Aprila mineva 400. obletnica smrti enega največjih (morda celo največjega) dramatikov vseh časov, Williama Shakespeara. Pri Beletrini je v zbirki Koda nedavno izšla ena njegovih najbolj opevanih biografij zadnjih let, ki jo je napisal Stephen Greenblatt (1943), ameriški literarni kritik, akademik in teoretik, sploh pa eden največjih specialistov za renesanso ter poznavalcev Williama Shakespeara. Objavljamo njen predgovor, v katerem avtor pojasnjuje, na kakšen način je pristopil k analizi Shakespeara.
Ob tem vas tudi vabimo, da se nam v sredo, 20. aprila ob 17.00 pridružite v SNG Drami, kjer se bo odgovorna urednica AirBeletrine, Manca G. Renko, o Shakespearu pogovarjala z dr. Svetlano Slapšak in prevajalko knjige dr. Marijo Zlatnar Moe. O svojem dojemanju Shakespeara bo spregovoril tudi igralec in ravnatelj SNG Drame, Igor Samobor, ki bi prebral tudi nekaj odlomkov. Več o dogodku najdete tu.
Mladenič iz podeželskega mesteca – brez lastnega premoženja, brez dobrih družinskih zvez in brez univerzitetne izobrazbe – se v drugi polovici osemdesetih let 16. stoletja preseli v London in v izredno kratkem času postane ne le največji dramatik svoje dobe, ampak vseh časov. Njegova dela privlačijo tako izobražene kot nepismene, tako svetovljanske meščane kot podeželane, ki prvič pridejo v gledališče. Občinstvo spravlja v smeh in jok, politiko spreminja v poezijo, predrzno meša robato burko in filozofsko prefinjenost. Z enakim uvidom dojema intimno življenje kraljev in beračev, v enem trenutku se zdi, da je študiral pravo, v naslednjem teologijo, potem antično zgodovino, hkrati pa lahkotno oponaša govor vaških bebčkov in uživa v vražah. Kako lahko razložimo tak dosežek? Kako je Shakespeare postal Shakespeare?
Gledališče je bilo v Shakespearovem času, prav tako kakor v našem, izrazito družabna oblika umetnosti, ne igra brezkrvnih abstrakcij. V dobi Elizabete in Jakoba je obstajala vrsta drame, ki se ni kazala v javnosti; poznali so jih kot bralne drame in niso bile napisane za uprizarjanje ali celo tiskanje. Namenjene so bile branju v zasebnosti majhnih sob, najraje brez oken. Ampak Shakespearove drame so vedno potrebovale zrak: bile so in še vedno so s tega sveta in za ta svet. Shakespeare ni le pisal in igral za neusmiljeni trg komercialne zabave, njegove drame so izražale tudi močno zavedanje politične in družbene resničnosti njegovega časa. Težko bi ravnal drugače: da bi dramska skupina, katere delničar je bil, preživela, je morala na leto za okrogle lesene zidove gledališča privabiti od 1500 do 2000 gledalcev s plačano vstopnico, konkurenca drugih gledališč pa je bila huda. Rešitev ni bila v aktualnosti – zaradi državne cenzure in z gledališči, ki so v svojih repertoarjih pogosto dolga leta uspešno reciklirala ista besedila, bi bilo biti preveč aktualen celo tvegano –, temveč v silovitosti zanimanja. Shakespeare se je moral dotakniti najglobljih strasti in strahov svojega občinstva in njegov nenavadni uspeh v lastnem času kaže, da mu je to sijajno uspelo. Tako rekoč vsi drugi dramatiki so se prej ali slej znašli na robu revščine, Shakespeare pa je, nasprotno, zaslužil dovolj, da je kupil eno od najboljših hiš v svojem domačem mestu, kamor se je preselil po zgodnji upokojitvi pri nekaj več kot petdesetih.
