Jurij Hudolin (1973) se v svojih zadnjih romanih (Čas lepih žensk, Beletrina, 2023, in Velika in moški spol, KUD Apokalipsa, 2023) ukvarja z ženskami in njihovimi zgodbami, z njihovo vitalistično in neustavljivo strastno energijo, ki ga privlači kakor magnet.
Ko sva se junija letos srečala, si mi za roman Čas lepih žensk rekel: »Vse je res, v tem romanu je vse res.« Kaj te je navdihnilo, da si napisal ta roman in kako je torej z resničnostjo romana Čas lepih žensk – vsi ženski liki in njihovi poklici, ki jih omenjaš, kot so novinarka (teh je največ), sodnica, farmacevtka, branjevka ipd., so torej resnični (čeprav domnevam, da ne gre za prava imena). Kdaj se človek odloči napisati roman, ki 100-odstotno temelji na osebnih izkušnjah?
No, včasih je treba tudi šalo vzeti zares. Ni vse tako, kakor sem rekel, sploh pa sem se nekoliko naslonil tudi na prijatelja režiserja, ki velikokrat pobija svoje vizije s parafrazo: rekel, rekel, rekel. Odstotki niso 100, reciva, da so 50:50. In tudi nočem, da bi šli na sto. In navsezadnje se besedna artikulacija oz. semantika ne meri v odstotkih, čeprav je mogoče vse. Imena so vsa po vrsti izmišljena, vendar so me vzgibi pri oblikovanju likov pogosto spominjali na realno osebo, kar se mi zdi običajno, kakor da bi bil mož brez posebnosti. In morebiti tudi sem, saj ne delam nič posebnega, niti si o tem ne delam utvar. Če se ti približam, bom rekel, da je to 100-odstotno subjektiven roman in tak je najbrž skoraj vsak.
V romanu zapišeš, da imaš glede političnih in ostalih eksistencialnih zadev relativno jasno izdelana stališča, vendar pa je z ženskami, ki jih omenjaš v romanu, drugače. Ženske so tvoja strast – »te strasti nočem imeti kristalizirane, to me goni v življenje …« ali bolj v slo intime, za katero praviš, da v tem svetu karierizma ni več prostora. Meniš, da je bilo kdaj drugače, da so bili ljudje manj karierno orientirani in so se bolj posvečali intimi?
Politično nisem opredeljen, morebiti sem še najbolj anarhist, čeprav so mi ljudje obešali že vseh sorte oznak, a vendar sam zase najbolje vem, kakšen sem, na neki način izjemno redoljuben, po drugi strani pa neprilagodljiv, če vzamemo v ozir klišejski družbeni red, ne glede na barvo, v katero se pogreza. Intima je vedno bila in bo in zanjo je prostor, če ne nemara tudi Časa lepih žensk ne bi bilo. Strasti pa so, v literaturi in empiriji. In tudi: brez izkustva tragedije ni plemenite eksistence. Zame je plemenita eksistenca nekaj med pomirjenostjo s samim seboj in nenehnim vsrkavanjem nečesa živega, novega in nenavadnega. Najbolj pa jo žlahtni težak, recimo temu tragičen življenjski preizkus.
Praviš tudi, da si Čas lepih žensk napisal zato, ker si z njimi doživel toliko lepega, toliko neverjetnega in zanimivega, da bi bilo to škoda pozabiti. Lahko z nami deliš nekaj teh res lepih, neverjetnih in zanimivih anekdot?
Anekdot je dovolj v knjigi, morebiti celo preveč, saj se nizajo druga za drugo. Je pa res, da sem nekatere anekdote izpustil in se posvetil svetlejšim, lepšim spominom na moje odnose z ženskami. Nisem pa kak Don Juan, da ne bo pomote. Večinoma sem zadnje četrt stoletja posvečen resnim zvezam in gradnji prijateljstva. Najboljše anekdote pa sem zagotovo doživel in jih ne pozabil z ljudmi, ki so sproščeni. To zame pomeni, da znajo sprejeti človeka takšnega, kot je, in takih ljudi je malo, a vendar so. Saj veš, različnosti vizij in načina oblanja lastnega preživljanja časa in tako.
