Včasih težko krotim navdušenje. Še posebej in sploh in zlasti na usodnih življenjskih postajah, kjer naj bi bil človek resen, zbran, odgovoren. V porodnišnici, na primer. Ko je žena rojevala najinega sinka, me je medicinska sestra posedla na stol zraven in mi dala nalogo: »Ko bo ta naprava pisknila, pritisnite gumb.« In je odvihrala, še preden sem zajel zrak. Ženo, ki je stokala na postelji, sem dregnil, se pridušal, da ne morem verjeti, glej, res obstaja, uau … Žene ni kdove kako zanimalo, je rekla, naj dam mir, in se je spet posvetila svojemu stokanju. Jaz pa sem kot radoživo dete, ki je končno dobilo najlepšo igračko, ob vsakem pisku poskočil od veselja: »Pa saj to je stroj, ki naredi PING! – The Machine that goes PING! Res obstaja!« Gospe, ki se je za porod ogrevala na sosednji postelji, sem jel pojasnjevati, da je to slovita naprava iz filma Smisel življenja kultne skupine Leteči cirkus Montyja Pythona. Pa niti nje ni zanimalo.

***
Med oboževalce sem se vpisal konec gimnazije. Naša nacionalka je v večernih urah predvajala dobre stare skeče, o katerih sem naslednje jutro redno razpravljal s Črtom iz paralelke. Skupaj sva obiskovala ure iz filozofije, ki sva jo oba izbrala za maturo. Itak. Filozofija. Monty Python. Vrtimo se v istem norem, čudovitem krogu.
In prav zares bi tedaj ponorel, če bi naju kdo ustavil na ulici, medtem ko sva na poti proti trgovini obnavljala najboljši sinočnji skeč in se režala ko utrgana, da, če bi me kdo tam pocukal za rokav in dejal, da bom nekega lepega dne srečal svojega naj montypythonovca, obenem najstarejšega in najvišjega med njimi. Ne, John Cleese, nisem pozabil, nisem spregledal – vse najboljše za 85. rojstni dan! Pa naj ob tej lepi priložnosti povem najino zgodbo.
Aja, pozdrav tudi vam, mojster Terry Jones, kjerkoli že ste. Vi ste bili prvi, zato začnem z vami. No, pravzaprav moram začeti … Ah, ne – bom raje kar začel!

***
Pomnim, kako poparjen sem obstal sredi največje londonske železniške postaje Victoria. Pisalo se je leto 2007. Ob vhodu v tamkajšnjo knjigarno, na najbolj vidnem mestu, sem najprej uzrl novo, lepo, veliko knjigo. Michael Palin: New Europe. Imenitno, najbolj svetovljanski med člani kultnih Monty Python je spet med nami! A čim sem zalistal, sem ostrmel: na prvih straneh je komik, igralec in neutrudni popotnik poročal iz Julijskih Alp, z Bleda, se družil z Ladom Leskovarjem in njegovo soprogo, se o naši domovini nekoč in danes pogovarjal še z drugimi našimi ljudmi, preden je že po nekaj straneh krenil na Hrvaško in ji posvetil precej več prostora. Vraga, sem zagodrnjal, montypythonovec se je potepal po naših krajih, pa nismo nič vedeli o tem. No, je vsaj mir imel pred nami, zvestimi sledilci …
»Imeli smo srečo, da so nam pustili ustvarjati, kar se je zdelo smešno nam šestim. Šefom naše početje ni bilo niti najmanj smešno.«
***
Tri leta pozneje se je ponudila priložnost za srečanje z drugim iz kultne britanske skupine. Z bližnjega filmskega festivala v istrskem Motovunu so sporočili, da bo častno nagrado maverick – namenjeno neodvisnim, ustvarjalnim, izvirnim, svobodnim umom – prejel Terry Jones. Vseh štirinajst let, od 1969 do 1983, je bil tisti med šesterico, ki je tovariše najbolj spodbujal k delu, »celovit, renesančni komedijant: pisec, režiser, izvajalec, zgodovinar, briljanten otroški avtor in najtoplejši, najčudovitejši tovariš, ki si si ga lahko želel«, kakor ga je opisal Michael Palin. Terry Jones je režiral večino montypythonovskih skečev in vse tri celovečerce: Sveti gral v sodelovanju s Terryjem Gilliamom, sam pa še Brianovo življenje in Smisel življenja. V slednjem je upodobil groteskno debelega in osornega gospoda Creosota, ki po požrtiji eksplodira za mizo sredi restavracije, v Brianovem življenju pa je kot jezikava mati glavnega junaka izrekel stavek, ki ga je zatem vztrajno spremljal: »He’s not the Messiah. He’s a very naughty boy!« (Ni mesija! Je zelo poreden fant!)

