Jurij Souček:
In odpujsala sta domov

»Priznam. Ko sem privolila v urejanje avtobiografije o njegovem življenju in izjemno plodnem umetniškem ustvarjanju, sem Jurija poznala le po glasu,« v uvodu h knjigi Glej ga, Součka!, nedavno izdani pri Beletrini, piše Ana Ivančič. »Spadam v generacijo, ko risanke še niso bile nenehno na voljo. Čas za risane junake je bil strogo odmerjen na nedeljski Živ žav in večerne zajčke Cik Cak, ki so pomenili umivanje zob in odhod v posteljo. To so bile risanke, ki niso živcirale, ampak so educirale. Moj daleč najljubši je bil Palček David. Šele pozneje sem izvedela, da mu je glas posodil prav Jurij. Poznala sem ga torej po risankah, čeprav sem vedela, da je deloval predvsem v teatru.«

Ko je Jurija Součka (1929–2024) spoznala še osebno, je sicer opazila, da 94-letnika pestijo fizične bolečine, a še zmeraj je bil izjemno vitalen: »Še več, obujanje spominov ga je vsakič poživilo.« Po mnogih pogovorih z njim je spoznala, da ga je vse do konca zanimala predvsem dobra gledališka predstava: »Zelo se je veselil izida te knjige, ne samo zato, da bi svojim številnim vnukom in vnukinjam pustil zbrane spomine in razmišljanja, ampak tudi zato, da bi s predstavljanjem knjige vnovič stopil na oder. Vedno me je vprašal, ali bo po izidu knjige izšla tudi zvočna različica. ‘Imam novo zobno protezo, zato bom brez težav in z največjim veseljem vse prebral.’«

Četudi tega žal nismo dočakali ne on ne mi, nam v spominu še zmeraj odzvanja igralčev nepozabni, edinstveni glas. Še danes, točno pol leta po izteku njegovega dolgega in bogatega življenja. Spet ga slišimo, ko beremo izjemno živo knjigo, tudi tole poglavje o zakulisju risanih zgodb, ki so nas vzgajale …

___________________________________________________________________________________

Pri sinhronizaciji risank sem sodeloval od samega začetka. Moja prva risanka je bila Čebelica Maja. Glas sem posodil kobilici Filipu. Televizija takrat še ni bila pripravljena na snemanje glasov ali sinhronizacijo. Otroški program tehnično še ni bil opremljen za to posebno delo. Risanim junakom smo glasove posojali v cerkvi sv. Jožefa, v takratnih ateljejih Triglav filma. Snemali smo jih tako, da smo si v izogib akustičnim motnjam poveznili odejo čez glavo in izpod nje škilili na veliko platno, kjer se je vrtel na posamezne kadre razrezan film. Snemalnica Triglav filma je sicer imela tehnično opremljen studio v nekdanjem Kinu Šentvid, ki je bil namenjen za film, ne za sinhronizacijo risank. Vladalo je prepričanje, da risanke pripadajo filmarjem in s filmarji so bile tudi zasedene. Redaktorji Jože Rode, Peter Povh in Jože Vozny so, okrepljeni z Andrejo Hafner, spoznali, da so za risanke primernejši igralci, ki imajo več stika z radiem kot s filmom, in so ekipo vzpostavili prav s Čebelico Majo. Ta je razvila tekočo produkcijo na vrhunski ravni.

V tej ekipi sem se znašel tudi sam, ki sem kot izvežban radijec sinhronizacijo dolgo počel z ljubeznijo, veseljem in srcem. Sinhronizacija je veščina. Popačen glas je še najmanj, kar potrebuje igralec za to, da osmisli lik, ki ga predstavlja. Sinhro studio še ni bil primerno tehnično opremljen, zato je bilo včasih pravo mučenje popravljati napako, ki si jo zagrešil pri podlaganju glasu. Pri takih pomotah je tehnik že posneti del zavrtel toliko nazaj, da je prišel do prve pavze, in nato smo morali velik del že posnetega ponavljati, kar je vzelo precej časa. Tudi natančnost pri odpiranju in zapiranju ust je bila manjša, kot je danes, da o skupinskem snemanju, se pravi, kadar podlagajo risanko vsi, ki so v sliki naenkrat, ne govorim.

