Leta 2001 je norveški komik in avtor Knut Nærum v svoji satirični Norveški literarni zgodovini, prosto po spominu med drugim zapisal: »Zaradi svoje sposobnosti, da zavrže vse nepotrebno, je Jon Fosse postal pomemben pisatelj, celo poseben žanr. Posebej kot dramatik je dosegel mednarodno priznanje. V svojih igrah je zavrgel toliko, da osebe nimajo imen. Poleg tega zavrže toliko replik, da mora vedno znova uporabljati ene in iste. To je mož redkih besed, ampak teh nekaj besed uporabi velikokrat. Ne zadovolji se s tem, da eno besedo uporabi enkrat. Vsako besedo uporabi večkrat. Tako doseže hipnotičen učinek. Ljudi hipnotizira. Posebej kot dramatik je dosegel mednarodno priznanje. Kot dramatik? Ja, kot dramatik.«
Kdo je torej ta gostobesedni mož z malo besedami, ki je dobil Nobelovo nagrado, zato ker »je dal glas neizrekljivemu« in v bolj in manj znanih rojakih zbuja neustavljivo željo po parodiranju svojega sloga?
Čeprav je bilo v svetu in pri nas njegovo ime ob letošnji razglasitvi morda presenečenje, saj je manj širše prepoznaven kot nekateri drugi njegovi predhodniki, je v domovini že dolgo veljal za najverjetnejšega kandidata za Nobelovo nagrado za književnost, v primeru, da bi ta po skoraj sto letih (prejšnja norveška nagrajenka je bila Sigrid Undset leta 1928, pred njo pa sta jo dobila še Knut Hamsun leta 1920 in Bjørnstjerne Bjørnson leta 1903) spet prišla na Norveško. Poleg tega, da že vse od osemdesetih let velja za enega najpomembnejših norveških književnikov v različnih literarnih žanrih, je tudi eden od največkrat uprizorjenih norveških dramatikov po svetu, zaradi česar ga številni primerjajo s Henrikom Ibsenom, ki sicer te nagrade nikoli ni dobil. Po treh Nobelovih nagradah za prozo in poezijo je tako norveška književnost (končno?) dobila še Nobelovo nagrado za, med drugim, dramatiko, in prvič jo je dobil avtor, ki ne piše v bolj razširjenem norveškem knjižnem jeziku (bokmålu), ampak v manj znanem nynorsku, o čemer več v nadaljevanju.
Jon Olav Fosse se je rodil 28. septembra 1959 v Haugesundu na zahodu Norveške, odraščal pa je v Hordalandu, še malo bolj na severu. Na Univerzi v Bergnu je naredil magisterij iz književnosti. Pozneje je delal kot novinar in svetovalec za književnost ter učitelj na šoli za umetnostno pisanje (Skrivekunst-akademiet) v Hordalandu. Od leta 2011 je poročen s tretjo ženo Anno Fosse, leta 2013 je prestopil v katoliško vero, živi v hiši za zaslužne umetnike, ki leži ob robu Kraljevega parka v Oslu in je bila nekoč v lasti pesnika Henrika Wergelanda.
