»Knjige so svetovi. Knjige so svoboda. Knjige so avanture. Knjige so druga priložnost. Literatura nam daje zgodbe, od katerih živimo. Poezija nam daje jezik, s katerim opisujemo svoja najgloblja čustva. Biti v družbi s knjigo pomeni biti v najboljši družbi. Ko se razgledam po svoji knjižni polici, se nasmehnem. Vesela sem, de imam veliko prijateljev, s katerimi se lahko pogovarjam. Imamo neverjeten um in moramo ga razvijati. Imamo pa tudi srca in tudi njih moramo razvijati. Branje je dobro za naš um in za naše srce.«
Jeanette Winterson v intervjuju za Delo (2014)
Ljubezen do knjig včasih zrcali naravo romantičnih razmerij. Naključna srečanja, ko je en dotik, ena beseda ali fraza dovolj, da navdahne dvajset let predanosti (kakopak, namig na Florence & The Machine). Prepoznanje, ki se zgodi v trenutku in ne čaka desetletja na potrdilo.
Moje prvo slučajno srečanje z Jeanette Winterson se je zgodilo nekega medlega zimskega dne (od tega je morda tri leta) v glavni ljubljanski knjižnici, ko sem naveličano brskala po policah angleškega jezika in pestovala eno knjigo za drugo, brez seznama in brez navdiha. Dokler nisem na zadnji platnici ene od njih prebrala stavka o princesah, ki živijo srečno do konca svojih dni, samo ne s svojimi možmi. Poševni nasmešek kasneje se je lov končal in knjiga je odšla z mano. Stavek še zdaleč ne obnovi literarnega bisera, ki ga predstavlja njen roman Sexing the Cherry (1989, žal še ni preveden v slovenščino), njegovo slogovno in vsebinsko bogastvo. Sama pripoved je dober prikaz pisateljičinega mesta v sodobni literaturi in njenega prispevka k razširitvi domišljije kot dejanja mišljenja, a enako tudi čutenja. Na rahlo se dotakne tako njene edinstvene življenjske zgodbe kot zlasti predstavi njen način pripovedovanja, ki črpa iz nje in meje tradicionalnega vsakič znova presega. Slog, ki pogosto udari s krajšimi stavki ali zasanjanimi odstavki in preoblečenimi klišeji, napolnjenimi z novimi sloji pomenov, ki odzvanjajo še dolgo, potem ko knjigo odložimo.
A da bi res razumeli cel razpon njenih tem in vire njenega slogovnega igranja, se moramo vrniti k njenemu z nagrado whitbread nagrajenemu prvencu Oranges Are Not the Only Fruit (1985, Pomaranče niso edini sad), iz katerega je nastala prav tako nagrajena BBC-jeva TV drama, in ga dopolniti z drugo, še temnejšo platjo iz memoarja Why be Happy When You Could be Normal? (2011, Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?). V njem zapiše: »Težko življenje potrebuje težek jezik – in ravno to je poezija. Ravno to ponuja književnost – jezik, toliko močan, da lahko pove, kakšne so stvari. To ni mesto za skrivanje. To je mesto za najdevanje.«
Njena zgodba, podlaga obeh zgoraj omenjenih del, se začne leta 1959 v Manchestru, in nadaljuje še severneje v manjšem Accringtonu, kjer je kot posvojenka odraščala v goreče verskem, precej asketskem in nenazadnje tudi delavskem okolju. Kot otrok je pisala pridige, pridigala in bila celo vzgajana za misijonarski poklic. Ob odkritju razmerja z enim od deklet jo je krušna mati skupaj s cerkveno (binkoštno evangeličansko) skupnostjo, ki ji je pripadala, zaradi njene homoseksualnosti podvrgla obrednemu izganjanju hudiča. Že pri šestnajstih letih je tako zbežala od doma, se veliko selila, občasno živela v svojem avtu in se preživljala z raznimi priložnostnimi deli: prodajo sladoleda, delom na tržnici, v knjižnici, pogrebnem zavodu in celo psihiatrični ustanovi. Z vztrajnostjo in trudom je bila sprejeta na študij angleške književnosti na St. Catherine’s College v Oxfordu in se po končani diplomi leta 1981 preselila v London, kjer je dobila službo v Roundhouse gledališču. Danes, ko je že desetletja usidrana v literarnem kanonu sodobne književnosti, pa raje kot v nemiru velikih mest preživlja čas ob pisanju v samoti podeželja, na svojem vrtu, z dvema mačkama in enim psom.
