Na podolgovati, z vijoličnim prtom pogrnjeni mizi so se bleščali kozarci soka, tu pa tam tudi vina, in nedotaknjen jedilni pribor. Dobronamerni fant, ki ga zadnja leta vse pobliže spoznavam in se zaradi njegove odkritosrčnosti in marljivosti skoraj navdušujem nad njim, se je nekoliko nagnil proti meni in me vprašal: »Ali si kdaj razmišljala, da bi pisala za otroke?« Roke sem položila na mizo, mogoče celo odpila iz kozarca, in se začela izmikati, češ, da bi morala pred tem »kaj smiselnega za otroke tudi prebrati«. Tisto, kar poznam ali kar si v knjigarnah izbirata moji deklici, je vse preveč princeskasto navdahnjeno, v najboljšem primeru se konča s poročno tančico, ki se vleče za kočijo, ali pa še huje, zabeljeno z eksplicitno moralistično poanto. Včasih se mi takšnih pravljic niti ne ljubi brati, poleg moralizma v njih odkrivam še polno jezikovnih napak ter komaj za ščepec inovativnosti, zaradi česar se izgovarjam: »Jutri, jutri pa vama zares kaj preberem«.
Še preden mi je uspelo do konca formulirati misel, se je z one strani mize oglasilo dekle z dolgimi lasmi, za katero sem nekje zapisala, da bi lahko bila eno tistih deklet, ki na temnomodrem Chagallovem nebu jahajo konje. »Ali ni neverjetno,« je dejala mehko, »kako te ljudje, ko imaš enkrat otroke, začnejo spraševati, ali boš začela pisati tudi pravljice?«
Bil je trenutek samorefleksije. Tišine, ki ji je sledil smeh. Vem, kaj je Chagallovo dekle hotelo reči, toda moj pomislek sega še dlje: kako naj deklicama, ki sredi nakupovalnega centra premišljujeta o smrti (»najprej je umrla tvoja babica, nato zajček, kasneje bo umrla tvoja mamica in nato še ti«), ki sta prepričani, da se je treba vsaj enkrat na dan ustaviti in poslušati bitje svojega srca, za kateri je nekoč starka v Afriki dejala, da sta tako popolni, kot bi ju naročila iz trgovine, ustvarim paralelni svet. Svet, ki bo popolnejši od tistega, v katerem že bivata. Bolj magičen. Ampak hkrati tudi bolj resničen, če je o resničnosti v otroškem svetu sploh relevantno govoriti.
Boris A. Novak je v spremnem zapisu – Dobrota pravljic Svetlane Makarovič – k razkošni knjigi pravljic Zlata mačja preja zapisal, da imajo pravljice vselej dvojno dno: ob domišljijski svobodi, ki omogoča gozdnim živalim, da govorijo, ob vsem humorju, ki sili bralce v smeh, razkrivajo tudi temnejšo plat – zgodbo o odraščanju, o odhajanju iz tople jutranje postelje, v meglo, kjer nič ni več jasno in domačno. »Na domišljijsko zakrinkan in nevsiljiv način pravljice naučijo otroka, kako naj se upre močnejšim, kako naj se upre zlu,« zapiše Novak. Ampak tu moram za trenutek postati: nevsiljivost je na ontološki ravni resda samoumevna vsem pravljicam, če je namreč navzočnost dveh različnih ravni vprašljiva, potem to ne morejo biti več pravljice, toda način, kako je nadnaravno speto z naravnim, kako se do obojega opredeljuje pripovedovalec, se od pravljice do pravljice vendarle razlikuje.
Svetlanine pravljice, zbrane v več kot tristo petdeset strani obsežno knjigo in opremljeno z ilustracijami različnih avtorjev, včasih tako premišljenih in lucidnih, da si le težko predstavljamo, da bi še lahko ločili besedilo od podobe, so upovedane brez velikih besed, z naravnim pripovednim darom, ki poustvari izhodiščno situacijo pravljice: odhod živalice ali kateregakoli drugega gozdnega bitja v svet. Da se Svetlana pri tem nanaša na izvirno slovensko ljudsko pravljico in tudi širšo indo-evropsko bajeslovno tradicijo ter da jo avtorsko reinterpretira, čivkajo že vrabci na strehah; zanimivejše je pregledati, kje se zgodi avtorska metamorfoza, ali še bolj, kako se Svetlanine pravljice, navidez napisane s posebno smetanasto lahkotnostjo, ranljivostjo, ljubkostjo, s katero orisuje posebej svoje junakinje, približujejo temnemu obodu oziroma te živalice začnejo z razširjenimi očmi vstopati v svet odraslih.
