AirBeletrina - Kairske impresije v prepletu sodobnosti in mitologije
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 29. 10. 2024

Kairske impresije v prepletu sodobnosti in mitologije

V slovenskem prevodu je na voljo kar nekaj del, za katera nekoliko poetično velja, da njihova osrednja pozornost pripada mestu Kairo. V tem smislu je najprej treba navesti veličastno sago Kairska trilogija edinega arabskega nobelovca Nagiba Mahfuza, ki jo sestavljajo romani Pot med palačama, Palača poželenja in Cukrarska ulica, ob tem pa dodati, da so v Kairo zvečine postavljene tudi zgodbe iz avtorjevih kratkoproznih del Ogledala in Pravi čudež. Sledijo mu prav tako egiptovski pisatelji Alaa Al Aswany z Jakubianovo hišo, Waguih Ghali s Pivom v biljardnici in Halid Al Hamisi s Taksijem. Med slovenskimi avtorji je Kairo na duhovit način popisal Ervin Hladnik Milharčič v Poti na Orient. Sicer se v Kairo stekajo tudi druga, v slovenščino prevedena dela, bodisi z vojnega bodisi z religioznega področja.

Nedavno je v slovenskem prevodu izšlo novo tovrstno delo srbsko-portugalskega pisatelja, prevajalca in kolumnista Dejana Tiaga Stankovića. Zamalek: roman o kismetu in posthumnem življenju je tudi prvo avtorjevo delo, prevedeno v slovenščino. Rojen v Beogradu leta 1965, kjer je diplomiral iz arhitekture, s katero se potlej ni ukvarjal, se je po diplomi preselil v London in od tam leta 1995 v Lizbono, kjer je živel in pisal do nenadne smrti konec decembra 2022. Odgovoren je za prve prevode Joséja Saramaga v srbščino ter Iva Andrića, Dušana Kovačevića in Dragoslava Mihailovića v portugalščino. Prozo je pričel pisati – v srbščini in portugalščini – v poznih štiridesetih letih, ko je po lastnem prepričanju imel kaj povedati. Kratkoprozni prvenec Odakle sam bila, više nisam i druge lisabonske priče je izšel leta 2011, druga, dopolnjena izdaja Odakle sam bila više nisam: roman o mom Lisabonu pa z oznako roman leta 2022. Estoril, ratni roman (2015) je preveden v več jezikov in nagrajen v Srbiji (nagrada Branka Čopića) ter Veliki Britaniji (Crowns Literary Award), široko prevajani in z nagrado Evropske unije za književnost ovenčani roman Zamalek, roman o kismetu, kot se je glasil prvotni naslov, ki je nastajal v letih 2014–2019 v Kairu in Lizboni in je najbrž najodmevnejše avtorjevo delo, pa je prvič izšel leta 2020. Kot navaja prevajalec v spremnem besedilu k slovenski izdaji, je Stanković delo popravljal in razširjal, vključno s podnaslovom, tako rekoč do smrti in besedila po elektronski pošti sproti pošiljal prevajalcu, da jih vnese v slovensko izdajo. Torej se Zamalek v izdaji Mladinske knjige ne le razlikuje od izvirnega, pač pa je, nekoliko paradoksalno, šele slovenski prevod integralna verzija tega izjemnega, monumentalnega romana.

Stanković je delo popravljal in razširjal, vključno s podnaslovom, tako rekoč do smrti in besedila po elektronski pošti sproti pošiljal prevajalcu, da jih vnese v slovensko izdajo.

Podobno kot sta prvi Stankovićevi deli umeščeni v Lizbono oziroma v bližnje mondeno letovišče Estoril, kjer prebivalci v posebnem zgodovinskem trenutku na nevtralnem ozemlju vojnega časa barvajo obnebje kraja in krojijo usodo znanih zgodovinskih ter pisateljskih osebnosti, je Zamalek umeščen v Kairo. Kakor je povedal avtor, je imela njegova sorodnica, botra Arna iz Kaira, po kateri je dobila ime tudi osrednja pripovedovalka Zamaleka, veliko zaslug za nastanek romana, saj mu je omogočila večmesečno bivanje v tem megalomanskem, večjezičnem, kaotičnem, hrupnem, zaprašenem in arheološko bogatem mestu ob Nilu. Mestu tisočerih minaretov z nepreštevnim številom prebivalcev, stičišču večnih zgodovinskih, političnih, kulturnih in verskih konfliktov. Mestu trgovcev, ki barantajo ob času, poizvedujejo po osebnih rečeh in hvalijo Boga za zdravje. Kairo so možje na stolih v senčki in ženske, poskrite po hišah. Kairo so neštete oči, ki vohunijo izza mrežastih mušebkov. Kairo so ljudje, ki tako slavijo Njega, da si prislužijo žulj na čelu. V deželi prepleta vode in peska, dobrih in zlih sil, ki so jim prebivalci od nekdaj posvečali enako pozornost, do njih gojili enako spoštovanje in jih spreminjali v božanstva, prepričani, da so oboji sestavni del univerzuma in realnosti človeškega življenja. V deželi, kjer se zavedajo, da brez zla ne bi bilo dobrega, kjer se njuno nasprotje kaže kot večni duhovni konflikt med življenjem in smrtjo. Konflikt, ki je kot temelj Egipta z uravnovešenim dihanjem nasprotij od nekdaj predstavljal že upočasnjeni tok Nila z vsakoletnimi poplavami, ki so se okrog Asuana na jugu pričenjale junija in končale septembra ob Sredozemskem morju na severu, ko je reka brezplodni, mrtvi puščavi vedno znova vdahnila življenje.