Težko življenje je zagotovo nekaj, kar bi ustrezno opisalo njeno odraščanje, čeprav sama vseskozi ponavlja, da se nikoli ni počutila kot žrtev. Tudi ravno zahvaljujoč domišljiji, jeziku in literaturi: »Nisem imela nikogar, ki bi mi pomagal, a pomagal mi je T. S. Eliot,« pristavi pred zgoraj navedenim citatom. Intenzivno, sistematično je brala romane (v knjižnici je sledila abecednemu redu sekcije angleške proze) in kasneje poezijo, do katere jo je pripeljalo naključje, čeprav knjige doma še zdaleč niso bile dobrodošle in jih je morala skrivati. Najprej in najbolj pa sta njen jezik in zgodbe oblikovali Biblija (v Shakespearovi angleščini, kot rada poudari) in njena neljubeča, stroga, na trenutke kruta, krušna mati, ki jo je vsak dan brala na glas. Kot pravi sama, je njena vzgoja vplivala na vse, in če bi želela ustvariti dramatičen učinek, bi jaz dodala, jo naredila tako unikatno avtorico, kot danes je, avtorico, ki ne pusti, da bi jo ujeli neki tuji ji okviri. Kateri okviri? Uradne religije literarnih dogem, spola, seksualnosti, predvidenega mesta ženske ali nekoga, ki izhaja iz delavskega razreda, določene oblike ljubezni ali sreče, pa tudi (zgodovinskega) časa in prostora, ki ju dojema tekoče, ju vseskozi prilagaja svoji pripovedi in po katerih njeni liki potujejo, kot da preteklost, sedanjost in prihodnost vseskozi sobivajo …
»Nobenega spoštovanja nimam do dvojnih meril heteroseksualnosti in patriarhata. Nobenega,« pravi in s tem cilja tako na družbo in njene ustanove kot osebne odnose. Bolj sproščeni bi morali biti z različnimi izrazi spola in seksualnosti, ker je veliko bolj od njiju pomembna ljubezen, njeno dajanje in sprejemanje, v katerih bi se morali odrezati bolje. Njeni romani, polni androginih likov, so večinoma res po svoje ljubezenske zgodbe, ampak k temu dodajmo citat iz The Passion (1987), kjer je v uvodu kasnejše izdaje dopisala: »The Passion ni ljubezenski roman, razen toliko, v kolikor so vsa naša življenja zaznamovana z moškimi in ženskami, v katere smo se zaljubili.« (Namig: lik tega netipičnega zgodovinskega romana je bil morda delni navdih za junakinjo serije Killing Eve.) Vse je v odnosih, vse je v tistih relacijah med nami in nečim ali nekom drugim. In v temeljih njenih zgodb tako pogosto najdemo drugo stalnico: željo.
Ali je torej v želji ali v ljubezni spol res tako ključen, kot bi nas radi prepričali? V pogovoru s časnikom The Guardian ob izidu Frankisssteina (2019), v katerem je eden glavnih likov transspolna oseba, pripomni »spol je tako nadležen in dolgočasen in je povzročil toliko težav«. Nadaljuje, da tudi o sebi ne razmišlja kot o ženski ali moškem (in morda niti ne kot o človeku), a se zaveda, kako jo dojema svet. V zadnjem romanu kot tudi najbolj sveži knjig esejev (12 Bytes: How We Got Here. Where We Might Go Next, 2021) se nenazadnje sprašuje o tem, kako bodo transhumanizem, možnost večnega življenja, robotika in umetna inteligenca preoblikovali naše pojmovanje telesa in spola. A že pred točno tremi desetletji je v eni čudovitejših sodobnih knjig o ljubezni kot tudi bolečini razrahljala njegove pretesne meje. Roman Written On the Body (1992, Pisano na telo) je bil v času izdaje precej provokativen, saj je spol pripovedovalnega glasu nedoločen in predvsem nepomemben, skrit za nevtralnimi zaimki.
In okviri institucionalizirane religije … Ali je biti proti dogmatičnosti, proti temu, kar smo naredili iz vere, biti tudi proti temu, kar predstavlja? Morda je spiritualna dimenzija v življenju potrebna, beremo v intervjuju za High Profiles. Čemu služi kritizirati jo zgolj kot iluzijo, ko je veliko bolj zanimivo vprašati se, zakaj skozi celotno zgodovino ljudje vztrajno morajo verjeti v nekaj, želijo razumeti vesolje? Zakaj zavračati Biblijo, ko je polna bogatih zgodb in lepote, ko je nenazadnje prostor, kjer si lahko postavimo »velika vprašanja«? V njej pisateljica v resnici ne najde tistih strogih predsodkov, predpisov in prepirov, ki jih radi opravičujemo z njo in ki so se usidrali v uradnih cerkvenih institucijah. »Bog ni odgovor na naše težave. Bog tudi ni težava. Vse je odvisno od nas,« je med drugim dejala za Delo. Leta 2010 je na literarnem branju svoje pridige v Manchestru tako spomnila, da Jezus še vedno predstavlja precej radikalen etični izziv – ljubezni, odpuščanja, prijateljstva in solidarnosti –, zato verjame, da bi bil na njeni strani. Pa vendar, sama od svoje odvrnitve od cerkve ne pogreša Boga in ne potrebuje odgovora o njegovem obstoju ali obstoju življenja onkraj tega. V vsakem primeru ostaja dejstvo, da moramo le čim bolje izkoristiti svoj omejeno odmerjeni čas tukaj.
