200 let očeta eksistencializma
Dnevnik zapeljivca mi je v roke prišel po naključju. A če pomislim malo bolje, morda je bilo naključje vendarle na ključ – lani smo v Sloveniji odmevno obhajali dvestoletnico rojstva tega velikega danskega misleca, in to menda s kar največjim simpozijem v svetovnem merilu. Obletnica pa je bila bržčas tudi povod za ponatise in nove izdaje Kierkegaardovih (1813–1855) del, med katerimi se je znašel tudi Dnevnik zapeljivca, ki je pri nas prvič izšel leta 1998. Uvodne besede prevajalca, našega največjega kierkegaardovca Primoža Reparja, da lahko knjigo »beremo kot ljubezenski roman, neke vrste dnevnik zapeljivca ali priročnik za osvajanje«, so me hitro nagovorile, da se kot nefilozofinja lotim branja.
Dnevnik zapeljivca je del obsežnejšega temeljnega Kierkegaardovega dela Ali-ali (Študentska založba, 2003), v katerem se bralec seznani s osnovnim pojmovnikom njegove filozofije (etični, estetski, religiozni človek, tesnoba, melanholija) oziroma z razmislekom o »svobodi, ki jo človeku prinaša sprejemanje odločitev«. Čeprav se Danca drži nadimek oče eksistencializma, saj je človeka oziroma njegovo eksistenco prvi začel razlagati iz njega samega, iz njegove notranjosti in je imel precejšen vpliv na poznejše eksistencialiste, ga nekateri poznavalci zaradi odprtosti misli in omenjene osredotočenosti na enkratnost posameznika (posamičnika), pa tudi zaradi religiozne razsežnosti in umanjkanja sistemskosti prej kot filozofa opredeljujejo kot teologa, misleca in predvsem literata.
Kaj je ženska brez moškega?
V polje literature gotovo umeščamo tudi Dnevnik zapeljivca. Kot namiguje že naslov, gre za nekakšno mešanico dnevniških zapiskov ter izpovednih ljubezenskih pisem, ki jih zapeljivec Johannes piše svoji muzi in kasnejši zaročenki Kordeliji. Razen uvoda in nekaj Kordelijinih pisem je ta filozofska novela v celoti podana skozi oči in duha zapeljivca – velikega poznavalca in, kot se izkaže, tudi lomilca ženskih src. Johannes je Don Juan med filozofi, ki svoje osvajanje zastavi na najperfidnejših metodah: »vse preveč je bil duhovno določen, da bi bil zapeljivec v običajnem pomenu besede.« Njegov načrt in cilj sta od samega začetka jasna – žrtev (nedolžno dekle) osvojiti, jo navezati nase, jo zadržati na »vrhuncu strasti«, ji vzeti devištvo – tisto največ, kar premore –, naposled pa jo nemilostno zapustiti.