A kljub temu da so ženske bencin motorja tvoje eksistence, je razvidno, da si izjemno rad tudi sam, neodvisen in za odprte zveze. Zapišeš, da si preprosto ne predstavljaš biti ves čas z eno žensko, pa da ne želiš ne dojenčka ne zakona. Kako to dojemajo tvoji najbližji in zlasti ženske ali ženska, s katero si obkrožen največ časa, čeprav tudi priznaš, da bi si želel imeti več žensk naenkrat in da si tega nisi mogel javno privoščiti zaradi okolja, v katerem živiš. Se zato po drugi strani vprašaš, da si za ženske večna zlata rezerva?
No, pa sva tam. Gre za literaturo, ne dnevnik, da bi popisoval fakte. Ne gre za članek ali novinarski prispevek, ki hoče in mora viseti na realiji, temveč za fiktivno pripoved o moškem in ženskah, ki jih pisatelj pozna ali pa si jih je za to priložnost izmislil iz več likov hkrati. Moji bližnji že niso tako naivni, da bi kot slepa kura sledili romaneskni tvorbi. Poznajo tudi šalo, humor, fikcijo in digresije, alegorije, metafore, znajo uživati v literaturi. Jaz literaturo tudi živim in me je kot takega treba sprejeti, če hočeš bivati v moji bližini. In tudi dobro vedo, da so lahko tudi najbolj pristne zgodbe izmišljene. In še: bližnji me predobro poznajo, da bi si z določenimi mojimi vragolijami belili glavo.
Čeprav so ženske osišče romana, pa v prepletanju intimnega in aktualnih družbeno-političnih dogodkov (omenjaš intervju s teboj za kosovsko televizijo, ki se vrti okoli religije in nacionalizma, večkrat omeniš desničarskega župana Trsta Roberta Dipiazza, govoriš o intervjuju s teboj za hrvaški časopis, pa o vplivu covida, protestih v tistem obdobju in tvojem mnenju, da gre za laboratorijski izum in služenje denarja na ta račun), dobimo pravzaprav vtis (sploh v prvem delu knjige), da so tvoj svetovni nazor in pogledi na aktualne družbene dogodke enako pomembni kot ženske, čeprav ti ženske osmišljajo življenje, politika in družba s svojimi stremljenji, karierizmi pa ne. Kako se povezujejo ženske in politika, če sploh?
Ženske se s politiko povezujejo tako kot moški in so tudi županje in predsednice držav in veleposlanice. V tem ne vidim nobene razlike ali pa da bi samo po spolu gledal na kaj. Je pa res, da se človek težko izogne aktualnim političnim temam, sploh v času, ko nas z vseh strani zasipavajo z informacijami, ki te dosežejo hočeš ali nočeš. Če ne drugače, mi jih povedo bližnji, ki so družbeno veliko bolj aktivni in vplivni od mene, ki se grem le pisatelja, prevajalca in kar je še povezanega s tem. Jaz sem enostavno preveč okupiran s svojim delom in življenjem nasploh, da bi resno zapopadal politične in direktorske teme, še kulturne politike ne spremljam.
V romanu nam razkriješ tudi, da si ateist in anarhist, kar je danes bolj izjema kot pravilo, a si konstruktiven anarhist: razbijanje sistema zaradi razbijanja samega te ne zanima; praviš, da če nekaj razbiješ, to narediš zato, ker imaš vizijo za nekaj progresivnega. Kaj zate pomenita ateizem in anarhizem, čeprav v romanu omeniš, da te zaradi ateizma gledajo postrani? Si zaradi ateizma mnenja, da je človek predvsem odgovoren sam zase, da je kot posamičnik odgovoren za svojo človečnost, kakor tudi lastno blagostanje, saj večkrat zapišeš: »… bodi dober, pa ne boš nikoli reven«?
Reciva, da sem ateist in anarhist, vendar nimam nič proti katolištvu niti islamu, budizmu itn. Enostavno sem tak tip, samohodec in to me osrečuje, če pa me kdo gleda postrani, to ni moj problem in mi je vseeno. Vseeno mi je postalo z leti, prej nisem bil tak, in sem vesel sam zase, da se znam postaviti tudi na glavo, se spremeniti. Tak, ki kaže s prstom name, češ, glej ga kretena, ima probleme s sabo in ne z mano. Ti pa niso redki, svet je poln frustriranih in nerealiziranih značajev, najlažje je potem v ogorčenju drezati v nekoga, ki ve, kaj hoče in vztraja v tem. Družba in sploh posamičniki mi že ne bodo oblali življenjske vizije. Potem si le še senca, klamajoča podoba in življenje po tujem nareku.
