Kako je torej takrat zgledal moj prvi stik z uradnimi mediji … Obstajali so Literatura, Nova revija, Sodobnost, Dialogi, Primorska srečanja … Za današnje pojme nepojmljiva pluralnost medijev, vsi s solidnimi nakladami in pozornimi bralci. Zgodbo Dolga in žalostna pesem (leta kasneje je močno predelana izšla v Norišnici pod naslovom Andaluzijski pes) sem poslal na Literaturo leta 1990 s spoštljivo prošnjo za kakšen konstruktiven feedback.
Z drhtečimi prsti sem odprl kuverto, ko mi je odpisal Andrej Blatnik. Človek, ki je dotlej objavil že tri knjige – in vse sem prebral. Napisal je:
Andrej, pozdravljen, zgodba je v redu in ob objavljena v 9. ali 10. št. Literature (tj. junija ali septembra). Minus ji je mogoče tu in tam kaka zastranitev (npr. vic o novorojenčku z ušesom), če te zanima moje mnenje. Sicer ima bolj izdelan feeling kot npr. »Začarani svet«, nemara ti te stvari bolj ležijo. OK?
Pustimo ob strani tisti Začarani svet; tisto zgodbo imam še zmeraj ohranjeno in je dober primer tega, da ekstremni nadrealizem res ni za začetnike. Ampak Dolga in žalostna pesem je bila toliko vredna, da mi je lastnoročno odpisal resen, objavljeni pisatelj!
Moj naslednji podvig je sledil, ker je moj prijatelj hodil s hčerko Nika Grafenauerja. Podtaknil sem mu dve svoji zgodbi, naj ju posreduje svojemu (kasneje nikoli uresničenemu) tastu. Popoln šok zame je bil, ko sem zares dobil na roko napisan odgovor od pesnika, o čigar umetninah sem sicer moral na faksu pisati seminarje:
Osnovna pripomba, ki jo imam, zadeva tektoniko vašega pripovedovanja – tisto, kar nakazujete zlasti na koncu Odprtin, se pravi nadizkustveno, iracionalno razsežnost človekovega doživljanja, bi morali implicitno vtkati v celo pripoved, s tem bi okrepili njeno metafizično nedoločenost, skrivnostnost, globino, s tem pa bi ji dali tudi večjo eksistencialno prostornino. … Iz tega sledi, da naj bo vaša pisava pomensko čim bolj gosta, lapidarna, brez gostobesednosti, h kateri ste zdaj nagnjeni zato, ker se še preveč gibljete na površini dogajanja, namesto da bi se bolj osredotočili na njegove notranje mehanizme … Sicer pa pišite, saj ste nadarjeni.
Zdelo se mi je dosti bolj sofisticirano od vsega, kar sem sam znal med študijem povedati o kakšni njegovi pesmi. V meni je vzbudilo spoštovanje do lastnega izdelka. In dejansko so mi potem v nadaljnjih nekaj letih v Literaturi in Novi reviji objavili nekaj zgodb, zaradi katerih sem se začenjal počutiti kot skoraj napol neke vrste od daleč nekaj kakor malone nekakšnega literata.
Oboje zgornje pa se mi zdi vredno omenjati predvsem zato, ker je danes za mano zdaj že kar nekaj mentoriranja delavnic kreativnega pisanja. Ta isti Blatnik me je dvajset let pozneje našuntal celo, da sem na Univerzi na Primorskem predaval na programu Uprizoritvene študije in kreativno pisanje, torej da naj bi jaz z uradno potrjeno docenturo učil, kako naj se piše.
