Elena Cerkvenič je po izobrazbi germanistka (študij je že zdavnaj zaključila z odliko in pohvalo), po poklicu pa je bila več let profesorica nemščine na šolah s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem. Bolezen, o kateri piše v pričevanju Sono schizofrenica e amo la mia follia (Shizofreničarka sem in ljubim svojo norost), ji je z leti onemogočila opravljanje poklica, za katerega se je usposobila, zato je miselne in na splošno življenjske napore usmerila drugam, in sicer h gradnji mostov med Slovenci in Italijani v Trstu, mestu, v katerem se je rodila in kjer živi.
Razprava o tem, kdo je (lahko) slovenski avtor oziroma ne, je zgodba z dolgo brado. Elena Cerkvenič izhaja iz slovenske družine, tudi vso izobrazbo do srednješolske mature je opravila v slovenskem jeziku. Za literarno in publicistično oglašanje pa je izbrala italijanščino, in to izbiro med drugim utemeljuje v novem pričevanju.
Pred poldrugim desetletjem je izdala dve pesniški zbirki (prav tako v italijanščini), nato jo je bolezen za daljši čas prisilila k molku. Prvič je o njej javno spregovorila pred petimi leti, na italijanski spletni strani Forum Salute Mentale. Naslov njenega takratnega prispevka je bil očitno zelo posrečen, zato ga je založba »znova uporabila« pri njenem knjižnem delu. Kakor sama piše v svoji izpovedi, se je z izredno hudo diagnozo prvič srečala pred tridesetimi leti, in sicer v bavarski prestolnici, v Münchnu, kjer je preživljala brezskrbno poletje in se dodatno usposabljala za poučevanje nemščine. Tedaj so se pred njo odprla vrata zloglasne psihiatrične bolnišnice v kraju Haar, od koder jo je rešil soprog.
Psihiater Franco Basaglia (1924–1980) je svojo reformo, pravzaprav revolucijo, začel v goriški umobolnici, nadaljeval pa v Trstu. V središče je postavil paciente, torej ljudi, ne pa njihovih bolezni.
Dejansko nam Elena Cerkvenič v svojih zapisih skuša prikazati, kakšno je sobivanje s hudo duševno motnjo, s katero se spopada že polovico življenja. Njeno pričevanje je objavila založba Meltemi Editore iz Milana, in sicer v zbirki 180, ki ime dolguje italijanskemu državnemu zakonu iz leta 1978, bolj znanemu kot Zakonu Basaglia. Psihiater Franco Basaglia (1924–1980), rojen v Benetkah, je svojo reformo, pravzaprav revolucijo, začel v goriški umobolnici, nadaljeval pa v Trstu. V središče je postavil paciente, torej ljudi, ne pa njihovih bolezni. Od tedaj se je duševno zdravstvo v Italiji decentraliziralo, zaprli so umobolnice in jih nadomestili s centri za duševno zdravje.
Če se povrnemo k Eleni Cerkvenič in njeni življenjski zgodbi, ne moremo mimo že navedenega podatka, da piše v italijanščini. Pravi, da je slovenščina jezik korenin in intime, italijanščina pa tista, v kateri se je izobraževala in v kateri še vedno zdravi svojo bolezen. V Dantejevem jeziku namreč še vedno potekajo njeni terapevtski razgovori. Čeprav je v Italiji zadnje čase vse bolj zaznaven trend čedalje večjega predpisovanja duševnih zdravil (psihofarmakov), je Elena Cerkvenič prepričana, da duševno stisko najbolje obvladuje predvsem z obiskovanjem omenjenih centrov, ki ji nudijo pomoč, kadar jo najbolj potrebuje. Tam potekajo tudi dejavnosti, pri katerih sodeluje.
Elena Cerkvenič pravi, da je slovenščina jezik korenin in intime, italijanščina pa tista, v kateri se je izobraževala in v kateri še vedno zdravi svojo bolezen.
Kdor tovrstnih občutij ni doživel, bo težko razumel stanje, v katerem se znajde posameznik, ki mu postavijo takšno diagnozo. No, avtorica skuša svoje občutke čim podrobneje opisati in nam jih približati, ob tem pa je najzanimivejše, da se sama ne predstavlja kot žrtev bolezni, ki ji je pokvarila eksistenco in bi zato pri bralcu iskala pomilovanje, ampak ves čas ohranja dostojanstveno držo. Kakor mnogi tudi sama ugotavlja, da ni vse v premagovanju duševne stiske, ampak predvsem v premagovanju stigme, ki jo človeku prilepi družba, še najbolj pa se stigmatizira sam.