V romanu zapišeš tudi zanimivo misel: »… za drugo mnenje mi je pogosto malo mar, sploh če je nestrpno, vobče se pogosto motimo, saj drugi o nas mislijo in govorijo največkrat prav obratno, kakor mi mislimo o samih sebi.« To se mi zdi zanimivo in podobno, kakor je Sokrat v dialogu Simpozij rekel zaljubljenemu Alkibijadu, da naj se še enkrat prepriča, če je njegovo o mnenje o Sokratu res pravo, saj on o sebi misli drugače. Kako si prišel do tega spoznanja, lahko to malo bolje razložiš? Prav tako je sokratsko, ko praviš, da se večina življa sploh ne pozna, kako naj potem sodijo o drugih, a za razliko od njih zase zapišeš: »Vem, kdo sem, pa če je to komu všeč ali ne.« Kdo pa si?
Ha, ha. Predvsem sem Jurij Hudolin in vem, da sem minljiv. Zaenkrat naj bo to dovolj, morebiti pa je to dovolj tudi za vedno. Za to ne potrebujem Sokrata, niti doktorata, kaj šele prišepetovalca. In vmes je do kakega spoznanja treba priti, saj je to zagotovo eden od smislov življenja, ni res?
Všeč mi je tudi, da si v romanu tako iskren do sebe, ko zapišeš: »… sem bil jezen nase: igram osebnost, ki se ne uklanja in hoče biti suverena, vendar ni dorasla svoji volji do moči. Počutil sem se kakor slehernik …,« ki »laže samemu sebi. Se nisem odločil, da bom slavil življenje? Se nisem odločil za srečo? Bom postal človek, ki se bo priklonil temu, da je treba natakniti masko, preden odpreš usta?« Kaj sta zate slavljenja življenja in sreča in kako se povezujeta s suverenostjo in voljo do moči?
Biti iskren do sebe, predvsem pa gojiti samoironijo in mehčati zaresnost lastnega ega, se mi zdi temeljno za zadovoljivo in znosno življenje. Te lastnosti so pomembne tudi za ustvarjalca in samohodca, saj je biti preresen težavno za eksistenco in zavirajoče za ustvarjanje.
A zate niso lepe le ženske, ampak je tudi »knjiga lepa ženska, privlačno pa jo dela dejstvo, da ne veš, kaj te v njej čaka«. Kakšen odnos imaš do knjig(e), tudi erotičen, neverjeten, zanimiv? In še več, na koncu knjige tudi razkriješ kaj je zate pisateljevanje. Ponudiš več možnosti: častilakomnost, mesijanstvo, preprosto, da daš iz sebe, kar te tišči, da se notranje očistiš, igranje z besedami (najprej zase in nato za druge ali zase in za druge). Kaj je torej s knjigo in pisateljevanjem?
Zaenkrat zase nisem našel boljšega poklica, kot je pisateljsko delo. Zraven gredo tudi prevajanje, urednikovanje in študij in pisanje na štipendijah. Veliko sem tudi na vrtu in delam na zemlji ali pa se družim z bližnjimi, prijatelji in znanci. Pa šport, zadnja leta sem se vrnil k istrskim navadam iz mladosti in se veliko klatim pešibus po Istri. Niti Ljubljane ne zanemarjam, tam pogosto brskam po knjižnicah in tudi korakam po mestnih ulicah precej rad. Vse to spada tudi k pisateljevanju.
Kako je pa z resničnostjo v romanu Velika in moški spol – tam na začetku knjige zapišeš, da to zgodbo pripoveduješ, kakor ti jo je zaupala tvoja prijateljica?
Ta roman sva delala skupaj s slikarjem Vladimirjem Lebnom, vendar mi je večino pred začetkom skupnega dela povedala prijateljica. Zaradi širokega rastra mojih življenjskih izkušenj se mi najprej ni zdela zgodba, ki mi jo je prijateljica povedala, nič posebnega, vendar mi jo je povedala tako prepričljivo, da sem jo zagrabil in napisal. Včasih ne vidimo bistva invencije in posebnosti znotraj pripovedi na prvo žogo. Potem pa se neka niša nenadoma odpre in te pelje na neshojen teren.