Kako ortodoksna vzgoja rodi svobodo? Ali kako bolečina rodi ustvarjalnost? Dve plati enega vprašanja, se zdi. Avtoričino življenje in pisanje kažejo kompleksnost naših usod, nas morda napotijo na tisti osnovni zakon iz psihologije, ki pravi, da nas določajo geni, okolje, a tudi naša lastna aktivnost, samozavedanje. Tri paralelne linije, ki se na koncu srečajo v osebnosti in zgodbi posameznega bitja. Biološka mati, za katero je bila večino svojega življenja prepričana, da je mrtva, in jo je spoznala šele po slučajni najdbi nekega dokumenta. Socialni kontekst severne Anglije, tihi krušni oče ter s svojo nesrečo ves zrak jemajoča krušna mati, ki jo je morda obdala z mnogimi mejami, ozkim in določenim videnjem sveta, a prav tako s tekstom, besedo ter bogatimi podobami in zgodbami svetih spisov. In njena lastna neodvisnost, samostojnost, ki jo je spremljala že od zgodnjih let, ji dajala prostor za dihanje, odprte možnosti in samoiznajdbo, za katero sama pravi, da je lastna mnogim posvojencem.
Seveda, gre za nasilne splošne smernice nekega življenja, a pogosto, ko berem njene knjige in intervjuje, nekje v ozadju vztraja misel, da je njena avtentičnost zgrajena iz vsega, kar se ji je zgodilo, ne da bi jo karkoli od tega dokončno opredelilo. V stilu Maye Angelou ali Audre Lorde, ki v enem od esejev iz Sister Outsider zapiše: »Nisem samo žrtev, ampak tudi bojevnica.« Jeanette Winterson ne tarna nad svojim otroštvom, kar ne pomeni zanikanja dejstev, temveč samo prepoznanje, da je preteklost še živa v njej, preteklost vseh barv, ne črno-bela, in spreminjajoča se skupaj z nami, kot je dejala v intervjuju za Delo. Da so njene rane, da je njena ranljivost tista, iz katere še vedno piše. Da, četudi je bila njena krušna mati morda pošast, je bila njena pošast, ki jo je po svoje oblikovala. Da ji je vse to dalo tisti bogati svet svobode, svet literature, širokih možnosti in domišljije, v katerem lahko soobstaja in se preizkuša več jazov. Svet morda, v katerem se lahko soočimo s pošastmi. Lastnimi nam pošastmi, ki včasih čakajo po temnih kotih.
Če je namreč njen avtobiografsko navdahnjen prvenec zgodba preživetja, napisana tako, da je z njo lahko živela, kot pravi sama, je kasnejši memoar njen še realnejši dvojček. In prav v njem odkrito spregovori tudi o svoji depresivni epizodi, popolni izgubljenosti in osamljenosti ter neuspelem samomoru, po katerem tako rekoč živi drugo življenje. Ker v resnici »ljubi življenje« in ga prav zato ni pripravljena živeti polovično, kot nek kompromis ali sprijaznjenost. In če preteklosti ne ubežimo, smo se v nekem trenutku primorani z njo soočiti, ko se odločimo za življenje. »Rane se ne celijo. Postanejo brazgotine, vendar so vedno kraj, kjer si lahko poškodovan,« je dejala za The Guardian. »To ni isto kot norost, to je vedeti, da si ranljiv. Poskusiš delati z njimi. In mislim, da si zaradi tega bolj dovzeten za svet in dogajanje v njem.«
V zadnjih letih se zato vsakič znova obračam k njej in njeni aktualnosti, ki presega teme, s katerimi se njene zgodbe ukvarjajo, pa naj gre za LGBTQIA+, feminizem, umetno inteligenco ali internet in virtualno resničnost v primeru romana The PowerBook (2000). Še precej bolj namreč zaradi enega ključnega doprinosa literature (tistega vse bolj ključnega), ki sestoji v boju proti ravnodušnosti. Ni misli brez občutka, pravi, torej še bolj točno: ne obstaja misel, ki bi bila brez občutka. »Vsako pristno umetniško delo je enovito in v celoti oblikovano dejanje čutenja in mišljenja, skupaj. In ta celota je tudi tisto, kar iščemo zase.« (High Profiles) Ne en pol ali drug, samo eden od njiju, ali eden proti drugemu, ampak oba, vse skupaj. In v tem se ustvari prostor za igrivost domišljije ter odprtost svobode, prostor, ki lahko v sebi drži tudi protislovja, nelagodje in tisto, česar ne vemo, (ne)mogoče, nenehno raziskovanje in upanje, nenazadnje prostor, v katerem zgodbe dihajo in liki živijo polno. V družbi prav toliko kot v literaturi.