Liu Cixin (1963), kitajski superzvezdnik žanrskega leposlovja, je najbolj znan po znanstvenofantastičnem romanu Problem treh teles, ki velja za prelomno mojstrovino. Doba supernove je njegovo zgodnejše delo. Če se lotimo branja recenzij, ki jih na internetu objavljajo navdušenci nad Problemom treh teles, pogosto zasledimo razočaranje. Delo se jim zdi spisano na suh način in v njem ne vidijo posebnega smisla.
V nekaterih pogledih jim lahko potrdimo. Roman na trenutke res deluje nekoliko okorno, stil pogosto ni preveč izpiljen, metapripovedni elementi, ki želijo pripoved prikazati kot delo zgodovinarja, pa vsaj do konca ne delujejo preveč prepričljivo. Četudi tu in tam naletimo na vrhunske poetične opise pokrajine pod učinkom nebesnega pojava, eksplozije zvezde supernova, ki človeštvo spravi v povsem nov položaj. Tudi liki so precej funkcionalistični, zelo jasno zastopajo določen tip voditelja z določenim osebnostnim značajem. Zgodba je precej neverjetna in od marsikoga zahteva pretirano žrtvovanje občutka za realizem. Zaradi omenjenega dogodka v vesolju na Zemlji namreč preživijo zgolj otroci, stari trinajst let in manj, ki jih odrasli v kratkem času naučijo upravljati najkompleksnejše zadeve državništva, infrastrukture in vojske.
Preživijo zgolj otroci, stari trinajst let in manj, ki jih odrasli v kratkem času naučijo upravljati najkompleksnejše zadeve državništva, infrastrukture in vojske.
Če želimo razumeti pravo vrednost prevoda tega dela (ki ga je neposredno iz kitajščine opravil Andrej Stopar), moramo poznati njegov družbeni kontekst. Izšlo je pri založbi Sophia, ki večinoma izdaja marksistično teorijo. In sicer v zbirki Izhodi, namenjeni akceleracionističnemu krilu te teorije. To se pogosto druži z mistificiranimi reakcionarnimi idejami in zavestno odstopa od »teoretske pravšnjosti«. Kar lahko razumemo kot obliko uporništva ali pa kot konformistično vračanje v »postmoderne sofizme« in lenobnost »sranja« oziroma bullshita, kakor ga je v slovitem eseju definiral ameriški filozof Harry Frankfurt. Nekaj tega »sranja« najdemo tudi v spremni besedi »divjega misleca« Miroslava Griška (»divja misel« je samoizbrana oznaka njegove knjige Eshatološka vojna). Pa vendarle je Griškov spremni esej, če odmislimo različne mistifikacije, denimo v obliki povezovanja mistične ezoterike in psevdoznanstvenih sklepov, dragocena kontekstualizacija tako romana kot kitajske kulture v času velikega gospodarskega vzpona te dežele. Danes proti vzhodu z upanjem zrejo tako levičarji kot desni tehnoutopisti.
Danes proti vzhodu z upanjem zrejo tako levičarji kot desni tehnoutopisti.
Kitajsko stoletje ponižanja se končuje. Če parafraziramo Griška, se končuje kitajska osirotelost. Otroški liki romana simbolizirajo izgubo tal pod nogami in stika s svojo veličastno tradicijo, ki so ga Kitajci doživeli z imperialističnimi opijskimi vojnami oziroma evropskimi invazijami pod taktirko Angležev. Pred njihovim vojaškim nastopom je po nekaterih ocenah Kitajska imela največji BDP na svetu. Po njem je bila devastirana. Do nedavnega je bila na Zahodu znana kot svetovna tovarna poceni in pogosto cenenih izdelkov, danes je vodilna tehnološka supersila, vodi v proizvodnji obnovljivih virov energije in ponuja politične alternative v času svojevolje finančnikov in tehnoloških gigantov, ki jih je kitajska Partija zmožna držati pod nadzorom in njihovo delovanje vpenjati v družbeno koristne smeri.
Če torej poznamo ozadje romana, ki je začel nastajati konec osemdesetih in bil objavljen v začetku dvatisočih, ter če nas zanima (geo)politika, bo branje za nas precej vznemirljivo. V njem bomo lahko prepoznali drzno napoved prihodnosti, ki se danes uresničuje.
Potem ko na Zemlji ostanejo le še otroci, se morajo najbolj nadarjeni učenci, izbrani na testnih igrah, soočiti z upravljanjem države. V fokusu so trije liki: Huahua, nadarjen voditelj, zmožen usmerjanja in motiviranja množic; Očalar, introventiran intelektualec in odličen operativec iz ozadja; ter Xiaomeng, ki je zaradi sočutnosti nadarjena za delo z mlajšimi otroci. Zahodni bralec_ka se bo morda nad tako ospoljeno delitvijo dela in osebnostnih lastnosti odzval z nelagodjem. Nasploh so osebnosti vseh treh likov, kot smo nakazali, karikirane, vendar pa s sociološke perspektive uspešno gradijo miselni eksperiment, kar je roman po svojem bistvu. Liu Cixin je tudi sam dejal, da piše neliterarna literarna dela. Delitev na politično, skrbstveno in konceptualno delo, ki mu dodamo še vojaški sektor pod vodstvom dečka Lu Ganga, smiselno ponazarja različne funkcije oblasti.