To je torej knjiga o izjemni zgodbi o uspehu, ki se upira razlagi: njen cilj je, da odkrije dejansko osebo, ki je napisala najpomembnejši opus leposlovja v zadnjih tisoč letih. Oziroma je, ker je dejanska oseba stvar dobro dokumentiranega splošnega spomina, njen cilj stopiti na senčne steze, ki vodijo od življenja, ki ga je živela, v književnost, ki jo je ustvarila. Poleg iger in pesmi so ohranjene sledi Shakespearovega življenja številne, a blede. Garaško delo številnih rodov po arhivih je prineslo omembe njegovih sodobnikov, precejšnje število dokumentov o dramatikovem trgovanju s premoženjem, dovoljenje za poroko, zapise v krstni knjigi, sezname nastopajočih, v katerih je naveden kot igralec, davčne odločbe, manj pomembna sodna pričevanja, potrdila o plačilu za opravljene storitve in zanimivo oporoko, vendar pa nobenih na prvi pogled očitnih namigov, ki bi razložili veliko skrivnost njegove izjemne ustvarjalne moči. Znana dejstva preverjajo že stoletja. Že v 19. stoletju so obstajali izvrstni, podrobni in dobro dokumentirani življenjepisi in vsako leto prinese novo letino, včasih z novo prigarano drobtinico ali dvema iz arhivskih najdb. Toda ko bralci preštudirajo tudi najboljše med njimi in ko potrpežljivo pregledajo večino ohranjenih sledi, nič bolje ne razumejo, kako je dramatik prišel do svojih dosežkov. Shakespeare se, nasprotno, zdi dolgočasnejši in pustejši kot prej in notranji izvir njegove umetnosti še bolje skrit kot prej. Te izvire bi bilo težko odkriti že, če bi biografi lahko črpali iz pisem in dnevnikov, spominov sodobnikov in intervjujev, knjig s pojasnjevalnimi zapisi ob robu, zapiskov in osnutkov. Nič od tega ni ohranjeno, nič, kar bi lahko ponudilo jasno povezavo med brezčasnimi deli in njihovo univerzalno privlačnostjo na eni strani ter življenjem, ki je pustilo svoje sledove v zmedi birokratskih kartotek tistega časa, na drugi. Delo je tako osupljivo, tako sijajno, da se zdi, da je prišlo od boga, ne od navadnega smrtnika, kaj šele od navadnega smrtnika s podeželja in s skromno izobrazbo.
Seveda se spodobi, da prikličemo čarovnijo neskončno bujne domišljije, človeške nadarjenosti, ki ni odvisna od »zanimivega« življenja. Strokovnjaki že dolgo plodno raziskujejo, kako je ta domišljija preoblikovala knjige, ki jih je, kot kažejo dokazi v samih dramah, Shakespeare skoraj zagotovo prebral. Kot avtor je le redko začel z ničle; značilno je, da je vzel gradivo, ki je že krožilo, in ga oplemenitil s svojo izjemno ustvarjalno močjo. Kdaj pa kdaj so njegove predelave tako natančne, da je knjiga, iz katere si je izposojal, skoraj zagotovo ležala na njegovi mizi, medtem ko je njegovo pero hitelo po papirju. Toda nihče, ki se s silovitostjo odziva na Shakespearovo umetnost, ne verjame, da izvirajo njegove igre in pesmi samo iz branja. Vsaj toliko kot knjige, ki jih je bral, so njegovo umetnost ves čas sooblikovali tudi problemi, s katerimi se je soočal kot mladenič: Kaj naj počnem s svojim življenjem? V kaj lahko verjamem? Koga ljubim?
Ena od najvidnejših značilnosti Shakespearove umetnosti je stik z resničnostjo. Tako kot pri številnih drugih avtorjih, katerih glas je že davno utihnil in katerih telo se je zdrobilo v prah, nam ostajajo samo še besede na papirju, a še preden nadarjen igralec Shakespearove besede oživi, te besede že vsebujejo živo prisotnost dejanske, življenjske izkušnje. Pesnik, ki je opazil, da preganjan trepetajoč zajec »ves rosen bega« (Venera in Adonis 703), ali ki je svoj omadeževani ugled primerjal z »dlanjo barvarja«, dramatik, ki je zapisal, da mož reče ženi, da je mošnja v »predalu, pregrnjenem s turško vezenino«, ali čigar princ se spomni, da ima njegov revni družabnik v lasti samo dva para svilenih nogavic, od tega enega v marelični barvi – ta umetnik je bil nenavadno odprt do sveta in je odkril način, kako dovoliti temu svetu v svoje delo. Da bi razumeli, kako je to lahko naredil tako zelo učinkovito, je pomembno, da si podrobno ogledamo njegovo besedno umetnost – njegovo obvladovanje retorike, njegov nenavadni dar za obračanje besed, njegovo obsedenost z jezikom. Da bi razumeli, kdo je bil Shakespeare, je pomembno, da gremo po jezikovnih sledeh, ki jih je pustil za sabo, nazaj v življenje, ki ga je živel, in v svet, do katerega je bil tako odprt. In da bi razumeli, kako je Shakespeare uporabljal svojo domišljijo, da je življenje preoblikoval v umetnost, moramo uporabiti lastno domišljijo.
Prevedla: Marija Zlatnar Moe