Spopad z boleznijo jo je pripeljal tudi do prisilne hospitalizacije (it. TSO – Trattamento sanitario obbligatorio), za katerega pravi, da bolnika razčloveči. Takšno zdravljenje namreč posameznika prisili, da se v celoti podredi pravilom institucije in skuša v skritem kotičku duše ohraniti vsaj trohico osebnosti. Posebej moteče pa je bilo za Eleno Cerkvenič dejstvo, da se je znašla brez osebne svobode, četudi ni nikomur storila ničesar žalega. Po zaključku prisilnega zdravljenja je zmogla toliko prisebnosti in samozavesti, da je šla krivico prijavit na tržaško sodišče.
Če mi je na tem mestu dovoljen manjši oklepaj, naj omenim zapuščino tržaškega pisatelja Pina Rovereda (1954–2023), ki je daljnega leta 1996 pri majhni tržaški založbi LINT objavil pričevanje Capriole in salita (Valjenje navzgor), v katerem je opisal boj z alkoholizmom in tako premagal družbeno stigmo, predvsem pa sram, ki ga je v tem nesrečnem življenjskem obdobju spremljal. Roveredo je nato s svojo literaturo zaslovel v vsedržavnem italijanskem okvirju, njegove teme so zajele širši spekter, vselej pa je ostal zvest svojim koreninam in izkušnjam. Avtor je na neki način utrl pot vsem naslednjim piscem in piskam, ki imajo za sabo težke življenjske izkušnje, hkrati pa znajo pisati tako, da se njihova pričevanja ne omejujejo le na terapevtsko pisanje.
Kakor mnogi tudi sama ugotavlja, da ni vse v premagovanju duševne stiske, ampak predvsem v premagovanju stigme, ki jo človeku prilepi družba, še najbolj pa se stigmatizira sam.
Zgodba Elene Cerkvenič je namreč napisana v obliki dnevnika, ki se začne marca pred dvema letoma in se zaključi v poznem poletju istega leta, čeprav nosijo nekateri pripisi tudi letnico 2023. V opise vsakdana (tu gre predvsem za hišna opravila) vpleta dogodke in spomine iz preteklosti, v glavnem zelo boleče, s katerimi se ni enostavno soočati. Med drugim lahko izvemo, da pripovedovalki najmočnejše zaledje nudi družina, ki jo sestavljata še mož Vittorio in sin Thomas. Na družbeno-kulturnem področju pa se avtorica uveljavlja s prirejanjem dogodkov, ki v Trstu povezujejo slovensko in italijansko kulturo. Med drugim naj povemo, da se je pred leti lotila pomembnega projekta, in sicer zbiranja podatkov o tem, koliko je v Trstu in Sloveniji ulic, trgov, poti in podobnih krajev, poimenovanih po ženskah. Njen projekt širjenja vedenja in znanja o vsem slovenskem med italijanske someščane je zanimivo poimenovan: Slovenščina z empatijo. Ob tem pa je še vedno dejavna v skupinah za samopomoč, ki delujejo v sklopih centrov za duševno zdravje.
Zakaj bi duševna bolezen, ki jo danes, po desetletjih psihoterapevtskih izkušenj in neslutenem razvoju medicine ter znanstvenih raziskav, veliko laže obvladujemo kot nekoč, še vedno morala biti stigmatizirana?
Elena Cerkvenič ne štedi s pohvalami na račun zdravstvenega osebja, ki ji je stalo (in ji še vedno stoji) ob strani v trenutkih največje stiske. Hvaležna je tudi prijateljicam, ki jo bodrijo na nelahki življenjski poti. Tovrstna pričevanja imajo zato v današnjem času zelo močen družbeni pomen, predvsem pri destigmatizaciji bolnikov. Vsak od nas namreč »nosi svoj križ«, nekdo ima visok pritisk, drugi sladkorno bolezen, tretji bolečine v hrbtu in tako dalje. Predvsem pa ni nihče izmed nas izbral lastne bolezni oziroma se zanjo zavestno odločil. Zakaj bi torej duševna bolezen, ki jo danes, po desetletjih psihoterapevtskih izkušenj in neslutenem razvoju medicine ter znanstvenih raziskav, veliko laže obvladujemo kot nekoč, še vedno morala biti stigmatizirana?
