AirBeletrina - Kaj se to tam sveti?
Kritika 27. 6. 2018

Kaj se to tam sveti?

Čeprav je Madžarska naša soseda, je njena književnost v slovenskem prevodu razmeroma slabo zastopana. Glede na to, da bo osrednja gostujoča država letošnjega Slovenskega knjižnega sejma, je pričujoča antologija prispela ravno pravi čas. V njej so zbrane pesmi osemnajstih pesnic in pesnikov, nabrane pa so z vseh vetrov, od različnih knjižnih, revijalnih in festivalskih objav – zato je podpisano tudi lepo število prevajalk in prevajalcev, ki so na prevodih delali predvsem v okviru lanske prevajalske delavnice festivala Dnevi poezije in vina. Knjigi ne bi škodila kakšna spremna beseda ali vsaj nek uvodni zapis, ki bi lahko dal večji uvid v širši kontekst sodobne madžarske poezije, ki po nekaj ponujenih okruških še vedno ostaja zavita v skrivnost.

Avtorice in avtorji so sicer razvrščeni glede na letnico rojstva, od najstarejšega (László Lator, roj. 1927) do najmlajšega (Dénes Krusovszky, roj. 1982), kar je precej širok razpon. Manj zadovoljivo je razmerje med spoloma, saj sta med štirinajstimi vključenimi le dve pesnici, Zsuzsa Takács in Krisztina Tóth, vsaj pri mlajši generaciji bi bilo nujno narediti bolj reprezentativen in bolj uravnotežen izbor. Vsak avtor je sproti predstavljen s krajšo biografijo in nekaj pesmimi, pri čemer se biografije med seboj precej razlikujejo, vidi se, da so pobrane iz različnih virov in za knjižno objavo niso bile uredniško poenotene. Nekatere so precej faktografske (kraj rojstva, izobrazba in delo, število zbirk in njihovi naslovi, nagrade), druge pa podajajo še kakšno zanimivost o avtorju ali avtorici – o Lászlu Latorju izvemo, da je prevajal Franceta Prešerna in Kajetana Koviča, o Krisztini Tóth pa, da se je nekaj časa preživljala z oblikovanjem svinčevega stekla. Redke biografije vsebujejo tudi stavek ali dva o značilnosti poezije, kar naj bi bilo sicer v pomoč, a se izkaže za kontraproduktivno, ker preveč usmerja branje in ustvarja določena pričakovanja, potem pa se izbrane pesmi v veliko primerih izkažejo za neustrezne glede na »obljubljeno«.

Zaradi relativno majhnega števila pesmi je težko iskati skupne lastnosti, razhajanja in spremembe skozi čas. Vsa izbrana poezija je narativna, večji eksperimentov ali odstopanj pravzaprav ni, tudi forma ne prinaša nobenih presenečenj, saj gre skoraj v vseh primerih za prosti verz – z izjemo Latorja, ki piše rimano poezijo, in odlomkov iz Kvarnerskih tekstov Ákosa Győrffyja, kjer gre za pesem v prozi. Ti odlomki so tudi sicer eni izmed najmočnejših v knjigi: »največ teles ni na pokopališču, telesa so v Hudsonu, v Jadranu, v Sredozemskem morju, Atlantskem oceanu, so ali so bila, le kje so zdaj ta telesa, Bog jih je vzel k sebi, berem na nekem nemškem nagrobnem napisu, Bog je torej morje, kar konec koncev ni presenetljiva misel žene nekega avstrijskega mornarja.« Glede na pozitivno obarvan naslov je tako celosten vtis zbirke precej bolj mračen in težak, saj je zelo malo humorja in pozitivne naravnanosti, veliko bolj pogoste so melanholija, žalost, grozljivost … Še posebej pretresejo Tožba tisočletja Takácsove o vojni v Sarajevu, Pes Tóthove o povoženem umirajočem psu in Priprave na vranjo gostijo Gáborja Scheina o umiranju. Najlepša v svoji žalosti je v tem oziru Latorjeva Na kliniki, v kateri starec do umirajoče starke občuti poželenje: »in vedel sem naj se zgodi karkoli / bo v tvojem mesu vonju in okusu / ostalo nekaj kar propad presega / neosvojljivo gnezdo ki iz njega / kipi mladosti tvoje divji slad / in ko sem golo gledal te pohlepno / telo mi je obsedla gladna strast / in me pognala v nepojmljivo hipno / vendar popolno koitalno slast.«

Zanimivo je, da ni veliko madžarskih realij, ki bi se prikradle v verze, srečamo nekaj priimkov in imen mest, a izbrana poezija je precej »odprta«, polna tujih vplivov in navezav, sploh pri Andrásu Ferencu Kovácsu in Jánosu Tereyu. Se pa pri mlajših pokaže malo večja raznolikost, od absurda pri Rolandu Orcsiku do homoerotične poezije Andrása Gerevicha in ironično obarvane poezije Gáborja Lanczkorja. Naslanjanja na kakšno mitologijo ali tradicijo niti ni, morda le v Bakonymérőjski elegiji Istvána Vörösa: »Bakonymérő, reče ded, je mesto, / ki ga ni, čeprav so nekoč tukaj / živeli palčki, od takrat pa živijo / v njem pokolenja njihovih potomcev, / ki sekajo noge miz na kratko.« Bolj kot za sistematično antologijo gre pri Zmeraj lepše siješ konec koncev še vedno za panoramo, kakor poudarja podnaslov, kar ni nič slabega, saj nam od vsakega izmed vključenih ponudi šopek verzov, ki so vredni ponovnih branj. Upam, da gre za začetek bolj dejavnega prevajanja madžarske poezije, ki že v okruških namiguje na velike skrite zaklade, ki samo čakajo svoj trenutek, da v polnosti zasijejo.

 

Ki zmeraj lepše siješ: panorama madžarske poezije. Ljubljana: Beletrina, 2018. 149 str., 24,00 €.