Osrednji problem, s katerim se kitajska otroška vlada sooči, je, kako motivirati otroke za delo. Da bi to storili, morajo najprej vzpostaviti uspešen sistem komunikacije. Pri tem pa jim pomaga kvantni superračunalnik. Že na tej točki lahko pokažemo, da je roman, kot mnoga druga dobra znanstvenofantastična dela, predvidel družbene trende. Kitajska namreč s pomočjo tako imenovane umetne inteligence precej uspešno povezuje želje in potrebe množic ter avtoritarno, a učinkovito oblast. Gre za edino supersilo, ki ji je uspelo tako imenovano umetno inteligenco socializirati in jo uporabiti za vzpostavljanje in nadgrajevanje družbene infrastrukture na tako široki ravni. Legitimne ankete kažejo, da avtoritarna oblast Kitajcev ne moti in da vladi zaupajo, kar je dober pokazatelj uspešnosti posredovanja računalniških naprav v medsebojni komunikaciji.
Kitajska s pomočjo tako imenovane umetne inteligence precej uspešno povezuje želje in potrebe množic ter avtoritarno, a učinkovito oblast.
Vendarle pa so otroci nemogoči, nedisciplinirani in si želijo predvsem igre. Očalar dobi idejo, da je mogoče gospodarstvo zagnati prav skozi igro. In ravno v tem trenutku se kitajskim voditeljem oglasijo ameriški. Tudi v zvezi s stanjem ZDA je roman pravilno predvidel prihodnost. Družba razpada, obsedena je z nasiljem in zabavo, ki ju pravzaprav enači. Na oblasti je Herman Davey: svetlopolti oblastiželjnež, neutruden in spletkarski. Spominja na figuro Donalda Trumpa, le da si tako vulgarnega in primitivnega lika, kot je Trump, Liu Cixin ni zamislil. Davey je še zmeraj veliko bolj uglajen in razgledan kot trenutni ameriški predsednik, četudi ga je Cixin želel prikazati kot barbara. Njegov svetovalec, stric iz ozadja, je Chester Vaughn, nečloveško, skoraj eterično hladni in makiavelistično inteligentni ter načitani deček, obenem tudi odvisnik od drog iz revne soseske.
Tako ameriška kot kitajska družba se ubadata s težavo, kako rešiti gospodarstvo in organizirati družbo nediscipliniranih otrok. Kitajci pri tem – razen poznega prebliska Očalarja – nimajo pravih idej, ki bi jih črpali iz izkušenj, saj se predpostavlja, da so odrasli Kitajci, ki so se zdaj poslovili, delovni in odgovorni ljudje. Nasprotno pa filozof Vaughn mora Daveyju le na pravi način namigniti, kaj je bistvo ameriške družbe – potrošništvo in vojna, nerazločljivo prepletena.
Očitno je, da Cixin Kitajsko zagovarja na civilizacijski ravni in da ZDA vidi kot barbarsko deželo. Vendar pa so njegove predpostavke o njeni kulturi in gospodarstvu zgodovinsko točne. ZDA imajo že dolgo tradicijo integracije delavskega razreda v potrošniško družbo prek zabavne industrije. Njeni zametki se začnejo pojavljati konec 19. stoletja, se hitro razvijajo v obdobju pred drugo svetovno vojno in se razplamtijo v času po njej, ko zabava in potrošništvo postaneta nepogrešljiv del ameriškega gospodarstva in identitete obenem. Fraza »having fun«, ki se pogosto uporablja v za nas nepričakovanih diskurzih, je v ZDA samoumevna. Zdi se, kot da je pogosto najvišji cilj življenja – »to have fun«, se zabavati. Vojaška industrija je omogočila širok razpon proizvodnje vedno novih potrošniških izdelkov, njihovo nakupovanje in »potrebo« po njih pa je ustvarjala, med drugim, zabavna industrija. Poleg potrošništva in zabave je temeljni steber ameriške povojne civilizacije vojaška industrija, ki sproža vedno nove invazije in konflikte, da bi lahko uspešno prodajala orožje.
Poleg potrošništva in zabave je temeljni steber ameriške povojne civilizacije vojaška industrija, ki sproža vedno nove invazije in konflikte, da bi lahko uspešno prodajala orožje.
