Mateja Ratej je zgodovinarka, zaposlena na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, publicistka, avtorica več strokovnih monografij, predvsem pa strokovnjakinja, znana po svojih lucidnih in pronicljivih mikrozgodovinskih študijah, v katerih raziskuje življenja – posamezne dogodke, biografije, različne prelomnice – bolj ali manj anonimnih, neznanih posameznikov in posameznic in tako slika določen zgodovinski čas ter njegove družbene, politične, ekonomske, kulturne ipd. značilnosti ter prevladujoče silnice. Tudi v pričujočem delu, v katerem se posveti pojavu hitlerizma na Štajerskem v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pokaže, kako so v Mariboru in okolici običajni ljudje reagirali na Hitlerjev vzpon, kaj jim je pomenil in predstavljal, kako so ga razumeli, ko so ga projicirali na lastne življenjske okoliščine, težave, stiske in podobno. Ti običajni ljudje so bili v prvi vrsti najemniško kmetsko prebivalstvo, bajtarji in viničarji s Haloz, Slovenskih goric, Kozjaka in iz mariborskega viničarskega zaledja ter mestna delavska in obrtniška populacija. V knjigi avtorica poskuša razložiti, kako se je odražal hitlerizem na Štajerskem: kot je izpostavila tudi v nedavnem intervjuju v Večeru, je šlo za nekakšno fantazmo o boljšem socialnem položaju, ki naj bi ga ljudem po zasedbi zagotovil Adolf Hitler –, zaradi katere mu je bil določen del prebivalstva tako ali drugače – tudi samo bežno in mimogrede – naklonjen. Pri tem je treba vedeti, da slovenski hitlerjanci niso bili politično organizirani in praviloma niti ne politično ozaveščeni, zato ni šlo za nacifikacijo štajerskega prebivalstva, ampak, kot rečeno, za nekakšno utvaro o boljšem življenju v razmerah množične psihoze po anšlusu.
Kazenski spisi
Avtorica se na hitlerizem in na njegove različne odtenke ozre skozi kazenske spise okrožnega sodišča v Mariboru (hrani jih tamkajšnji Pokrajinski arhiv), kar se izkaže za nadvse uporabno orodje, saj je bil, kot lahko preberemo, hitlerizem v Kraljevini Jugoslaviji prepovedana politična dejavnost in kot tak tudi predmet obravnave posebnega Državnega sodišča za zaščito države v Beogradu. To je bilo izredno sodišče, ki je obravnavalo postopke v zvezi z rušenjem državne ureditve. Posamezni spisi in primeri tako dajejo vpogled v družbeno klimo, znotraj katere je nastajal hitlerizem in z njim povezani sentimenti. Življenje mariborske nemške skupnosti pa avtorica izriše s popisom osrednjih zgodb družine vplivnega člana nemške manjšine na Štajerskem, mariborskega odvetnika Lotharja Mühleisna, in slovenskega viničarja iz Metave pri Mariboru Josefa Hammerja.
Svoje poročilo o hitlerizmu Mateja Ratej torej začne s kratkim vpogledom v življenje, poklicno delovanje in prepričanje nemške narodne manjšine v Mariboru. V nadaljevanju pa popiše desetletje od leta 1931 do 1941, in sicer v kratkih poglavjih, ki jih na eni strani zameji s poročilom o širših političnih, družbenih, kulturnih ipd. dogodkih ter prelomnicah, ki so na svetovni ravni zaznamovali določeno leto, na drugi strani pa zaokroži s posameznimi primeri, najdenimi v spisih mariborskega okrožnega sodišča. Ob mojstrskem tkanju zgodb ter popisovanju življenj njihovih protagonistov in protagonistk iz posameznih kazenskih spisov pa njeno pisanje zaznamujejo predvsem strokovnost, senzibilnost in empatija. Kot v uvodu zapiše Tone Partljič, smo s pričujočim delom dobili vzorčen primer, kako je treba ravnati z občutljivim arhivskim gradivom, ga citirati in uporabiti v prid boljšemu razumevanju preteklosti. S tem se lahko samo strinjamo, saj smo, odkar so, kot pravi Partljič, pri nas zgodovinski arhivi postali dostopni, priča kar nekaj raziskovalcem, ki so se zagnali vanje, brskali, na hitro sklepali, ob izpuščanju širšega konteksta citirali podrobnosti, ki so jim ustrezale, in sicer zato, da bi laže obračunavali s prejšnjim sistemom, s svojimi ideološkimi sovražniki in njihovimi potomci.
Mateja Ratej tudi dokazuje, da so kazenski spisi izredno prepričljiv vir za zgodovino mentalitete, mikrozgodovinski pristop pa omogoča podrobno obravnavo na videz nepomembnih dogodkov, osebnih patologij posameznikov in posameznic, medtem ko se, kot zapiše, skoznje zrcalijo spremenjene družbene, socialne, politične itd. razmere, v okviru katerih zaživijo predstavni svetovi in miselni sistemi hitlerjanskega Maribora ter njegovega zaledja.