Glede na to, da je v romanu osišče ljubezen, in to zlasti iz stališča ženske, lahko bolje razumemo tvojo fascinacijo z žensko, kakor preberemo o njenem razmišljanju o življenju: »Mali … kadar so težave, vedno trdovratno rine v vitalistično smer, kakor da bi bil res moj biološki sin … Ne bom si ohomotala vrvice za vrat ali šla v vodo, imam preveč rada življenje. … Vojno je treba zmagati in ostati živ in od te vojne ne bo ostala le psihična neurejenost in zasvojenost z moraliziranjem, ne! … Potreboval boš trdo delo na sebi in voljo do vitalnega življenja …« Ženska ti predstavlja vitalnost, trdovratnost življenja, mentalno urejenost. Zakaj moški po tvoje ni (dovolj) takšen?
Je, je, tudi moški je takšen, a vendar: jaz sem imel prijetno, fino in lepo izkušnjo z ženskami in to je treba priznati. Vsaj doslej je bilo tako, zato sem to tudi toliko lažje artikuliral, vendar so zato potrebne izkušnje. To je popolnoma subjektivna izkušnja in vsak ima drugačno, jaz pa sem svojo še zapisal in izdal v knjižni obliki.
Prav tako postaviš ljubezen kot osišče življenja ženske: »Zdaj sem počasi že zelo dobro vedela, zakaj naj bi bila na svetu: za ljubezen, ki jo bom nesebično delila z ljubljeno osebo. In to je bil Moški. In knjige. In trud za empatijo, čeprav nisem bila še čisto prepričana, da ni nihče boljši od drugega človeka.« Ali: »Vse bi naredila zanj. Kako lepo je biti zaljubljen! Vedela sem in bila ponosna na svoje dognanje: ljubiti pomeni delati nič drugega, kaj šele preračunljivega.« Ali ni to malo stereotipno pojmovanje ženske kot tiste, katere osišče naj bi bila ljubezen – do moškega?
Ne, mislim, da ne. Jaz sem spoznal ženske, ki so se močneje realizirale prek rojstva otroka kot v partnerskih zvezah, pa niso bile posesivne ali bedaste. Ženske pa imajo lahko ljubezni do marsikoga, ne glede na spol, kakor tudi moški. Pustimo ob strani sprevrženosti, ki jih je že tako ali tako več kot dovolj.
Iz romana lahko sklepamo, kateri so nekateri tvoji najljubši romanopisci (Fowels, Flaubert, Trakl, Celan, Poe …), saj je glavna junakinja ob delu doštudirala komparativistko in so jo prav knjige ohranile pri zavesti in stanju normalnosti. Nam lahko poveš, kateri romani so nate naredili največji vtis in zakaj?
Jah, težko, nimam kakih eksplicitnih favoritov, rad imam že naštete, od slovenskih pa Zupana in Kovačiča in še koga. Veliko je tega, od Ammanitija do Metulja. In jaz res veliko berem, včasih tudi ves dan in še toliko noči, kolikor je le zmorem.
Kakor že rečeno, zgodba v romanu se vrti okoli ljubezni ženske do moškega in malega – do moža in do pastorka. Freud bi imel verjetno kar nekaj za povedati glede tega, da je v romanu ljubezen med materjo, mačeho in pastorkom prikazana kot največja ljubezen. »Včasih sem pomislila, da je materinski odnos še veliko lepši od ljubezni, ki sem jo gojila do Moškega.« Kaj te tako privlači v odnosu med materjo in sinom/pastorkom?
Nič, jaz to obravnavam kot normalno ljubezen, a ni veliko preveč transgresije tega bolnega in nasilnega do šibkejših okrog nas? A ni preveč slaboumne percepcije literature in branja na eks? Ne gre za incest, temveč za golo in čisto ljubezen. Za malomestne ume pa je to zanesljiv udarec in kazanje s prstom, da sem bolan.
Vendar pa je ta roman v primerjavi s Časom lepih žensk veliko bolj kompleksen in ne ravno lahek, začneš z otroškimi izkušnjami glavne junakinje, katere mati je bila zasvojenka in prostitutka, nadaljuješ z ljubezensko in kasneje zakonsko zvezo glavne junakinje, ki se je poročila z moškim, ki je osem let odsedel v zaporu, (ker je v prometni nesreči, ki jo je zakrivil, povzročil smrt svoje noseče žene) in je glavna junakinja prevzela vzgojo sina prvih osem let, glavna junakinja se zaplete v nevarno zvezo s pastorkom, moški pod vplivom izkušenj iz zapora in lastne vesti ponori ter na koncu umre od srčne kapi, junakinja pa se po smrti moža poda v ljubezensko romanco z mafijcem, prek katerega se celo navleče na kokain, na koncu mafijca (u)lovi DEA, roman pa se zaključi z nadaljevanjem ljubezenske zveze med materjo/mačeho in sinom/pastorkom. Roman se bere skoraj kakor nekakšen film. Od kod takšna zamisel?
