Primož Sturman na slovensko književno sceno prinaša slovenske zgodbe prostora v Italiji, k čemur botrujejo njegove življenjske izkušnje, saj vse svoje življenje živi razpet med Trstom in Krasom. Že njegovi zbirki kratkih zgodb (Gorica je naša in Sinteze) se posvečata občutkom odtujenosti, osamljenosti in nesprejetosti, deli zaznamujejo motivi meje, prehajanja prostorov, razpršenosti identitete. Vse to najdemo tudi v njegovem romanesknem prvencu Enajst mesecev žitne kave, za katerega avtor pravi: »V romanu sem želel nadaljevati in zaokrožiti teme, ki so označevale moje kratke zgodbe, torej mejo, odtujenost, medčloveške odnose. Precejšen izziv mi je predstavljalo zapisovanje dialogov v pogovornem jeziku, nekakšnem kraškem pokrajinskem govoru. Hkrati sem želel obelodaniti tudi nekatere absurdnosti italijanskega šolskega sistema, v katerem sem zaposlen že skoraj petnajst let in ki vse bolj tone v pogubno birokratizacijo.«
Katalizator avtorjevih misli in občutij je tokrat Lorenzo Taccardi, profesor na tržaški šoli, ki se iz Trsta preseli na slovenski Kras. To se zgodi zaradi Taccardijeve želje po spremembi okolja, iz urbanega v ruralno, pa tudi zaradi njegovih slovenskih korenin. Pri tem se pojavlja vprašanje, ki ločuje Sturmanovo delo od drugih sorodnih besedil s t. i. tržaško tematiko: je za vsako tovrstno odločitvijo res nujno iskati razlog v nacionalnih koreninah? Se lahko posameznik oz. posameznica za selitev preko državne meje odloči iz povsem zasebnih in nedolžnih vzgibov? Sturman povsem samosvoje obravnava tržaško realnost, pri pripovedovanju se namreč ne osredotoča na zgodovinsko korektnost, pač pa je le goli opazovalec. V dogajanje ne posega s subjektivnimi stališči in ga ne ponotranji osebno, temveč osebe povsem nevtralizira. Sturmanov odmik od ustaljene pripovedovalne paradigme pa ima seveda svojo funkcijo. S tem je razdvojenost glavnega junaka še bolj razvidna ter poglobljena in ni samo posledica menjave okolja, pač pa tudi Taccardijeve nespretnosti vzpostavitve intimnega odnosa s sodelavko Anno. Taccardi je namreč zaradi vseživljenjskega občutka nepripadnosti nezmožen čustvenega izražanja, apatičen je in v največji meri pragmatičen – tudi ko je izven šolskega okolja. Anni ne more ponuditi tistega, kar si najbolj želi: bližine in intimnejšega odnosa. Podobno ga vidijo tudi sovaščani – kot človeka, ki se zapira v svoj svet, kamor ne spusti nikogar, niti oseb, ki so mu najbližje. Pa vendar je Taccardi že nekoliko paranoičen:
»Naj odpovem udeležbo na rabuti, ker da imam obiske? Naj jo peljem v vsako hišo, kamor po navadi hodim, in naj jim jo predstavim? Naj greva enostavno po cesti in se delam, kot da ni nič posebnega? Pa kaj? Ni to moja stvar, koga vabim v hišo in s kom hodim na sprehod? Kdo je tu neprilagojen? Jaz? Ona?«
Iz glavnega junaka skozi celotno dogajanje sevata bolečina in tesnobnost, ki ju lahko pripišemo nenehnemu in utrujajočemu iskanju samega sebe in svojega mesta v svetu. Taccardi sicer na trenutke pokaže željo po sprejetosti, a je nenehno v strahu, da je vse skupaj le farsa. Čaka samo, da mu bodo nadležni sosedje zarili nož v hrbet in ga prevarali. Kljub temo so dejanja njegovih sosedov več ali manj dobronamerna: vabijo ga v vaško gostilno, na praznovanja, na delo, dajejo koristne nasvete za kuho in puljenje plevela ter ga s tem sprejemajo medse. Prišlek v njih zbuja radovednost, želijo pa si njegove prilagoditve njihovemu življenju in navadam.
Da bi razumeli Taccardijev strah, moramo poznati njegovo zgodovino, odraščal je namreč z očetom Italijanom in materjo Slovenko, ki mu je zamerila, ko se je mladi Lorenzo odločil študirati na Univerzi v Trstu. Po poglavju o njegovem razdvojenem otroštvu nekoliko bolj razumemo njega in odločitve, ki jih sprejema. Že kot otrok je bil namreč v nenehnem strahu, da bo nekoga prizadel, to pa preraste tudi v njegovo omahovanje v odnosu do Anne in sovaščanov. Sprašuje se, ali naj izbere njo ali naj se popolnoma asimilira v novo okolje ter se umakne v samoto, da ne bo poslušal obrekljivih jezikov. Zaradi tega tudi ni presenetljivo, da se njegovo razmerje z Anno na koncu romana konča, pri čemer Taccardi čuti celo nekakšno olajšanje. A Taccardi se zaradi svojega dojemanja sveta in lažne utvare, da ga nihče ne sprejema, ne zaveda, da sploh ne bi rabil izbirati. Nek sosed mu celo reče: »Aha tudi ti jmš ludi, ki ti pridejo v hišo. Sej je prou. Ta stari so prauli, da tista hiša, ku ne hodi nobefen nutre, ni taprava.« V romanu ima torej slovenska skupnost veliko večjo vlogo, kot bi si morda sprva mislili. Le-ta namreč ne podpihuje Taccardijevih razlik, temveč ga sprejma takšnega, kot je. Njihovo razumevajočo naravo Sturman še podkrepi s prizorom, ko se Taccardi stepe s sodelavcem, ki izreče žaljivko, »ščavo«. Sosedje pretepenega sodelavca kljub njegovi žalitvi poberejo s tal in ga oskrbijo.
Nedvomno Sturman v svojem romanu prevetri ustaljeni tržaški motiv tako, da v tržaški literarni kontekst vnaša aktualne elemente sodobne slovenske literarne prakse in ga s tem prenavlja, pa vendar ne moremo preko atipične izgradnje pripovedi, ki je na trenutke nekoliko moteča. Zgodba sicer teče linerarno, a se bralec zaradi preskakovanja iz tretjeosebne v prvoosebno pripoved in obratno brez kakšnih posebnih ločnic lahko hitro izgubi. Po avtorjevih besedah je s tem skušal narediti korak naprej in vsemu tradicionalnemu dodati nekaj novega, kar je sicer storil, a to je izvedeno nekoliko nespretno. Morda pa bo to ustrezalo največjim jezikovnim sladokuscem. Neizpodbitno pa je nedvomno dejstvo, da je s tem Sturman dosegel svoj namen: »V mojem besedilu ni namreč pomembno samo to, kako protagonist vidi sebe in svojo okolico, ampak tudi, kako drugi vidijo njega.«