To je celoti dajalo neko pristnost, ki jo danes, ko se snema vsaka vloga posebej, pogrešam. Tudi vsebine risank so precej drugačne. Z vnukinjo Lejko pogrešava predvsem češke pravljice s Cigančkom Žarkom in medom Markom ter nemška pujsa Pipija in Melkijada, ob katerih je pujsalo kar nekaj generacij. Pipija in Melkijada je sicer prevedel Ervin Fritz, dodal sem le posamezne prilagoditve in znameniti »In odpujsala sta domov«.

Ker češčine na srečo še nisem pozabil, sem nekaj čeških risank tudi prevedel, in tako sem skupaj s takratno ženo Andrejo, ki je postala urednica animiranih oddaj v Otroškem in mladinskem programu televizije ter oddaje Živ žav, pomagal utrjevati pot sinhronizaciji in slovenjenju risank do današnjih časov, ki so žal bolj naklonjeni tehnični perfekciji z animacijskimi učinki kot izraznosti likov. Sinhroniziral sem preko sto risanih serij. Bil sem Palček David v istoimenski risanki, Albert v Gasilcu Samu, Nadškorenj Škrip v Šolenčkih, Tirion v Tabalugi, Valter v Mali kraljični in še in še.

V času mojega otroštva, se pravi pred osemdesetimi in več leti, je bila skrb za otroke, tudi v okviru šolske vzgoje, večja, kot je danes. Naši mladinski in otroški pisatelji so pisali prelepe zgodbe in igre, ki so jih v časih, ko še ni bilo televizorjev, uprizarjali v amaterskih in poklicnih gledališčih. Nedeljsko dopoldne je bilo rezervirano za otroke, ki so z dedki in babicami lahko uživali v pravljičnih vsebinah in seveda igralcih, ki so na odru preskušali svoj talent. Iz osnovne šole se do danes živo spominjam zgodbic, ki so največkrat izhajale v mladinskem ilustriranem časopisu Naš rod. Ker sem bil kot otrok zgodaj pismen, sem seveda rad veliko bral. V spominu imam tudi mnogo drugih zgodbic naših pisateljev. Ena teh je zgodba Josipa Ribičiča o Miškolinu in njegovi mišji družini. Moja prva črno-bela televizijska pripoved za otroke je bila ravno Ribičičeva nadaljevanka o Miškolinu, ki sva jo z režiserjem Zoranom Lesićem posnela v več nadaljevanjih.

V začetnem obdobju televizije, ki je potolažila prve otroške apetite po risanih zgodbah, je omembe vreden spomin na risanko Jakec in čarobna lučka. Deček Jakec se je s svojim kosmatim psičkom Packom in s čarobno lučko po določenem čaranju preselil v Čarobno deželo, med svoje prijatelje. Kdo so bili in kaj so tam počeli, sem pozabil, definitivno se pa spomnim, da sem vsem nastopajočim v tej risanki posodil svoj glas, ki sem ga določil za vsako nastopajočo osebico posebej in brez obotavljanja tudi vse posnel. Glasove sem snemal kar po vrsti tako, kot so nastopali, in na en mah, ne da bi si vmes osvežil spomin na to, kakšen glas sem osebici v risanki dodelil in kako sem do njega prišel. S to risanko se v resnici lahko pohvalim in jo prištejem k svojim večjim uspehom pri delu sinhronizacije. Risanih serij, pri katerih sem bil v odjavni špici naveden kot »pripovedovalec – vsi glasovi«, je veliko: Maksipes Fik, Pasja zgodba, Mali Mačo, Trajekt Fredi, Frančkov Fonzek, Medvedek Uhec, Kajetan in pravi lisjak ter druge. Prevod sem prispeval za Berto in Ufka, Štiri ušesa sredi lesa, Iz življenja družine Hrastkovih, Moj prijatelj Argo in tako dalje. Prevedel sem tudi risanko Palček Smuk, ki je nisem sinhroniziral, temveč režiral. Ker omenjam režiserje, je treba povedati, da je bilo na televiziji kar precej zelo dobrih, kar dokazujejo številne domače in mednarodne nagrade, ki so si jih ti prislužili na raznoraznih, tudi mednarodnih tekmovanjih.

V edini režiji otroške igrane serije na televiziji, ki sem jo sprejel, sem montažo prepustil asistentu. Duhovita zgodba Frančka Rudolfa 40 zelenih slonov je izpadla čisto drugače, kot sem si jo zamislil jaz in najbrž tudi Franček Rudolf. To me je izučilo, da sem za zmeraj nehal misliti na režiranje filma in TV-iger.