Kaj torej motivira Johannesovo ravnanje? Poleg egoističnega užitka, ki ga Johannes doživlja v zapeljevanju, »užitku je podredil vse svoje življenje«, ga vodi tudi duhovni smoter; »ni zapeljeval v zunanjem pogledu, marveč v notranjem, tako da so srečali sebe.« Kajti zapeljivčevo razmišljanje izhaja iz podmene, da ženska ne more v polnosti postati ženska, ne more odkriti svoje ženskosti, če ni v razmerju z moškim. V tem pojmovanju ženske je protagonist (tudi Kierkegaard?) kajpada tradicionalen, konservativen, njegov pogled na žensko pa vsaj z vidika feminizma problematičen. Njegova predstava o ženskah lepo razgalja, ponazarja tedanji (?) zakoreninjeni nazor, da je ženska drugi spol, da je simptom. O njej namreč Johannes razmišlja kategorialno – ženska kot bit-za-drugega, torej kot bit-za-duha. Kajti ženska je narava, substanca, moški pa refleksija, duh. Ona brez njega ni mogoča, ženska se realizira šele preko moškega, ki jo dokončno osvobodi, prebudi. »Ženska se prebudi šele, ko se je dotakne ljubezen, do tedaj je zgolj sen.«
Če pristanemo na tezo, da se ženska zmore realizirati le preko moškega, je torej njegovo zapeljevanje plemenito, saj je usmerjeno v spodbujanje ženske osebnostne rasti: »V sami sebi mora postati močnejša, preden ji dovolim, da se opre name. /…/ Mora se razviti sama v sebi; sama mora obračunati z močjo svoje duše, sama mora poskusiti odmeriti svet in ga poskusiti dvigniti iz njegovega težišča.« Po drugi strani pa zapeljivca uziramo kot zvijačnega in sebičnega, zavezanega edinole lastnemu užitku. Vseskozi ravna z zavestjo, da bo svojo muzo omrežil in na koncu zapustil. Lahko bi se strinjali s pripovedovalcem, ki se v začetku knjige nad tem njegovim ravnanjem izrecno zgraža: »Nekaj podlega je v tem, da človek napoti popotnika, ki se je izgubil, na napačno pot in ga tedaj izgubljenega prepusti samemu sebi.«
Učbenik zapeljevanja
Njegova strategija zapeljevanja je do potankosti izdelana, premišljena. Osvajanje ni njegov konjiček, temveč poslanstvo, ki se mu posveča z vsem bitjem, ko mu namenja ves svoj čas, misli in dejanja. Pri osvajanju se ne drži nazaj, nič ga ne ustavi, deluje po načelu cilj opravičuje sredstva. Za vsako ceno torej osvoboditi Kordelijo, uresničiti jo kot žensko, a hkrati tudi, morda celo predvsem uživati v trenutku, v njenem devištvu, mladosti, lepoti. Zapeljuje z veliko potrpežljivosti, počasi, premišljeno, spletkarsko. Iz njegovih zapiskov bi se lahko učili največji mojstri donjuanovstva. Za dosego svojega cilja si denimo omisli šibkejšega, neizkušenega, mlajšega tekmeca, prav tako zaljubljenega v Kordelijo. Postaneta zaupnika, Johannes mlajšega usmerja pri osvajanju, a ga v bistvu izkoristi kot žrtveno jagnje, preko katerega Kordelija postopoma spoznava Johannesovo veličino. V ključnem trenutku ga Johannes nesramno prehiti in Kordelijo sam zaprosi za roko.
Šele po zaroki, ki jo izprosi pri njeni skrbnici teti, potem ko zmanipulira tudi njo, postaja v odnosu do Kordelije konkretnejši, a ne neposreden. Kot izkušen zapeljivec se namreč predobro zaveda vseh pomanjkljivosti neposrednega sporazumevanja in potemtakem raje komunicira (manipulira) pisno: »V pismu je tudi mnogo lažje zadržati nadzor nad dogajanjem, v pismu se lahko izvrstno vržem k njenim nogam itn., nekaj, kar bi bilo, če bi to storil zares, verjetno videti kot neumnost in iluzija bi bila uničena.« Z zaroko pa njegova podlost zadobi novo razsežnost. Zapeljivec se ne zadovolji le z osvojitvijo, zahteva popolno predajo. »Čeprav se pripravljam na to, da bi mi po naravni nujnosti padla v naročje, in se trudim, da bi jo privedel k temu, da bi težila k meni, mi je vendarle veliko do tega, da ne pade kakor težko telo, ampak kot duh, ki teži k duhu.« V tej luči P. Repar v spremni študiji opozarja na razkol med čutno in duhovno sfero, ki ga je v človeka vneslo krščanstvo. Z izključitvijo čutnega iz duhovnega se čutno potencira in eskalira v strasti, ki jo denimo simbolizira prav lik Don Juana. In ravno strast je tista, ki v temelju vodi zapeljivca – duhovni osvojitvi sledi erotična podreditev.
