Knjižni sejem se je zaključil, čeprav zgolj v virtualni obliki, in uspešno napolnil naše knjižne police. Poslušali smo konstruktivne debate, brali zanimive članke, izbirali knjigo leta in predvsem praznovali, ker se slovensko založništvo tako uspešno bori v korona situaciji. Morda ravno zato, ker je druženja manj, spoznavamo, da je pa knjiga res čudovita družabnica v vseh časih, zato smo na slovenske avtorje naslovili vprašanje, kaj priporočajo za decembrsko branje. Odgovori so raznoliki in zanimivi – zanimivo je predvsem, da so eni takoj pomislili, da ne znajo svetovati, češ da ne poznajo »prazničnih« knjig. Mar je res treba v tem obdobju brati le božične in novoletne pripovedke? Kajti december ponuja veliko več: je zadnji mesec v letu (torej refleksija vsega, kar je bilo – in v drugem covid letu je bilo kar veliko dogajanja) in je čas praznovanja luči (poganski prazniki pred prihodom krščanstva so častili zimski solsticij kot konec obdobja teme in prihod luči). December je lahko razmislek za leto, ki prihaja, ali pa leto, ki odhaja.
Morda pa je december popolnoma enak kot vseh ostalih enajst mesecev? Pravzaprav per se nič drugačen kot vsi ostali in hkrati drugačen, ker je vsak mesec nek poseben svet. Zato je takšen tudi ta članek: namesto prilagajanja vsebine posameznega avtorja celotnemu članku, kot je to ponavadi praksa, je ta prispevek kolaž. Slovenski pisatelji niso dobili prostih rok le pri izbiri knjige, temveč je tokrat tudi prosta izbira v slogu podajanja odgovora. Kaj torej brati v decembru? Kar vam srce poželi. Vse. Pa vseeno nekaj dobrih predlogov …
Gabriela Babnik: »Knjiga, ki jo priporočam za praznično branje? Irena Svetek, Rdeča kapica.«
»Ker je Rdeča kapica obrtniško dobro spisan roman. Ker bi pisateljica spričo mnoštva likov lahko zabluzila, pa je namesto tega ustvarila nekaj izjemno inteligentnih prizorov, kar je predhodno posledica fino začrtanih likov, posebej ženskih. Ker je empatična do odraščajočih deklet. Tudi sama sem mama in res mi je sedlo, s kolikšno mero empatije je Irena opisala ravno ta moment. Ker je Irena fino, nepretenciozno pretvorila mit o rdeči kapici. Ker imam rada zasneženo in megleno Ljubljano, opisano v romanu, čeprav jo tudi sovražim. Ker je Irena ustvarila kul moški lik. Ker je Rdeča kapica obrtniško spretno spisan roman in sem tako uživala v tem, kako dolgo pisateljica drži suspenz, čeprav so mi nekateri post festum najedali, da sem jo preveč hvalila, češ da Rdeča kapica ni kriminalka, pač pa družinska saga, na kar sem se požvižgala. Ker je Irena lepa ženska, ki odgovarja počasi in premišljeno (vmes pa žveči še čigumi). In ker komaj čakam nadaljevanje Rdeče kapice. In ker sem happy, da končno lahko prebiram slovenski roman, ki me zabava, hkrati pa avtorica ni pretenciozna, ne izvaja umetniških saltov, pač pa ji kot bralka zaupam.«
Jurij Hudolin: »Preberite roman Lojzeta Kovačiča Resničnost!«
»V času, ko je svet v anarhiji,
ko se polariziramo, ko se sovražimo,
živimo v iluzijah in oblakih, v časih,
ko prežimo drug na drugega
kakor ranjeni škorpijoni,
ko razbijamo tuj in s trdim
delom postavljen inventar,
v časih, ko strašimo nedolžne,
sovražimo znanost, ko gledamo
ponorele mesije brez vizije,
ko zapiramo otroke in
grozimo starejšim, v teh
časih je treba trdno stati na tleh.
Treba je resnici pogledati v oči.
Črni, beli ali mozaikasti.
Resničnosti.«
(Preberite roman Lojzeta Kovačiča Resničnost)
Jurij Hudolin
Janja Vidmar: »Delno ženska.«
»Nadvse priporočam novost iz Cankarjeve založbe, roman Perumala Murugana Delno ženska v prevodu Irene Levičar. Pravi biser tamilske književnosti, prevajan naravnost iz tamilščine, o mladem paru Kaliju in Poni, ki na grozo in obsojanje vaške skupnosti nikakor ne moreta spočeti potomca, saj tudi nad njima visi prastaro prekletstvo. Na generacije skupnosti Gounder, ki ji pripadata, naj bi ga vrgla žrtev posilstva in umora, ki so ju nekoč zagrešili pripadniki skupnosti.
Za patriarhalno sredino ga ni hujšega pogubljenja od jalovosti. Kali in Pona, poročena iz ljubezni in ne po dogovoru, darujeta božanstvom in počneta vse mogoče, da bi izpolnila pričakovanja družbe, ki ne pozna milosti. Vsi se vmešavajo v vse in vsakogar, vse dokler se po spletu usodnih okoliščin pretentana Pona ne udeleži skrivnostnega festivala kočij, na katerem je ženskam dovoljeno, da se predajo poljubnemu moškemu.
