno vrača domov.
Res je, veliko sem pisal o Trstu. V Beli dami Devinski sem hotel opisati slovenske ribiče in torej predvsem poudariti neizpodbitno dejstvo, da je bila tržaška obala nekoč slovenska, zdaj pa žal skoraj ni več. Z Martinom Čemurjem in Tistim vonjem po Krasu sem neposredno posegel v zamejsko tematiko, z Uporom obsojenih in Šepetom nevidnega morja, dvanajstimi tabletami svinca v tigrovsko, v Ljubezni v času samote v svojo tržaško mladost, pa tudi v Temi na pomolu bo vsak Tržačan prepoznal svoje rodno mesto. A poudariti moram nekaj: tega nikakor ne delam načrtno ali celo iz nekakšnih propagandno narodnostnih nagibov, temveč le zato, ker tako pač nanesejo literarne okoliščine. Jasno pa je, da me ob tem vodita duša in srce, ki bije brezprizivno slovensko. Morda pa je to bistvo klene narodne zavesti, ki je premočno vzklila na Primorskem in na katero so bojda vplivali bližina morja, ki je blagoslov in obenem grožnja, občutek ogroženosti, ki je realen, in širina obzorij, ki jih prinašajo ljudje, ki prihajajo od vseh vetrov.
V uvodu h knjižni izdaji drame Upor obsojenih si poudaril, da je ob znanstveni obdelavi narodnorevolucionarnega delovanja organizacije TIGR, ki je bila prvo ilegalno odporniško gibanje Slovencev in Hrvatov v Italiji, potrebna še literarna obdelava. Kaj prinaša literatura drugačnega?
Literatura prinaša psihološko in duhovno nadgradnjo golih dejstev, ki jih nizajo zgodovinarji. Poglablja se v psiho in značaj tedanjih protagonistov, ki so ustvarjali to zgodovino, ki je bila že analizirana in razčlenjena. Če govorimo o tigrovcih, ne smemo pozabiti, da so to bili fantje, stari od dvajset do trideset let, ki so živeli svojo pestro in razburkano življenje mladeničev tedanjega časa. Literatura opisuje, kako so se ti fantje in punce soočali med sabo, kako so se zabavali, o čem so razpravljali in kako so preživljali svoje dneve in večere. Literatura nam predstavlja duh nekega obdobja, in če te, ko recimo bereš neko knjigo, ki opisuje prav tisto preteklost, naravnost odnese v tedanji čas, pomeni, da je dosegla svoj cilj. In navsezadnje, literatura je informacija. Kaj bi mi na primer vedeli, kako so ob začetku prejšnjega stoletja živeli naši predniki v tedaj povsem tržaškem slovenskem predmestju, če ne bi Vladimir Bartol napisal monumentalne kronike Mladost pri Svetem Ivanu? Neverjetno je, kako se duh časa in drobne informacije izgubijo že v eni generaciji.
Vsebina drame je osredotočena na načrtovanje samomorilskega atentata na Mussolinija ob njegovem obisku Kobarida, vendar srž zgodbe predstavlja notranja dilema tigrovca Franca Kavsa, njegovo problematično junaštvo. Kateri pomenski naboj prinaša?
Upor obsojenih, ki jo je slovenski tržaški teater postavil na oder z naslovom Kobarid 38 –kronika atentata, je drama, ki sem jo napisal, da bi preko emblematičnega dogodka opisal celotno zgodbo TIGR-a. In res ima neizvedeni atentat na Mussolinija v Kobaridu 20. septembra 1938 vse prvine prave zgodovinske drame, ki vsebuje vse dileme tedanjega časa in boja proti fašizmu. Tako sem v igri analiziral vrsto možnih razlogov, zaradi katerih se tigrovec Franc Kavs z dinamitnim pasom, ki ga je imel pripetega okrog pasu, ni razstrelil z Mussolinijem, ko je ta obiskal Primorsko. Pomen drame oziroma njegovo sporočilo pa je jasno: izbrati moraš med biti in ne-biti. Med pasivnostjo, ki vodi v izginotje, in uporom, ki preko žrtev in odrekanj vodi v vstajenje in ponovno rojstvo. Problem identitete, ki se primarno izkazuje predvsem preko jezika, ni le nadgradnja komunikacije, ampak vpliva na vsako tvojo kretnjo in misel. Identiteta je torej vseobsegajoča in upor je le naprezanje proti njeni izgubi, ker brez nje se iz človeka spremeniš v nemo brezizrazno bitje.
Besede upor, pekel, vstajenje se v prvi vrsti nanašajo na očeta Zorka Jelinčiča, voditelja TIGR-a, prve antifašistične organizacije v Evropi, ki je svoj antifašizem plačal z devetletnim zaporom v italijanski ječi. Prestal je psihično in fizično mučenje, veliko časa preživel v samici, na zasliševanjih je bil pretepan, večkrat prisiljen piti ricinusovo olje. Kljub skrajnim doživetjem vseskozi ohranja notranje dostojanstvo, zmore prenesti nasilje in ostati zvest svojemu etičnemu imperativu. Je antifašizem še aktualen v današnjem svetu?
Antifašizem nam je, sicer v drugačnih časih in pogojih, še vedno krvavo potreben. Morda danes še bolj, ker nekoč je bil sovražnik direkten, grob in torej odkrit, danes pa je hinavski in zakrinkan. Gre za duševno budnost, ki ne sme nikoli popustiti. Očitno je žal že tako, da nam je, potem ko smo se usedli na naše blagostanje, antifašizem začel postajati odveč in neopazno smo začeli polzeti v brezbrižno lagodnost, kar vodi v duševni propad. Ta trend moramo vsekakor obrniti.
