Eden osrednjih gostov letošnjega festivala Literature sveta – Fabula, ki poteka od leta 2003, je italijanski pisatelj pakistanskih korenin Saif ur Rehman Raja (1994). Je avtor v fokusu programa Fabula Hub, ki z organizacijo literarnih dogodkov in mreženjem pomaga mladim, perspektivnim avtorjem na poti k širši prepoznavnosti. V sklopu desetdnevnega bivanja v rezidenci Kulturne soseske v Celju se je v minulih dneh predstavil na več prizoriščih; po nastopu na literarnem večeru v Slovenskem ljudskem gledališču Celje je tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani govoril o svojem odmevnem romanesknem prvencu Hidžra in pri tem segal v širša geografska, družbena in politična trenja, ki imajo pomembno vlogo pri njegovem delu.
Saif ur Rehman Raja, doktorski študent na Univerzi v Sieni, se posveča raziskovalnim projektom o pakistanskih družinah v Italiji. Njegovo literarno in akademsko raziskovanje segata na področja migracij oziroma problematike družbenih izključitev, marginaliziranih identitet, multikulturalizma in kritične teorije rase.
Roman je začel pisati leta 2020, v izvirniku je izšel lani. Gre za izrazito osebnoizpovedno delo v pakistanskem Ravalpindiju rojenega pisatelja, ki se je pri enajstih letih preselil v severnoitalijansko mesto Belluno, kjer je že dve leti živela njegova najožja družina. Kasneje je v Bologni doštudiral pedagogiko. Navedeni kraji so tudi osrednja prizorišča otroštva in zgodnje mladosti prvoosebnega pripovedovalca romana, ki ob zvestem sledenju avtorjevim neredkim bolečim, pa tudi lepim izkušnjam, ohranja celo njegova ime in priimek.
Saif ur Rehman Raja, doktorski študent na Univerzi v Sieni, se posveča raziskovalnim projektom o pakistanskih družinah v Italiji. Njegovo literarno in akademsko raziskovanje segata na področja migracij oziroma problematike družbenih izključitev, marginaliziranih identitet, multikulturalizma in kritične teorije rase. Ob tem kot pedagog veliko časa namenja otrokom in mladostnikom, ki imajo, kot je povedal na ljubljanski predstavitvi romana, nemara najmočnejšo vlogo pri njegovem pisanju o problematičnih in nesprejemljivih družbenih ter družinskih vzorcih, ki posameznika dušijo v globokih čustvenih travmah. »Ne želim, da tudi oni trpijo, kot sem jaz«, je odločen. Zdaj piše naslednje delo, ki se tematsko v marsičem navezuje na prvenec in njegovo jasno izpostavljeno tematiko poglablja oziroma razširja onkraj pakistansko-italijanskega okolja.
Udarne zaključne misli romana delujejo skorajda kot pamflet in prinašajo, kot se je izrazila ena od poslušalk na sobotnem ljubljanskem večeru, paradigmo za preseganje rasističnih predsodkov družbe, za njeno ozdravitev ter sožitje in blaginjo njenih posameznikov.
V prvi od dveh vzporedno potekajočih pripovedih Hidžre spremljamo Saifovo otroštvo v subtropskem Ravalpindiju, pomembnem logističnem, komercialnem in turističnem središču pokrajine Pandžab na severu Pakistana. Tu živi v navidezno varnem zavetju velike družine tradicionalnih vrednot, kjer se njegovo zanimanje za pripravljanje jedi z ustrezno uporabo začimb – s čimer poglablja odnos z materjo, ki brez težav prestopa tradicionalna pravila in najstarejšega sina sprejema v kuhinjo – ter česanje dolgih las svojih sestričen (še) ne zdi problematično. Ko pri devetih letih mama z mlajšima bratoma odide k očetu v Italijo, je Saif ob močnih občutjih zapuščenosti in praznine izpostavljen nasilju okolice, kar deček zaradi manka vsakršne zaščite in popolne brezpravnosti potisne vase, saj mu v tamkajšnjem okolju nič drugega ne preostane.
Druga pripoved – med seboj sta formalno ločeni z arabskimi oziroma latiniziranimi oštevilčenji poglavij – odstira Saifovo življenje v Italiji, kamor je pripotoval z enajstimi leti in kjer se je pričel njegov križev pot v več pogledih izstopajočega fanta. Barva kože kot znak »drugorazredne rase«, spopadanje z novim jezikom, poskus sprejemanja drugačne hrane in vonjav ter naposled istospolna usmerjenost, ki pripelje do vnovičnega nasilja okolice – vse to zareže globoke čustvene brazde v že tako ranjenega mladostnika, ki je prisiljen zgraditi svojo identiteto v tujem kraju brez podpore najbližjih. V z očetovim alkoholizmom in njegovimi rednimi udarci pregneteni družini izgubi zadnje pribežališče, ko ami Shakeeli razkrije svojo istospolno usmerjenost, pri čemer njena zavrnitev njegovo stisko in praznino še poglobi. Označen s hidžro, zmerljivko za istospolno usmerjene ljudi in hermafrodite (ki je zamenjala njegov izvirni pomen v islamski kulturi, pobeg preroka Mohameda iz Meke v Medino), s katero ga zmerja aba Shabbir, se izgublja v labirintu migrantstva, rasizma in izključevanja. Vnovično zavrnitev doživi tudi ob obisku družine v Pakistanu, kjer mu je kot »italijanskemu nečaku« odvzeta tradicionalna družinska vloga. Kot preveč Italijan za Pakistance in preveč Pakistanec za Italijane je izločen iz obeh okolij, zaradi spolne usmerjenosti pa tudi iz družine. Njegova želja biti sprejet, svoboden in ljubljen, pravica vsakogar na tem svetu, se zdi zgolj neizpolnljiva želja.