Odličen in tenkočutno izpisan roman o indijski stvarnosti, v kateri so pripadniki različnih kast še vedno talci tradicionalnih patriarhalnih vzorcev, ki jih pomagajo vzdrževati tudi ženske same, četudi se vse prevečkrat znajdejo v nemilosti.
Obenem pa pritrjujem kolegici Gabrieli Babnik, tudi sama se veselim nadaljevanja Rdeče kapice izpod peresa Irene Svetek. Prvi del sem prebrala na dušek. Po dolgem času je v sodoben domači krimi žanr spet posegla avtorica. In Irena Svetek brez dvoma zna pisati!«
Vinko Möderndorfer: »Že kopljem luknjo – Andrej Blatnik, Luknja.«
»Pisatelj in urednik Andrej Blatnik je spet presenetil. Njegov predzadnji roman Luknja (zadnji je roman Trg osvoboditve) je prav svojevrstno branje. Zdi se, da je utopični roman, vendar je v resnici še kako stvaren in aktualen. Junak se zaleze v luknjo pred razpadajočim svetom. In prav danes, ta hip, ta trenutek svet zares razpada, tako rekoč v živo. Je že razpadel, in to na vseh nivojih. Katastrofična vizija se je uresničila. Ne gre več za komično paranojo, kot jo poznamo iz pretekle ameriške stvarnosti, ko so Američani na vrtovih svojih ameriških domov in ameriškega načina življenja kopali bunkerje, kjer naj bi bili varni pred hudobnimi komunisti in vsesplošnim atomskim uničenjem. Zdaj so luknje, v katere naj bi se zavlekli, zares in med nami. Vsak ima svojo luknjo. Vsak si jo je izkopal. Če je še ni, pa naj jo nemudoma!
Seveda pa je v Blatnikovem romanu luknja tudi metafora. Ne samo za covidni čas, pač pa za vsesplošni ego-individualizem, ki ga vedno bolj intenzivno živimo. Seveda se zgodba, kot se za roman spodobi, zelo dinamično razpleta, skoraj kot kakšen road movie. Ob srečanju z rešiteljem se začne potovanje in iskanje. Ne toliko iskanje rešitve kot iskanje pravih vprašanj. Potovanje kot vivisekcija sveta.
Kljub na videz katastrofični atmosferi pa je Blatnikova Luknja lahko tudi tako imenovano decembrsko branje, saj je Blatnik izjemno duhovit, ciničen, ironičen, dvoumen, njegov humor je poln asociacij, tudi literarnih. Lahko bi rekli, da je mojster angleškega humorja. Pisatelj preigrava neskončno situacij, ki nas spominjajo na našo skupno preteklost in na našo skupno mladost. Je aktualen, vendar ne aktualističen. Za ljubitelje prave literature je Luknja pravo slodokusno branje. Pisatelj verjame, da lahko umetnost reši svet, kar je, glede na primitivizem sveta, na politično kloako, ki jo živimo, morda res utopično. Mogoče je prav vera v umetnost, ki jo delim z avtorjem, edina zares utopična zadeva v tem izvrstnem in duhovitem romanu.
Luknja je nepredvidljiv roman. Kot je nepredvidljiv absurd, ki ga danes živimo, in to veliko bolj, kot smo ga živeli v času razcveta dramatike absurda (se pravi v petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja). Junaki Ionescovih absurdnih iger so tako lucidni kot junak Blatnikove Luknje. Seveda pa je med časom, ko so Ionesco, Beckett in Adamov pisali svoje igre, in današnjim časom velika razlika. Ionesco, Beckett in Adamov so opozarjali na svet absurdnega bivanja, prikazovali so nam ga kot mogočo prihodnost, danes pa takšen svet zares živimo.
Izvrsten roman.
Že kopljem luknjo.«
Ana Schnabl: »Zabubljena, ki jo je napisala Ana Marwan.«
»Ko me je Ajda povabila k temu, da, no, za praznično branje promoviram kakšno knjigo, sem morala najprej urediti misli. Oziroma čas v teh pobrkljanih mislih. Kdaj sem prebrala ta ali oni roman? Kdaj je izšel moj roman? Kdaj sem napisala drugega? Kdaj je Lana zgrizla eno mojih ljubših knjig? Nekaj od tega se je zgodilo lani, nekaj pa letos. No, Zabubljeno Ane Marwan sem zagotovo brala letos, saj je v 2021 pravzaprav izšla. Hvala bogu za kolofone, ki jim po večini še uspe definirati resničnost.
Nisem torej točno vedela, kdaj sem Marwanin roman brala, vedela sem le, da sem ga.