»Kairo so možje na stolih v senčki in ženske, poskrite po hišah. Kairo so neštete oči, ki vohunijo izza mrežastih mušebkov. Kairo so ljudje, ki tako slavijo Njega, da si prislužijo žulj na čelu.«

V to mesto na začetku romana iz ZDA pripotuje štiriintridesetletna Arna s tremi hčerami, ker je njen mož tam dobil službo. Živijo v nebotičniku v Gizi z razgledom na piramide, ki se jim pokažejo, kadar to dopusti nepovratna onesnaženost mesta. Vendar je Arnina pozornost skozi pripoved možu namenjena zgolj za vzorec, hčerkam pa še manj. V družinskem krogu se posveča predvsem mladi Nabili, služkinji brez družine, ki skrbi za gospodinjstvo ter postane in ostane del družine tudi po selitvi iz Egipta na Portugalsko po skoraj dvajsetih letih. Od koder se bo Arna do konca življenja Kaira kljub pogrešanju raje zgolj spominjala, kakor bi ga ponovno obiskala. Ker je spominjanje kot optimističen objektiv, doživetja iz preteklosti so lepša in bolj dragocena, ko jih opazujemo skozi spomin, kot pa so kdaj bila. Zato ne želim v Zamalek, ko mi že ni treba.

Dejan Tiago Stanković (1965–2022) (Fotografija: Matija DC / Wikimedia Commons)

Osrednja pozornost romana, ki poleg pravkar navedene zaključne Arnine misli dve desetletji kasneje zaobjemlje še čas med leti 1973 in 1990 ali 1991, je namenjena Arninemu delodajalcu Kosti, lastniku antikvariata v Zamaleku, okrožju na otoku Gezira na Nilu, ki se ga tudi po koncu zlate britanske dobe in Napoleonovih osvajanj drži šarm elitnega dela Kaira, namenjenega bogatejšemu sloju prebivalstva. Postarane vile veleposlaništev – med katerimi roman delno razkriva tudi zgodovino nekdanje jugoslovanske oziroma srbske ambasade, ki je največji vzpon doživela v času Tita in Naserja –, nekdanjih kolonialnih gospodarjev in novopečenih naftnih bogatašev iz Zaliva, kjer se ob športnih klubih na obrežju rjavozelene reke hladi elita egiptovske vojske, policije in električne družbe in kjer so tu in tam vidni nedokončani poskusi generacij, ki so hotele urediti dostop do vode z ograjo za pešce, a je za njimi ostalo zgolj nekaj zbitih desk ter od mehke zemlje in vročine zvitih železnih cevi.

»Spominjanje je kot optimističen objektiv, doživetja iz preteklosti so lepša in bolj dragocena, ko jih opazujemo skozi spomin, kot pa so kdaj bila.«

Nekdanji oficir jugoslovanske vojske Kosta se je preselil v Kairo in nasledil antikvariat, ki mu ga je kot svojemu zaščitniku zapustil ostareli Oto, profesor egiptologije s prestižne nemške univerze, potem ko je zaradi judovskega porekla in močnega antisemitizma pobegnil tudi iz tega mesta. Ne vemo natančno, ali je Oto bežal v času druge vojne pred nacisti ali tudi kasneje, po letu 1948 zaradi izraelsko-arabskega konflikta in posledičnega množičnega izgona judovskega prebivalstva iz Egipta leta 1956 in po njem. Prav tako ne poznamo razloga Kostinega prihoda v Kairo, zakaj nima stika s svojci, zakaj ne razmišlja o vrnitvi v domovino in zakaj želi biti v njej, poleg očeta in matere, pokopan. Le njegova odtujenost, nekakšna avra skrivnosti, ki se kljub njegovemu spretno tkanemu širokemu krogu poznanstev ovija okrog njega in ki nikomur, niti Arni, ne pusti priti preblizu, je nepopustljiva kot puščavski pesek in vročina, ki se neusmiljeno zajedata v mesto in pred katerima ne more ubežati nihče. Ali pa se bralcu tako zgolj zdi, morda Arna kot dostojanstvena ženska, kot je namignil Stanković, ni hotela razkriti prave resnice o Kosti, ki je najverjetneje privedla do tragičnega zaključka in ki v bralcu poraja vprašanja, na katera roman ne odgovarja. Je šlo za maščevanje iz bližnje ali daljne preteklosti, je bilo razlog morda Kostino prepoznanje in ocena replike ali originala, kar je imelo pod budnim očesom oblasti odločilno, tudi usodno moč pri posledicah za vpletene, ali pa ga je morebiti doletela usoda davnih grehov na območju Balkana.