Privid boljšega življenja
Osnovna dejstva o razširjenosti hitlerizma na Slovenskem so jasna: kot lahko preberemo, je znano, da je slovensko štajersko prebivalstvo – kar je dokumentirano tudi v literaturi (npr. pri Vitomilu Zupanu, Prežihovem Vorancu, Mišku Kranjcu) ter v spominskih izdajah takrat živečih posameznikov – v nezanemarljivem številu željno ali pa vsaj pasivno in ravnodušno pričakovalo vkorakanje nemške vojske. Pričakovanje nemške okupacije Štajerske pa ni bilo značilno samo za mariborsko nemško skupnost, ki je bila gospodarsko, kulturno in politično vpeta v širšo slovensko in jugoslovansko skupnost, temveč tudi za številne mariborske in okoliške Slovence, ki so, kot piše avtorica, nemalokrat gospodarsko obubožani že v desetletju pred drugo svetovno vojno in zlasti po anšlusu leta 1938 rešitev svojih težav videli v priključitvi Štajerske nemškemu rajhu. O njih govori ta knjiga. Pri tem pa, kot rečeno, ni šlo za organizirano politično delovanje v okvirju Hitlerjeve nacionalsocialistične stranke, niti za politično ozaveščenost ne, temveč za preprost privid boljšega življenja, za katerega naj bi tako ali drugače poskrbel Hitler. Med tistimi, ki so se ozirali k njemu v želji po boljšem jutri, so bili tudi mnogi slovenski delavci, med katerimi si je, kot piše avtorica, vsaj starejša generacija že po razpadu Avstro-Ogrske tako ali tako predstavljala življenje le v okvirih znane preteklosti, kar lahko razumemo kot nekakšno »avstronostalgijo«. Mogoče je torej reči, da je šlo za množično psihozo prebivalstva na severni jugoslovanski meji, ki se je razširila v okoliščinah velike družbene neenakosti. Med osumljenci za hitlerizem pa so bili večinoma mariborski, ptujski in okoliški Slovenci delavskega, obrtniškega ali kmečkega stanu ter delavci in kmetje, ki so na javnih mestih govorili o verjetnem prihodu Hitlerja, s poudarkom, da bo naredil red, pregnal primorske begunce, zaničevalno imenovane Čiči, in Srbe ter vrnil Štajersko v nemške roke, kamor naj bi tako ali tako sodila.
Prikrita naklonjenost
Pomemben in poveden je avtoričin poudarek, da je takratna jugoslovanska država politični vzpon Hitlerja spremljala s slabo prikrito naklonjenostjo. To je v praksi pomenilo, da so bili državni tožilci posebnega beograjskega Državnega sodišča za zaščito države pri obravnavanih zadevah hitlerizma precej manj prizadevni kot v primerih obtožb o komunizmu, in so jih zato vračali v obravnavo na redno sodišče ali pa zavračali z argumentom, da ni osnove za kazenski pregon. Tudi mariborsko sodišče je nato primere zlasti v prvi polovici tridesetih letih puščalo nezaključene, po letu 1938 pa kot kazni izrekalo od najvišje zaporne kazni, t. i. robije, do pogostejših strogega zapora ali zapora. Bolj ko se je bližala vojna, piše avtorica, več je bilo zgolj zaslišanj in oprostilnih sodb, s katerimi so mariborski sodniki zaključevali primere, nemalo pa je bilo tudi pritožb mariborskega tožilstva na premilo izrečene sodbe. Pri tem je sicer obstajalo nekaj pravnikov – mariborski državni tožilec Karl Košenina ter sodnika Josip Čemer in Tomo Turato –, ki so predstavljali zadnji branik proti hitlerizmu v službi države na širšem območju Mariboru v času, ko je tam ob koncu tridesetih let 20. stoletja le še malokdo verjel, da bo Kraljevina Jugoslavija obstala, zapiše avtorica. Po letu 1941 pa se je za mariborskimi pravniki, ki so bili povezani z zadrževanjem oziroma sankcioniranjem hitlerizma, izgubila sled.
Sicer pa je v desetletju pred vojno v mestu nastalo nekakšno čudno izenačevanje prav tako ilegalnega komunizma in nacizma. V praksi je to pomenilo, da je med nižje izobraženim in politično neozaveščenim prebivalstvom širšega mariborskega prostora oboje veljalo za skrajno, dražljivo in nekoliko romantizirano obliko političnega boja.
Pomembna lekcija
Novo delo zgodovinarke Mateje Ratej torej prinaša tehtne in lucidne vpoglede v hitlerizem na Štajerskem, ki ga avtorica pronicljivo razišče ter kontekstualizira. S tem pa seveda izvrstno pokaže, kako in v kakšnih oblikah je na obrobju tedanje družbe nastalo občudovanje Hitlerja, pa tudi, v kakšnih ekonomskih in socialnih razmerah se navadno krepijo tovrstna prepričanja – nedvomno v okoliščinah pomanjkanja, revščine, obubožanja. Da Svastika na pokopališkem zidu zato predstavlja pomembno lekcijo tudi za današnji čas, verjetno ni treba posebej poudarjati.
Mateja Ratej: Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih letih 20. stoletja. Ljubljana, Beletrina, 2021, 203 str.