Vojna kot izpostava vojne ekonomije je osnovni modus ZDA. V vojno ekonomijo pod pritiski ZDA vstopamo tudi mi. Dvigujemo izdatke za orožje in organiziramo novi sejem orožja, na katerem se srečujejo vojni dobičkarji. Tako ni čudno, da se Voughn in Davey domislita svetovnih vojaških iger – na Antarktiki. Po premisleku vabilo sprejme tudi kitajska vlada. Začne se eno najbolj absurdnih in nasilnih poglavij zgodovine, krvavi spektakel, v katerem Združeni narodi nimajo nobene prave vloge več, saj jih ZDA potisnejo na stranski tir. To je še ena srhljivo ustrezna napoved prihodnosti, ki jo živimo v času v živo prenašanega genocida in ameriškega napada na Združene narode, ki so tako ali tako služili neposrečeno imenovanemu svetovnemu redu, katerega predpogoj je bil neokolonializem in ki so ga vzpostavile same ZDA.
Tako kot v Liu Cixinovi viziji sta tudi danes na vidiku ostali dve supersili, ki usmerjata svetovno zgodovino, dve razvojni osi tako rekoč, ki temeljita na najnovejših tehnologijah in prek njiju usmerjata medsebojno gospodarsko bitko.
Vojno na Antarktiki, po ameriškem izigravanju vseh mogočih pravil, po hinavščini Britanije in Rusije, ki sta očitni tudi danes, odloči avtomatizirana kitajska jedrska tehnologija, za katero otroci niso niti vedeli, da so jim jo zapustili starši. Ta vizija je tako tehnoutopistična kot tehnodistopična obenem. Humanistično naravnanega evropskega bralca takšno zanašanje na tehnologijo lahko oblije s srhom in ga spomni na katastrofe totalitarizmov. Pri tem naj razčistimo: vsak fašizem je v osnovi totalitaren, ni pa totalitaren vsak komunizem. V bistvu ne gre za vprašanje ideologije in prepričanj, temveč za vprašanje razumevanja vloge tehnične racionalnosti pri upravljanju sveta. Če je takšna vizija omenjenemu tipu bralcev tuja, nam po drugi strani omenjena vizija lahko ponudi alternativno tehnopozitivno civilizacijsko vizijo, utemeljeno na drugačnem kulturnem modelu, kakršen je kitajski.
Vsak fašizem je v osnovi totalitaren, ni pa totalitaren vsak komunizem.
A če bi se Doba supernove končala pri tem, vseeno, ob vseh omenjenih literarnih pomanjkljivostih, morda ne bi bila tako prepričljivo delo. Ustavila bi se namreč pri resentimentalni ideologiji civilizacijske superiornosti, ki pogosto bolj zamegljuje kot razlaga. Zvenela bi kot popreproščena propaganda. Vzpon Kitajske je z naprednih družbenoekonomskih gledišč bolj zanimiv z materialistične kot civilizacijske perspektive.
Da se to ne zgodi, je vendarle odgovorna univerzalistična – četudi negativna – perspektiva romana. Konec namiguje, da so se igre nadaljevale v drugi obliki in da je človeštvo svet uničilo. Lahko si ga razlagamo tako ali drugače, vendar pa se zdi, da se simbolna kritika otroštva, kot danes idealiziranega stanja, ki pa je v resnici polno največjih krutosti, nanaša tudi na današnje človeštvo nasploh. Na naše infantilno, s spektaklom in raznovrstnimi dopaminskimi spodbujevalci prežeto človeštvo – oziroma njegov gospodarsko razviti del, vključno s Kitajsko – ki nas dela manj in manj občutljive za grozo, povzročeno drugim. Ta neobčutljivost pa odpira poti grozi, ki jo odločevalci kasneje lahko povzročijo tudi nam.
Ta neobčutljivost odpira poti grozi, ki jo odločevalci kasneje lahko povzročijo tudi nam.
Če torej roman ostane na ravni obravnave oblasti, ki izključuje nezrelo ljudstvo, tega ne smemo razumeti kot preprosto prikimavanje stanju. Vse prepogosto se namreč dogaja, da del levice iz svojih predstav o antiimperializmu izloči delavski razred, da izloči množice kot zgodovinski subjekt in se osredotoča na buržoazni konflikt voditeljev in civilizacij. Pripoved Dobe supernove se zaključi v taki katastrofi – ali jo lahko morda prepreči oblast, utemeljena od spodaj navzgor, ne glede na trenutno plodnost avtoritarne državne oblasti za kitajski razvoj? Oblast tistih, ki sestavljajo največji delež svetovnega prebivalstva in ki imajo največji interes za rešitev planeta … Neposredna oblast delavskega razreda samega, ki bi odpravila tudi državo in z njo povezani civilizacijski misticizem ter bi kulturno raznolikost vpela v plodno občečloveško sodelovanje na podlagi skupnega interesa.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.