Johannes je iluzionist, mojster prevar – izbranko vnema tako dolgo, da tudi njeno strast privede do vrhunca, nakar jo brezsramno razdeviči (ji s tem po njegovem vzame njeno bit) in zapusti. Pri čemer se seveda ne sprašuje o etičnosti svojega početja. Kajti ta kategorija za Zapeljivca sploh ni relevantna, protagonist je estet, Dnevnik zapeljivca pa tako svojevrstna študija primera estetsko-hedonističnega načina življenja – v nasprotju z etičnim oz. religioznim načinom, s katerim se bralec seznani v preostanku knjige Ali-ali. Johannes je torej estetska, čutna eksistenca, estetski flâneur, uživač, ki vse stavi na čutnost, nagonskost trenutka, naslado, zlasti užitek. Pri čemer ga vodi misel, »da je najvišji užitek, ki si ga lahko zamislimo, biti ljubljen, ljubljen bolj od vsega na svetu.«
Zapeljivec je strahopezdljivec
Kljub hladnokrvnosti, premišljenosti in izkušenosti pa se mu v določenem trenutku spričo občutene lepote in ljubezni zamajejo tla pod nogami. »Kordelija me skoraj preveč zaposluje. Spet izgubljam ravnotežje, ne pred njo, kadar je z mano, ampak v najstrožjem smislu, ko sem z njo.« Vendar si ne dopusti, da bi se kal ranljivosti razrasla. Strogo se oprijema načela: »Upesniti se v dekle je umetnost, izpesniti se pa mojstrstvo. Vendar je slednje bistveno odvisno od prvega.« Toda najzagonetnejše ostaja vprašanje, zakaj se Johannes že od samega začetka podaja v razmerje s figo v žepu, zakaj je prepričan, »da vsaka ljubezenska zgodba traja največ pol leta in da je vsako razmerje končano, čim smo okusili vrhunec užitka«? Zakaj se že vnaprej odreka možnosti doživetja ljubezni in svobode v zbližanju z drugim (drugo) in drugačnim (drugačno)? V tem smislu je vase zaprt boječnež, ki ga hromi »tesnoba pred dobrim«, kakor zapiše Repar v spremni besedi. Pravzaprav ga hromi strah pred žensko, njeno naravo, po njegovi sodbi veliko krutejšo od moške. In v svojem početju goji mizoginost. Na tej točki se zatorej dokopljemo do Zapeljivčevega temeljnega protislovja. Največji oboževalec žensk je hkrati njihov največji sovražnik, največji osvajalec je največji strahopezdljivec, ki se umakne kakor hitro bi se mu v odnosu lahko razodela nova razsežnost bivanja.
Njegovo mizoginijo, ki me kot bralko najbolj vznemirja, nenazadnje zrcali tudi njegova brezbrižnost za njena čustva: »Ne bom se poslovil od nje; nič se mi ne gnusi bolj kakor ženske solze in rotenja, ki vse prikrojijo, pa vendarle nimajo kaj sporočiti.« Preučevalci Kierkegaarda Dnevnik zapeljivca razlagajo tudi pozitivistično, češ da se v Zapeljivcu zrcali avtorjeva dejanska nezmožnost partnerskega odnosa z zaročenko Regino Olsen, kar je za samo dojemanje Zapeljivčeve izpovedi seveda irelevanten podatek, a kaže na potencialno piščevo frustracijo glede žensk.
Z Dnevnikom zapeljivca sem kot ženska torej ugriznila v kislo jabolko, na srečo pa mi sladko tako ali tako ne bi teknilo. Očitno bo treba poiskati drevo, s katerega je padlo, in zagristi še v druge plodove, torej poiskati etičnega človeka. Jedače, kot kažejo knjižnične baze, ne bo zmanjkalo.
Søren Kierkegaard: Dnevnik zapeljivca. Ljubljana: KUD Apokalipsa, zbirka Aut, 2013.