Kosta vodi antikvariat z mešanico obrtne strokovnosti, katere izvor ni pojasnjen, pregovorno arabske poslovne spretnosti, pri kateri ni natančno jasno, kdo pije in kdo plača, ter nekakšne džinovske prisotnosti, ali natančneje, usojenosti, sodbe, kismeta, tega, kar je vsakomur pisano, vnaprej določeno in neizbežno, s čimer se je treba vnaprej sprijazniti in ki iz nepojasnjenih vzgibov usodno poseže v zgodbo. V tem smislu iznad romana kot lajtmotiv nenehno preži arabski pregovor: Dokler človek načrtuje, se mu bog smeje.

Arna kot egiptologinja in prav tako srbskih korenin – ki nikoli ni bila v Jugoslaviji, četudi govori neobstoječi jezik te neobstoječe države – dobi v antikvariatu zaposlitev, od koder bralca seznanja z naravo Kostinega dela v antikvariatu in zunaj njega, z njegovimi poslovnimi vezmi, ki v skladu z arabsko maniro prehajajo v osebne, ali pa je vsaj tako videti, ter z obiskovalci in kupci, vselej pripadniki visoke družbene elite. Navdušuje se nad zgodbami, ki stojijo izza vsake antikvitete, pri čemer njihovo adekvatnost implicira predvsem Kostin neusahljivi smisel za pripovedovanje in za katero ne ve, po kakšni poti se je znašla v antikvariatu, niti komu in po kakšni ceni jo je Kosta prodal. Precej manj pa se Arna navdušuje nad arabsko patriarhalno kulturo, ki jo obkroža na vsakem koraku, obveznimi burkami, obrezovanjem in še vedno drugorazrednim, z zahodnega vidika dokaj brezpravnim položajem žensk. Pri tem ji kmalu postane jasno, da se ob njenem ogorčenju, ki je povsem brez veljave, odnosi zaradi globoke zakodiranosti v družbi ne bodo spremenili, spričo česar pričenja razumeti tudi popoln manko preizpraševanja oziroma vdanost egipčanskih žensk v svojo usodo.

»Dokler človek načrtuje, se mu bog smeje.«

Pripoved skozi široko mrežo (naključnih) ljudi, ki se pojavljajo in izginjajo in simbolno ponazarjajo množico prebivalcev domnevno dvaindvajsetmilijonskega mesta, razgrinja neobvladljivo kaotičen kairski promet, kjer prečkanje ceste terja posebne, tujcem nikoli osvojljive spretnosti, evropske kolonialne sledi, prisotnost in konfliktnost vseh treh monoteističnih religij, stare grške, koptske in afriške kulture, ostanke zapuščine kralja Faruka, obdobja Naserja in Sadata, izraelskih in palestinskih beguncev ter še česa.

Ob široko razvejani motivni podstati Zamaleka – katerega pomen za Kairo in usode ljudi v njem je srbski filmski in gledališki režiser Goran Marković primerjal s pomenom Durrellovega Aleksandrijskega kvarteta za Aleksandrijo – v ospredju ves čas stoji zgodba o ljudeh, izgubljenih koreninah, skrivnostih, hrepenenju, pohlepu in željah človeškega srca. Kostino posmrtno usodo bo, inshallah, v skladu s staroegipčansko mitologijo nemara presojala šele boginja pravice, resnice in kozmičnega reda Maat, ko bo na sodni dan vodnik po podzemlju Anubis ob nojevem peresu položil na tehtnico tudi Kostino srce in bo bog modrosti Tot zapisal rezultat, bog neba in kraljestva Horus pa njegovo dušo, v kolikor se bo pokazala kot čista, pospremil do Ozirisa, boga mrtvih. A tudi to bo ostalo skrivnost, kajti nihče, ki je odšel tja čez, se še ni vrnil. Nekaj pa je jasno, ne glede na vse skrivnosti bo Kostin prah za vselej shranjen v kairski grobnici na grškem pokopališču, poslednjem pribežališču tistega, česar njegova duša ni mogla odnesti s seboj.

Dejan Tiago Stanković: Zamalek: roman o kismetu in posthumnem življenju (Mladinska knjiga, 2024, prevod in spremna beseda Branko Gradišnik)