Pravljica Tacamuca je gotovo ena najbolj reprezentativnih Svetlaninih pravljic. Poleg tega da v njej nastopa že ponarodeli (Svetlanin) lik – muca – vsebuje tudi druge značilnosti: v njej najdemo situacijskost, ki se nanaša na ljudsko izročilo desetnice (deseto hčer, ki mora zapustiti varnost doma in se znajti v krutem svetu), zlobna, zajedljiva bitja, pogosto v ženski preobleki, in predvsem padec v temno votlino zla, rešitev iz nje, pa tudi pripovedni samorefleksivni obrat in avtoričin nevidni, vendar ključni komentar, ki se postavlja na stran izpostavljene živalice. Te so v Svetlaninih zgodbah, in seveda tudi v skladu s pravljičnim kodom, bistre, iznajdljive, včasih pa tudi pretirano zasanjane in lahkomiselne. Ena takšnih je Tacamuca, ki je ostala brez doma, vendar je po naravi vesele narave; če je lačna, gleda oblake in si predstavlja, da so smetana, popije malo vode in si misli, da je mleko, in ko najde mačji tolar, si kupi svilen trakec za okoli vratu.
Tacamuca je zaradi svoje čutnosti in nežnosti kot tista nedokončana misel iz Novakovega spremnega besedila. V njem nam pravi, da je eno od najpomembnejših odkritij Svetlane Makarovič, ki doslej še ni pritegnilo nobene pozornosti, tesna povezava principa moči in seksualnosti. Z umetniškim pogumom nam pesnica omogoča vpogled v strašno resnico nasilja: kaže nam, da je nasilje seksualno motivirano. Shujšana in izlakotena Tacamuca se ponudi v službo najprej zajcu, nato jazbečevki, dokler v gozdu ne naleti na lisico. Njena naivnost se kaže v tem, da se z zajcem pred služenjem ne domeni za plačilo, medtem ko pred vrati jazbečevkine hiše z zadnjimi močmi pokaže svojo pravo mačjo držo: »Jaz nisem služkinja, ampak Tacamuca,« odvrne jazbečevki in si popravi svoj lepi zeleni trakec. Že jazbečevka s tem, ko Tacamuci zabrusi, da ne sme govoriti z njenim možem, zazna muckino čutnost, ta pa še bolj pride do izraza v srečanju z lisico. »Ta ničvredna beštija«, kot lisico sočno poimenuje pripovedovalka, si Tacemuce poželi; odpelje jo v svoj brlog, kjer jo bo skušala spitati, nato pa si jo bo privoščila za kosilo.
Pripovedovalka nam ob srečanju Tacemuce z lisico od strani zašepeta opombo: lisica je mucko nagovorila z »mala« moja, kasneje pa celo z »ljubica« in »mucica«. To lahko pomeni samo eno: seksualno željo, o kateri pa pripovedovalka molči. Opozori nas le, da tisti, ki kaj takšnega izreče, nima dobrih namenov. Pri tem Svetlana ne posega v pravljično antinomijo, ne razdružuje naravnega od nadnaravnega, temveč zgolj vpelje avtorski glas, ki je na strani žrtve. Prišepetovalka je torej omiljena, modernizirana verzija moralističnega glasu iz ljudskih pravljic. Če nismo pozorni, njenega glasu niti ne opazimo; šele pod drobnogledom se razkrije, da nastopa v vlogi odbiralke dobrega od zla, ki otroke uči, kako ravnati s seboj, da pridejo (pridemo) čisti skozi gozd. Njena zmernost, podkrepljena z umetniško pretanjenostjo, ki bi se, če bi tako naneslo, opredelila tudi proti privzdignjenemu prstu in ga opsovala (to pretanjenost so posrečeno zaslutili tudi ilustratorji), se izkaže v opisu sicer strašnega boja med jazbečarjem in lisico, nad katerim pa se avtorica ne naslaja, kot bi bilo pričakovati v kakšni ljudski pravljici ali celo sodobni risanki: »Dlaka je letela v šopih na vse strani, oba sta krvavela iz več ran, pa nista odnehala ne eden ne drugi.«
Tacamuca je torej rešena – in še pomembneje: odgovorjeno je na vprašanje, kako je mogoče, da avtorica najtemnejših balad, kadarkoli napisanih v slovenski književnosti, obenem piše tako svetle, ljubeznive in duhovite pravljice za otroke? Svetlana se veliko dlje pomudi pri opisu muckine naivnosti, čutnosti, lepote, kot pa pri temnem kolesju, v katerega se zapredeta pes in jazbečar; pa še onadva sta tam le zato, da omogočita prevlado dobrega.