Romana Čas lepih žensk in Velika in moški spol sem pisal vzporedno, pet let. Vmes sem prevedel kakih sedem ali osem zahtevnih knjig in se ukvarjal z nešteto stvarmi, tudi povsem običajnimi opravili okrog hiše. Morebiti se mi vrača to, da sem videl veliko filmov in se veliko družim s filmskimi režiserji, kaj pa vem. Se pa strinjam, da je Velika in moški spol veliko bolj kompleksen tekst od Časa lepih žensk, ne morem pa reči, da mi je tudi ljubši, da ga imam bolj rad.
V Veliki in moškem spolu se mi zdi zanimivo, da nikoli ne uporabiš imen, ženska je Velika, moški kot mož in pastorek pa Moški. Zakaj si se odločil za to, želiš s tem povedati, da so odnosi med spoloma bolj arhetipski kot individualni?
Velika je lepo žensko ime in odnosi so individualni, če ne, to niso nobeni resni odnosi.
Če primerjava oba romana, v Času lepih žensk si ti glavni junak in praviš, da nisi za dolgoročne partnerske zveze in da bi imel, če bi bilo možno, več žensk hkrati, v Veliki in moški spol pa ima glavna junakinja eno dolgoročno partnersko oz. zakonsko zvezo, s svojim možem, nadaljuje se z ljubezensko avanturo z moškim po smrti moža in zvezo s pastorkom, ki se dogaja vzporedno z zakonsko zvezo z možem. Gre za tako diametralni odnos zato, ker v prvem primeru pišeš iz stališča moškega, torej sebe, v drugem pa iz ženskega ali v čem je catch?
Bistvo je v moči širine literature in artikulacijskih možnostih in vivisekciji lastnega uma: treba je vedeti, da sta oba romana zelo premišljeno napisana; ne le da sem ju pisal več let, temveč sem tudi like skrbno izdelal.
Tudi kar zadeva slog pisanja se v Času lepih žensk in Velika in moški spol povsem razlikujeta, v prvem pišeš v običajnem slogu pripovedovanja, v drugem pa uporabljaš veliko sodobnemu bralcu in bralki nepoznanih, tudi starinskih izrazov. Marsikdo bo moral pri branju Velike in moški spol pogledati, kaj pomenijo kakšni izrazi. Od kod ta odločitev za dva tako različna sloga pisanja, morda zato, ker je prvi napisan kot nekakšna avtobiografija, drugi pa je večinoma fikcija?
Ne, ne, oba sta polna avtobiografskega in fikcije. Pozna se jima tudi to, da sem ju pisal vzporedno in pazil, da en meander ne steče v drugega. Kolikor sta različna, toliko tudi koketirata, a vendar gre za drugačen svet in drugačna doživetja. Jaz sem jih imel veliko povsem različnih in mogoče je to povezano tudi s tem. Ne en ne drug tekst pa nista enoplastna, da bi bila zgolj avtobiografija ali fikcija.
V obeh romanih večkrat zapišeš, da večina ljudi ne ve, zakaj živijo oz. v čem je smisel njihove eksistence. Kakšen pa je tvoj smisel, seveda tega ne mislim v filozofskem smislu, saj večkrat zapišeš tudi, da imaš rad poenostavljeno in preziraš nakladanje, prav tako pa si najraje pragmatičen.
Jaz imam rad svoje bližnje in svoje prijatelje in literaturo in še je tega. A ni že preveč?
In za konec, si izjemno produktiven in delaven pisatelj, že načrtuješ kakšen nov roman za naslednjo leto ali dve?
Da. Z Jurijem Devetakom, slovensko-italijanskim striparjem, ki je dobro naredil Pahorjevo Nekropolo, bova adaptirala za strip moj roman Trst via Ljubljana, pišem potopis od Krnice v Istri, kjer sem končal osnovno šolo, prek Pulja do slovenske Istre in italijanskega Krasa. In tudi prevajam, to tako ali tako ves čas. Pa še kaj bi lahko našli v arzenalu vizij in v delavnici pri meni. Pa nekaj knjig izide v tujini …