Stvar je v tem: nimam pojma, kako naj se piše. Med mojimi »učenci« so bili v raznih časih celo dobri avtorji, na primer Vesna Lemaić, Jasmin B. Frelih, Anja Mugerli. Ampak iskreno dvomim, da sem komurkoli od njih kadarkoli kaj koristnega dal. Nimam pedagoškega erosa: vselej sem samo nekaj formaliziral. Poznam softver za izdelavo očrtov zgodbe; poznam Bahtina. Mislim pa, da nisem nikomur dal nič primerljivega tisti neskončno dragoceni spodbudi, ki jo je meni leta 1990 z nekaj kratkimi vrsticami s pozicije uredniške moči dal Andrej, ali ustrahujoči erudiciji, v katero je Niko zapakiral večno veljavno kritiko vsem mojim rokopisom: da sem, po domače, preveč nagnjen k nakladanju. Za moje pisanje je bilo glavno samo, da sem še naprej čutil strast in da je vse tisto moje pisarjenje o črncih iz džungle, vesoljcih s planeta Carbonyum, legendarnem bendu Paraliza in spopadih med Warriorsi in šminkerji počasi prišlo do faze, ko sta moj obstoj bili pripravljeni priznati celo dve glavni literarni reviji.
Verjetno vrhunski dosežek mojih ambicij takrat – po tistem je šlo dolga leta vse samo še navzdol – je bil telefonski klic Aleša Debeljaka. Takrat je bil član odbora Nove revije, pa še urednik literarnega programa Lojzeta Wieserja v Celovcu. V Novi reviji sem objavil že par zgodb, Aleš pa me je dejansko poklical, če imam kakšen work in progress, če bi lahko naredila iz tega kakšno zbirko.
Bil sem ekstatičen. To je bil človek, katerega Melanholične figure in Postmoderno sfingo, da ne govorim o Imenih smrti, se prebral s podčrtavanji. Dobro, iskreno: iz opazk drugih iz uredniškega odbora sem kmalu razbral, da ga je pri mojem pisanju pritegnilo predvsem, da se je več mojih zgodb dogajalo na tujih ozemljih, na primer Španije in Portugalske, kjer sem takrat rad križaril z Interrailom. V mojih tekstih je menda videl svetovljanstvo, ki naj bi ga pri avtorjih najnovejše generacije menda manjkalo. To moje svetovljanstvo je bilo, pošteno povedano, precej bedne, turistične sorte; še danes sem skrajno sumničav do zgodb slovenskih avtorjev, ki se dogajajo po eksotičnih lokacijah. (Z izjemo mojega novega romana, ki naj bi izšel še letos; ta bo kul.) Na žalost pa se je Aleš, še preden mi je zanj uspelo pripraviti ličen sveženj dotlej napisanih kratkih zgodb, skregal z Wieserjem in sporočil, da mi lahko v najboljšem primeru samo še napiše priporočilo za kakšnega drugega založnika.
Fak, če le ne bi tega rekel.
Zbirko kratkih tekstov, ki sem jo skompiliral na njegovo spodbudo, sem sprintal v dveh izvodih (pod naslovom Nedolžnost) in jo odnesel na dve založbi. Prva je bila Cankarjeva, kjer je takrat vladal Jaša Zlobec, druga Mihelač z Matevžem Kosom na uredniškem čelu.
Ko je bila Klara kakšnih pet let pozneje noseča in še nisva vedela spola, je predlagala za fanta ime Jaša, ker se ji je zdelo enostavno zvočno lepo. Bil sem odločno proti, ker sem rekel, da poznam enega zafukanega Jašo, ki se mi je zameril. Jaša Zlobec se je mojemu rokopisu nasmihal tako izrazito pokroviteljsko, da sem pozabil vse simpatije, ki sem ga imel do njega kot pesnika, boema, kolumnista in poslanca v skupščini. Šele ko sva sedem let kasneje pričakovala drugega otroka, sem bil pripravljen priznati, da jo to res lepo ime, zato je mojemu mulcu danes ime Jaša. Ampak to samo zato, ker sem nasmejano zavrnitev rokopisa s strani Jaše Zlobca uspešno prebolel.
Založba Mihelač je takrat veljala za ekstremno propulzivno in moderno, ker je prva tiskala paperbacke. Današnji mladi je verjetno ne poznajo, ker je zelo hitro propadla. Ko sem prvič v živo zagledal Matevža Kosa, se mi je zdel skrajno zajeban. Šele dvajset let pozneje sem ugotovil, da njegov ksiht ne pomeni, da te ne mara, ampak ima kamniti izraz na obrazu samo zato, ker mu je pač Bog takega dal. Ko sem omenil, da mi je Debeljak rekel, da bi napisal priporočilo, je rekel samo, da ni treba, ker bo zadevo že sam prebral. Ko sem prišel v pisarno naslednjič, je z enakim kamnitim izrazom samo rekel, da jih ta rokopis res ne zanima.