Če mi dovoliš nekoliko bolj osebno vprašanje, ki se nanaša na intimen odnos do očeta. Razmerje oče-sin pride do izraza v romanu na zelo subtilen način, preko drobnih namigov, zamolkov, slutenj. Oče deluje kot junak, ki se svoji etiki nikoli ne odpove, ne klecne, ne podvomi v svoja dejanja, hkrati pride do izraza tudi njegova krhkost, zapiske namreč pregleduje ob koncu svojega življenja, ko je njegovo telo načeto zaradi prestanega trpljenja. Katero njegovo lastnost si hotel izpostaviti?
Hotel sem izpostaviti oboje. Oče mi je umrl, ko sem bil še otrok in me je torej njegov odhod doletel v obdobju, ko sin naravno občuduje svoje starše. Žal se nisva soočila v mojih najstniških letih, ko se sin upira očetu in spregleda veliko njegovih šibkosti in napak. Vseeno me ni presenetilo, ko sem bral njegove spomine, ki jih je pisal ob koncu življenja, da je bil šibek in nebogljen. Ta vizija, preko katere sem zaznal njegovo celostno podobo, mi je bila v njegovi humanosti celo dobrodošla in ob njej nisem izgubil občudovanja do njega, saj so tudi ob onemoglosti smrtne ure njegova etična drža, pokončnost in poštenost ostale neokrnjene.
Zaustaviva se še ob uporu, kljubovanju in nasilju. Vojna logika je tudi eden od motivov, ki se mu večkrat posvečaš. V romanu Nocoj bom ubil Chomskega pokažeš, kako se človek včasih zaslepi z željo po močnem doživetju, da postane legionar, poklicni vojak. V Šepetu konfliktna logika sloni na viziji obrambe. In čeprav je roman osredotočen na nasilje, je njegovo temeljno sporočilo nenasilje, nekje v romanu namreč piše, »da nasilje ne vodi nikamor, ker je ozračje znanja in kulture dosti močnejše in ima v sebi bistvo lepote.« Je to torej temeljno sporočilo tvojega očeta potomcem? Je bil to hkrati tudi temelj TIGRove etike?
Globoko sem prepričan, in zgodovina mi je naposled pritrdila, da sta tigrovska organizacija in njegov duh zasledovala osvoboditev preko kulture, miroljubnega upora in nabiranja znanja, ki naj bi vodilo v harmonično sožitje med narodi. Če je prišlo do nasilja, ni bilo načrtno in ni bilo samo sebi namen.
In vendar v Evropi je danes strašna vojna, ki jo doživljamo tudi kot propad humanistične misli evropskega človeka. Je bila povojna literatura preslišana, premalo brana, neupoštevana?
Literatura je naredila ogromno, a očitno ne dovolj. Umetnost ustvarja lepoto in z njo oplaja duha, ki vodi do višjih ciljev, ki niso tako pritlehni, kot je iskanje konfliktov zaradi ekonomskih ali samopašnih interesov lažnega ponosa. Ne vem, če bi pritegnil pisatelju Borisu Pahorju, ki trdi, da ima človek v sebi nekaj primitivno živalskega, ki se občasno oglasi in vodi v katastrofo. To je izrekel ob nastanku koncentracijskih taborišč in ponovil ob vojni v Jugoslaviji v devetdesetih letih. Osebno še vedno verjamem, da je tisto najplemenitejše, ki ga hrani vsak človek na dnu duše, vselej močnejše od živalskega, ki se napaja s krvjo.
Še za trenutek bi se rada ustavila pri tvojih opisih tržaškosti. V svojih delih si prikazal podobo slovenskega Trsta, posredoval »secirnico bikulturnosti«, kot je pesnica Irena Žerjal označila dve duši našega mesta (slovensko in italijansko), v zbirki zgodb Tržaške prikazni si začrtal multikulturno vizijo obmejne urbanosti, mešanost jezikovnih, narodnih in verskih identitet. Kako doživljaš te različne podobe našega mesta?
Doživljam jih kot del neke harmonične celote. Kakor ima Trst dve duši, italijansko in slovensko, poleg teh pa še nešteto drugih, tako ima tudi veliko podob, ki se dopolnjujejo med sabo. Urbanost Trsta sem doživel v vseh njegovih oblikah, predvsem v socialni, psihološki in multietnični, kar je razvidno predvsem v novelah Nogometno igrišče in razblinjene sanje, Nekoč je bilo mesto norcev in Pedočin: ženske levo, moški desno.
Z lahkoto prehajaš iz slovenščine v italijanščino, pišeš intervjuje za Primorski dnevnik o slovenskih tržaških piscih in hkrati nastopaš v italijanskih knjižnicah, predstavljaš svoja dela, prevedena v italijanščino, pa tudi literarne tekste drugih italijanskih avtorjev. Nenazadnje si tudi prevajalec iz slovenščine v italijanščino. Naj omenim prevod dela Pot Nejca Zaplotnika, ki je pred nekaj leti izšel v italijanščini. Kdo je danes tržaški literat? Francesco Magris v knjigi Al margine prisoja slovenski tržaški literaturi vlogo centra, ker predstavlja sintezo različnih duš mesta. Kako gledaš ti na to?
Tržaški književnik je hote ali nehote večplastni lik, ki je prisiljen plavati v vsej tej množini občutkov, ki sem jih pravkar opisal. Ali zagrabiš vse, družbene, multietnične in duševne izzive, ki sestavljajo realnost Trsta, ali pa potoneš v anonimnem plehkem enoplastnem pisanju. Izbira, iz katere izhaja nivo tvojega občutja in posledično kvaliteta tvojega ustvarjanja, je samo tvoja.