Bolj od končne poante avtorico zanima umetniško variiranje, oziroma domišljijsko potovanje, kot pa sam cilj; naj je lisica še tako determinirana s poželenjem in s svojim (povnanjenim) želodcem, na koncu tudi ona izkusi pomanjkanje. Najdlje, do koder se avtorica spusti v moralizatorskem kozmosu, je, da poreče, kako je prav, da je tudi lisica spoznala lakoto; v skrajnem primeru pa svoje moralizatorske težnje preusmeri v psovke, v katerih je nenadkriljiva. Lisičina seksualna sla je zdaj skompresirana, in ko jo vidimo tavati skozi temnomodri gozd (temnomodra se kot leitmotiv vleče skozi kar nekaj ilustracij, posebej subtilno pa je izrisana v pravljici Smetiščni muc ali pa v Pekarni Mišmaš), vemo, da je takšno razmerje sil nujno, da Tacamuca zaživi; ne samo kot muca, temveč kot umetniško bitje. Glede na to, da je Svetlana večino svojega življenja delovala kot samostojna ustvarjalka, slutimo, da je Tacamuca tudi pripoved o njenem umetniškem postavljanju na noge. Čeprav je že od začetka jasno, da ima vsaka živalica v gozdu svoj namen in smisel, se šele skozi prehojeno pot izriše njihovo čisto bistvo.
Tacamuca se po tej izkušnji še loti čuvanja malih dihurčkov – v zameno za hrano –, toda potem se nenadoma prelevi v pripovedovalko. »Nikoli več ji ni bilo treba stradati, kajti vsi so radi poslušali njeno pripovedovanje, čeprav so vedeli, da si včasih tudi kaj izmisli, zato da bi bilo bolj zanimivo.« In za tiste, ki ne verjamejo zgodbam in mislijo predvsem na svoj želodec kot lisica, odpre čevapčičarnico. Njena grozljiva izkušnja privede do svobode, do samostojnega (odraslega) življenja, ki prinaša zadovoljstvo tako njej kot ljudem okoli nje.
Za Svetlano verjetno ne drži le to, da je s svojo nenadkriljivo umetniško močjo zlomila, kot pravi Boris A. Novak, monopol moških ustvarjalcev in da nas je na svet naučila gledati z ženskimi očmi (pri čemer je s pomočjo temnega ženskega pola izključila vsakršno idealizacijo), temveč da nas je tudi odrasle spomnila, kako se moramo, najraje od dvanajste do ene ponoči, kakor tisti prebivalci iz Mišje vasi, po kamnitih stopnicah spustiti v klet in s pordelim obrazom pred pečjo speči kruh svojega hrepenenja.
Zdaj pa dovolj, nobenih izgovorov več! Knjiga pravljic je odprta …
Svetlana Makarovič: Zlata mačja preja. Ilustrirali Suzi Bricelj, Zvonko Čoh, Kostja Gatnik, Marjanca Jemec Božič, Kaja Kosmač … Spremno besedilo napisal Boris A. Novak. Bibliografijo sestavila Petra Koršič. Ljubljana: Mladinska knjiga založba (Zbirka Svetlanovčki), 2014. 381 str., 39,90 eur.