Hvala bogu, drugič. Knjiga se mi zdi sijajna. Mogoče zlasti zato, ker ne dovoli, da bi jo povzeli v kratki, smiselni obnovi. Če vam povem, da je to roman o neki mladi punci, ki opazuje nekega starega tipa in počasi prihaja k zavesti oziroma počasi postaja subjekt – nekaj na to vižo –, se boste smejali tako avtorici kot meni. Če vam povem, da gre za sočno sprevrnjen postmodernizem, v katerem fikcija grozi, da bo postala realna, realnost pa se napreza, da bi postala fiktivna, me ne boste razumeli ali pa vam bo za to, kar ste razumeli, popolnoma vseeno. Še najhuje je, če izjavim, da je to izjemna literarna knjiga, takšna torej, ki se zaveda lastnih postopkov in nikjer ne kloni pred morebitnim očitkom, da je bombastičen »konstrukt iz jezika«. Pa kaj, če sem, si najbrž misli ta roman. Nekdo se tu vendar mora zabavati. Se igrati.
Če bi bil ta roman samo izjemno pameten, se mi zagotovo ne bi približal. Uspelo mu je, ker je v osnovi dekonstrukcija želečih in hrepenečih ljudi. V moji zavesti je knjiga odzvanjala kot praznovanje neprivoščljivega, marveč razumevajočega opravljanja, kot karneval tuhtanja in tehtanja, ali so pomembnejši ljudje ali njihove ideje, ali je pomembnejša živeta resničnost ali njena analiza. Zabubljena je lepa knjiga, ker se glede ničesa ne odloči, temveč preverja meje. Mislim, da se v prazničnem času spodobi prebrati kaj, no … lepega.«
Tone Partljič: »Brez ideje, pa vendar S. Hermans: Tujka.«
»Joj, sem brez občutka, da se naj v kakem posebnem času bere ravno kaka posebna knjiga. Kadar imam več časa za branje, vzamem debelo knjigo, kadar pa malo, pa knjigo novel… V vsakem primeru pa priporočam knjige založba Beletrina, saj glede na kvaliteto skoraj ne morete zgrešiti. S čimer ne rečem, da tudi nekatere druge založbe nimajo odličnih knjig. (Sicer je to že tudi samohvala in avtoreklama, ker lahko pri Beletrini naletite na kakšno mojo …) Vseeno pa bi izvzel sicer nelahko knjigo, prevedeno in izdano 2019, in sicer Tujko S. Hermansa. Ni praznična knjiga o božiču, je pa knjiga o krščanstvu in veri v boga, a tudi o strašnih preizkušnjah, če recimo zaradi ljubezni preideš iz katoliške vere v judovsko … Je knjiga o preizkušnjah, ki jih je deček, ki se je rodil med 24. in 25. decembrom leta nič, naložil človeku, v tem primeru ženski Vigdis … Je knjiga za premislek ob »božičku« in bogu.«
Lara Paukovič: »Nezbrani komadi – 222 pesmi za bolj ali manj odrasle.«
»Ko slišim besedno zvezo »decembrsko branje«, imam vedno v mislih knjigo, ki bi jo poleg tega, da sem v njej uživala sama, želela podariti svojim dragim. Tokrat bom priporočila Nezbrane komade, to pa zato, ker so mi prišli v roke prav v lanskem turobnem decembru (upam, da letošnji ne bo podoben) in mi kljub vsem omejitvam in pomanjkanju druženj polepšali praznike. To je zbirka pesmi, drobna antologija, primerna tako za pesniške sladokusce kot tiste, ki se s poezijo šele spoznavajo. Urednik Andrej Ilc je v pregled (že tretji v nizu; njegova predhodnika sta zbirki Komadi in Drugi komadi, ki imata že malodane kulten status) uvrstil več kot dvesto izjemnih pesmi tujih klasikov, kot sta Samuel Beckett ali E. E. Cummings, svetovnih sodobnih avtorjev in pomembnih slovenskih pesniških imen vseh generacij, od Kajetana Koviča do Katje Perat in Ane Svetel. Priporočam branje po ene pesmi pred spanjem ali listanje po knjigi na lenobno popoldne, ko zunaj sneži – če bomo sploh imeli to srečo, da bomo dočakali kaj decembrskega snega.«
Feri Lainšček: »Švedski Čmrlji med.«
»Ne vem, če sem ravno pravi naslov za taka priporočila. Kaj mi pride prvo na misel? Torgny Lindgren in roman Čmrlji med. Prevedla ga je Helena Bauman. Biser švedske književnosti, zgodba, h kateri se zmeraj znova vračam. Pripoved o dveh umirajočih bratih s severa, ki ju pri življenju ohranja le še tekmovalna misel, kateri bo živel dlje. Pa potem? Ja, seveda, še enkrat Torgny Lindgren in roman Resnici na ljubo: Osebno poročilo izdelovalca okvirjev theodorja marklunda. Prevedla ga je Darinka Soban. Še en neobičajen roman pisatelja, za katerega mi je res žal, da ni več njegovih del dostopnih v slovenščini. Spomnim se le še prevoda njegove zbirke kratkih zgodb Lepa Mareb. Tudi te so mi blizu. In še kaj? Zagotovo Per Petterson in roman Konje krast. Prevedla ga je Marija Zlatnar Moe. Ta nostalgični in malce sentimentalni roman zmeraj priporočim. In nisem še naletel na bralca, ki ga to delo ne bi navdušilo.«