(Matevž, še danes sem ti hvaležen, ker si zavrnil objavo tistega sranja. Leta pozneje mi je Zdravko, ko je Cankarjeva pospravljala pisarne na Hribarjevem nabrežju, po pošti poslal nazaj rokopis, ki je ostal iz fonda Jaše Zlobca, s spremnim pripisom »Živela Nedolžnost!« Šele takrat sem videl, da je bila moja nedolžnost res boleča in neprijetna stvar za vse vpletene.)
Moj zadnji poskus je bil, da sem se pojavil pred vhodom v Mladinsko knjigo, kjer sem moral od vratarja poklicati urednika po telefonu. Javil se je Aleksander Zorn in rekel, da naj nikar ne hodim gor, ker ima rokopisov toliko, da nima časa, da bi bral še enega. Prišel nisem niti mimo vratarja. Mimogrede, tudi veliko romanov, nagrad ipd. kasneje je v Mladinski knjigi še zmeraj velik izziv priti do sestanka ali odziva na mejl. Odzivnost do avtorjev v tisti hiši menda nikoli ne bo v navadi.
Tako pač človek počasi reče: pejte v rit vsi skupaj. Vmes je bil še en svetel trenutek: med študentskimi kulturnimi dnevi sem imel priliko brati na Filofaksu, kjer je bil med bralci tudi Šalamun. Imel sem pripravljeno zgodbo, ki se je začela z:
To zgodbo pišem zato, da bi bilo vsem jasno, da nisem jaz ubil Tomaža Šalamuna, pa sploh, da bo že enkrat konec zajebanih ugibanj in da bo jasno, kako je bilo vse skupaj v resnici.
Zgodba se je končala, češ da so našli Šalamuna križanega na Prešernovem trgu. Ko sem končal branje, sem si komaj drznil s pogledom ošvrkniti Tomaža, ki se je na tisti samo sebi lasten način nekako v zadregi, ampak ne nenaklonjeno nasmihal, približati se mu seveda še zdaleč nisem upal. Ko sva kasneje s Klaro sedela pri Lovcu in se je pisateljsko omizje bučno zabavalo nekaj miz stran, je Bogataj, ko sva vstala, pomahal in zavpil, če bi to zgodbo mogoče poslal na Literaturo, da jo objavijo. Zbral sem samozavest, da sem se mu nasmejal, potem pa mu kar izročil tisti tipkopis, ki sem ga imel v žepu.
Matej je tisti papir izgubil med popivanjem tistega večera in zgodba ni bila nikoli objavljena v tisti obliki. Kot Povest brez jezdeca je čez leta izšla v Norišnici, ampak takrat že v razširjeni, zašminkirani, praktično pokvarjeni obliki. V originalu je bila to tri kratke strani dolga hard zgodbica, končala je kot moj nabuhel poskus, da bi samega sebe jemal resno in tehtno.
In res, nehal sem. Za kar nekaj let. Pustil sem pisanje. Bližal sem se diplomi, dobil sem v redu delo na prevajalski agenciji. Zaradi njega se mi ni ljubilo niti diplomirati, še manj pa pisati. Takrat je bilo v prevajanju še kar veliko denarja; žurali smo. Prevajal sem dokumente za registracijo Plivinih zdravil (evo, moja srednješolska kemijska izobrazba!) in kmetijske predpise Evropske unije; iz tega zaslužka sem lahko vsak dan pil samo guinnessa, zraven pa še varčeval za tisto, kar se je kasneje spremenilo v najino prvo lastniško stanovanje v Fužinah (ja, prevajalski honorarji so se do danes spremenili, avtorski pa še bolj). Pisanje sem enostavno pustil, saj ni nikamor peljalo. Zdelo se mi je, da samo nekaj umetniško drkam. Kar sem tudi res delal.
Nisem vedel, kaj delam.
Saj še danes ne.
