V mojem bifeju
Bodo vedeli v mojem bifeju,
ko bom umrl?
Bodo tisti večer
spili kozarec več
in bodo zato
bolj srečno otožni?
Bodo čutili
(ne da bi vedeli za izrek)
media vita in morte sumus
in jim bo šel sladek srh
po životu,
ker so še živi?
Bodo vedeli, da sem bil
eden od tistih,
ki so,
ne le za šankom,
dolgo strmeli
v lepe darove življenja?
Bodo vedeli,
kar sem jaz vedel o vinu,
ne o stotih kozarcih,
ampak o enem samem,
bodo vedeli,
kar sem jaz vedel o ženskah,
ne o neštetih,
ampak o njej,
ki je,
svetloba v avgustu,
padala v mojo kri,
ko sem slonel
za šankom tega bifeja,
ki bi brez njene
v duhu lebdeče podobe
bil le zavržen moški brlog.
Kajetan Kovič, iz zbirke Poletje, Založba Obzorja, Maribor, 1990.