Fossejeve tesne vezi z zahodno Norveško nam pojasnijo tudi izbiro jezika, v katerem piše. Nobelova nagrada bo tako nedvomno pripomogla k boljšemu poznavanju jezikovnega položaja na Norveškem tudi zunaj njenih meja. Jon Fosse namreč piše v tako imenovani novi norveščini (nynorsk). Jezikovni položaj na Norveškem je za redko poseljeno državo s komaj petimi milijoni prebivalcev presenetljivo zapleten. V zakonodaji sta kot uradna jezika v državi navedena norveški in samijski jezik, vendar pa imata oba več kot eno različico. Norveščina se tako uporablja v dveh različicah, imenovanih nynorsk in bokmål (dobesedno »knjižni jezik«). Razlogi za dve knjižni norveščini so zgodovinski. Ker je bila Norveška več stoletij pod dansko oblastjo in ker sta si danščina in norveščina precej podobni med sabo, je bila v devetnajstem stoletju knjižna norveščina (kakršno je recimo pisal Henrik Ibsen) pod tako močnim danskim vplivom, da je bila skoraj popolnoma neločljiva od danščine – Ibsenove igre so tako v Københavnu na primer igrali v izvirni obliki, ne v prevodu, ker jih preprosto ni bilo treba prevajati. Zato se je sredi devetnajstega stoletja jezikoslovec Ivar Aasen lotil ustvarjanja novega norveškega knjižnega jezika, ki je temeljil na zahodnih norveških narečjih, za katera je sodil, da so manj izpostavljena danščini kot vzhodnonorveška, s časom pa se je nekoliko reformiral tudi bokmål, črkovanje se je na primer prilagodilo norveški izgovarjavi ipd. Danes se za pisanje obe različici norveščine uporabljata kot knjižna jezika, pri govorjenem jeziku pa ljudje navadno uporabljajo svoja narečja, tako zasebno kot tudi v javnem govoru. Bokmål je bolj razširjen od nynorska, v osnovni šoli ga je po podatkih iz leta 2022 izbralo 87,3 odstotkov staršev, nynorsk 11,6 odstotkov, se pa obeh različic učijo vsi otroci. Katero različico norveščine se učijo tujci, je odvisno od tega, kje na Norveškem se je učijo, oziroma od tega, katera različica je na voljo na tečajih v tujini, verjetno pa je, da se tudi ta skupina v večji meri uči bokmåla. Ko torej govorimo o Jonu Fosseju, ne govorimo samo o avtorju, ki piše v manj razširjenem jeziku, ampak o avtorju, ki piše v še drobnejši različici tega majhnega jezika, kar morda pomaga razložiti, zakaj je v slovenščino prevedeno tako malo njegovih besedil. Slovenskih prevajalcev norveške književnosti je malo in prav vsi bolje poznajo bokmål.
Da imamo malo njegovih del v slovenščini, pa ne pomeni, da je njegov opus majhen. Pisateljsko pot je začel v osemdesetih z romanom Raudt, svart (Rdeče, črno, 1983), ki so mu sledili še Stengd gitar (Zaprta kitara, 1985), Blod. Steinen er (Kri. Kamen je, 1987), Naustet (Čolnarna, 1989), ki so utrdili njegov položaj enega od pomembnih romanopiscev druge polovice dvajsetega stoletja. V devetdesetih so med drugimi izšli romani Flaskesamlaren (Zbiralec steklenic, 1991), Bly og vatn (Svinec in voda, 1992), Prosa frå ein oppvekst (Proza nekega odraščanja, 1994), Melancholia 1 in 2 (Melanholija 1 in 2, 1995–96; prvi del je izšel tudi v slovenščini), leta 1999 pa še zbirka Gnostiske essay (Gnostični eseji), v kateri je med drugim zapisal, da roman jemlje kot žanr, ki je v temelju ironičen. V novem tisočletju je nadaljeval usmeritev večdelnih romanov, ki se je začela z Melanholijo, in sicer s trilogijo Andvake (Budnost, 2007), Olavs draumar (Olavove sanje, 2012) in Kveldsvævd (Uspavanje, 2014). Romani so leta 2014 izšli pod skupnim naslovom Trilogien (Trilogija), Fosse pa je zanjo dobil nordijsko književno nagrado. Najobsežnejše prozno delo, ki ga je Fosse napisal do zdaj, je Septologien (Septologija, 2019–2021), gre za roman o umetniku, sedem njegovih delov je zbranih v treh knjigah, in sicer Det andre namnet. Septologien I–II (Drugo ime. Septologija I–II, 2019), Eg er ein annan. Septologien III–V (Jaz sem nekdo drug. Septologija III–V, 2020) in Eit nytt namn. Septologien VI–VII (Novo ime. Septologija VI–VII, 2021). Tako drugi kot tretji del Septologije sta bila nominirana za mednarodno nagrado booker.