V tem je nemara največji domet romana, ki z osupljivo in ganljivo iskrenostjo, prevlečeno s kopreno poetične izpovedi, predvsem pa poguma ter neomajne vere v dobro človeka na novo postavlja vprašanja o identiteti in rasnih predsodkih marginaliziranih skupin povsod po svetu. Izviren in drzen literarni pristop k razgrinjanju tistih sfer družbe, ki ne bi smele obstajati.
Šele selitev iz provincialnega Belluna na študij v sodobnejšo Bologno pomeni za Saifa odkritje novih možnosti v okolju, ki ga ne le sprejema, ampak ponuja dotlej nepoznano, svobodno življenje. Še intenzivneje pa se vpne v družbo na izletu v južno Apulijo, kjer po dolgih letih »prepozna« domači vonj in doživi skorajda razsvetljenje ob sprejetju v prijateljevo družino. Občutek, da je našel mesto pod soncem, mu omogoča možnost izpolnitve osebnih in profesionalnih želja, zadovoljno življenje in srečo. Končno začuti, da bo o svoji identiteti, svojem življenju in delu odločal sam. Roman se kljub bolečemu in na pogled brezizhodnemu položaju osrednjega protagonista skorajda nepričakovano izteče v svetlobo, ko skupina različnih ljudi ob pitju vina praznuje muslimanski ejd. Udarne zaključne misli romana delujejo skorajda kot pamflet in prinašajo, kot se je izrazila ena od poslušalk na sobotnem ljubljanskem večeru, paradigmo za preseganje rasističnih predsodkov družbe, za njeno ozdravitev ter sožitje in blaginjo njenih posameznikov.
To je začetek miru: tudi usoda se je utrudila in se vdala moči naših sil.
Tukaj je moto upor.
Danes imam svoj odgovor. Zdaj vem, od kod prihajam.
In sem zaradi tega srečen.
Naj se življenje začne od tu. Ne bom se več ravnal po vaših željah.
(…)
Kar poskusite me prisiliti, naj izberem, opredelite me kot eksteritorialnega, brez stalnega naslova.
Svoj dom sem našel.
Zmagal sem z mojima družinama. Bili smo močnejši.
Nisem čistokrven kot vi. Pa niti nočem biti.
Osvobodil sem se vaših verig, enakih za vse. Omejitve, znotraj katerih se je treba definirati, okvirji, ki jih je treba spoštovati in prenašati naprej. Naveličan sem vaših enoglasnih pripovedi.
(…)
Ste od mene zahtevali, naj se odločim?
Poslušajte moj odgovor.
Nisem Pakistanec.
Nisem Italijan.
Jaz sem nekaj drugega.
Jaz sem več kot to.
Sem hibrid.
Ki mu je to všeč.
Moja hidžra.
Vzel bom vašo čistost in jo umazal z novimi negotovimi možnostmi.
Okužen sem.
In hkrati v harmoniji.
Roman Hidžra pa je izviren še v nečem. Ko se ob problematiziranju islama govori o velikih družinah, ki poleg atmosfere domačnosti, sprejetosti in svojevrstnega udobja ponujajo predvsem varnost in zaščito, pri tem pa – tako vidimo še posebej z zahodnim pogledom – močno zakoreninjeni vzorci zahtevajo tudi vedênje po vnaprej določenih pravilih, ki ne dopuščajo izjem, kar se v literaturi praviloma projicira ob dekletih oziroma mladih ženskah, Hidžra prinaša novost. V zadušljive zahteve islamske družine in družbe, ki jih je deležen posameznik, je avtor postavil fanta in odkrito pokazal, da so tradicionalni predsodki lahko usodni tudi zanj. Pri tem pa ob koncu romana poskrbi za še en salto mortale, ko pokaže, da lahko na več ravneh izključeni posameznik z lastno vztrajnostjo, neomajno držo, iskrenostjo in srčnostjo doživi sprejetost v tej isti družini in družbi, ki sta ga nekoč izločili. Da brez njiju to pravzaprav ni možno. Da je pot do tja naporna, dolgotrajna, pregnetena z bolečinami, a izvedljiva in predvsem osvobajajoča. V tem je nemara največji domet romana, ki z osupljivo in ganljivo iskrenostjo, prevlečeno s kopreno poetične izpovedi, predvsem pa poguma ter neomajne vere v dobro človeka na novo postavlja vprašanja o identiteti in rasnih predsodkih marginaliziranih skupin povsod po svetu. Izviren in drzen literarni pristop k razgrinjanju tistih sfer družbe, ki ne bi smele obstajati.