Eden od bolj presenetljivih dogodkov v norveški književnosti devetdesetih let 20. stoletja je bil Fossejev uspeh v dramatiki, saj je bil že uveljavljen pesnik in pisatelj, prav tako tudi samega sebe ni imel za dramatika. Njegovo prvo dramsko besedilo je bilo Nokon kjem til å kome (Nekdo bo prišel, 1992), ki ga je navdahnila Beckettova drama Čakajoč Godota iz leta 1952. Vendar to ni bila njegova prva uprizorjena drama, najprej so na oder Narodnega gledališča v Bergnu postavili Og aldri skal vi skiljast (In nikoli se ne bova ločila, 1994), s to dramo se je začel Fossejev preboj na svetovne odre, na katerih je z leti zasedel mesto drugega največkrat uprizorjenega norveškega dramatika, takoj za Henrikom Ibsenom. Do zdaj je napisal že več kot 40 dramskih besedil, ki so jih po vsem svetu uprizorili več kot tisočkrat. Kot dramatika ga najbolje poznamo tudi v Sloveniji, po podatkih na COBISS so v slovenščino prevedene tri njegove drame, Ime (Namnet, v norveščini je izšla leta 1995), Noč poje pesmi svoje (Natta syng sine songar, 1998) in Punca na zofi (Jenta i sofaen, 2003). V drugem desetletju novega tisočletja je dramatike pisal manj, po letu 2020 pa se ji spet bolj posveča, njegovo najnovejše besedilo je izšlo letos pod naslovom I svarte skogen inne (Notri v črnem gozdu). Tako kot v prozi je tudi v Fossejevi dramatiki ritem pomemben element, gre za intimne drame z malo osebami, ki pogosto nimajo imen, dogajanje je upočasnjeno, dialogi skopi, polni ponavljanja in zapisani skorajda brez ločil. Pomembna značilnost so tudi premori, Fosseja opisujejo kot »mojstra premorov«, saj je odsotnost jezika enako pomembna kot tisto, kar se izreče. Tako kot v prozi je tudi v njegovi dramatiki prisoten humor, njegove drame pa na splošno opisujejo kot igre na meji med hiperrealizmom in gledališčem absurda.
Poleg dramatike in romanov Fosse ustvarja liriko, njegova prva pesniška zbirka z naslovom Engel med vatn i augene (Angel z vodo v očeh) je izšla leta 1986, v svojih pesmih pa se veliko ukvarja z verskimi in duhovnimi vprašanji, pesmi pa so pogosto oblikovane kot molitve. Leta 2009 in leta 2021 so vse njegove pesmi izšle v zbirki Dikt i samling (Zbrane pesmi).
Fosse je napisal tudi več zbirk esejev, prva Frå telling via showing til writing (Od tellinga, prek showinga do writinga) je izšla leta 1989, pa tudi več besedil za otroke in mladino, prva je bila Uendeleg seint (Neznansko pozno) iz leta 1989, dela pa tudi kot prevajalec v nynorsk, njegov najnovejši prevod so Rilkejeve Devinske elegije, ki so izšle leta 2022.
Za svoje delo je dobil celo vrsto književnih nagrad, nazadnje Nobelovo, pa tudi drugih počastitev, leta 2003 je na primer postal vitez francoske Legije časti, leta 2005 poveljnik Reda svetega Olafa, leta 2011 mu je bilo dodeljeno stanovanje za zaslužne umetnike, leta 2015 pa je postal častni doktor Univerze v Bergnu.
Še vedno pa, tako kot pred leti, v Norvežanih zbuja željo po zafrkljivem posnemanju. Ob novici, da je dobil Nobelovo nagrado, je uporabnik družbenega omrežja zapisal: »Ne prenesem Jona Fosseja, ne morem, mogoče bi moral, ampak ne morem, na žalost, rad imam pike, ja, mogoče ne ravno rad, ampak všeč so mi, zelo so mi všeč, lepo jih je imeti, ampak Fosse ne misli tako in to je v redu, lahko misli tako, da pike niso tako zelo ok, to je seveda mnenje, ki ga lahko ima, pravico ima do tega, ampak jaz pa mislim, da so v redu, v redu jih je imeti, kot sem rekel. A sem rekel?«