V deževnem Motovunu, kamor so ga baje privabili z vljudnim pismom in zatem še privlačnim promocijskim paketom, poslanim v Wales – z istrskimi vini in belimi tartufi –, se je Terry Jones pred zbranimi novinarji nasmehnil: »Vreme je naravnost krasno! Prihajam iz Walesa, zato obožujem dež. Veste, bal sem se, da bo Istra svetla, sončna, vroča. Pa mi je odleglo, ko sem videl, da je kakor doma.«
Na tiskovni konferenci je gostobesedno povzel prehojeno pot in odpiral okna v zakulisje kultne skupine: »V Angliji je na začetku šestdesetih let prišlo do velike revolucije v komediji, v satiri. Nenadoma se je bilo mogoče šaliti iz politikov, česar si prej nisi mogel privoščiti. Naša šesterica, ki se je zbrala nekaj let pozneje, pa je želela zbežati od satire in ustvarjati kaj butastega. Kake posebne filozofije nismo imeli. Naše glavno načelo je bilo: počnimo, kar nas spravlja v smeh. Danes je ne bi več odnesli tako poceni. Ko smo imeli prvi razgovor na BBC, so nas možje v kravatah najprej vprašali, o čem bo govoril naš šov. Rekli smo: ‘Ne vemo.’ Vprašali so, kdo bo naša ciljna publika. Rekli smo: ‘Ne vemo.’ Vprašali so, ali bomo v šovu imeli glasbo, pesmi. Rekli smo: ‘Ne vemo.’ Vprašali so, kako bo šovu ime. Rekli smo: ‘Ne vemo.’ Nekaj so si mrmrali, zatem pa povedali: ‘Fantje, za začetek vam lahko ponudimo le trinajst oddaj.’ Danes je nemogoče, da bi se zgodilo kaj takega. Zdaj morajo natančno vedeti, kaj bodo snemali, kdo je ciljna publika, delajo analize, preizkuse, vse je predvideno … Imeli smo srečo, da so nam pustili ustvarjati, kar se je zdelo smešno nam šestim. Šefom naše početje ni bilo niti najmanj smešno.«

Na pot so krenili počasi: »Če se prav spomnim, je bil prvi televizijski skeč, ki smo ga posneli, tisti, v katerem kamera kaže Grahama Chapmana in mene, kako sloniva na ograji, gledava nekam čez polje, opazujeva ovce, se pogovarjava o njih. Ugotavljava, da očitno skušajo leteti. Komentirava, kaj vidiva – ovce gnezdijo v drevesni krošnji, skačejo iz nje, a cepajo na tla. V občinstvu, ki si je premierno ogledalo skeč, so bili povečini upokojenci, ki so zaradi našega imena – Leteči cirkus Montyja Pythona – pričakovali cirkuško točko. Vladala je smrtna tišina. John Cleese je v garderobi Michaelu Palinu rekel: ‘A se zavedaš, da se je mogoče prvič v televizijski zgodovini zgodilo, da humoristični šov ni doživel čisto nič smeha?!’ Šele po kakih petih tednih predvajanja smo začeli dobivati odzive. Prvi so se oglasili šolarji, ki so v pismih BBC-ju opisovali, kako všeč jim je šov. A ob izteku prve serije vseeno ni bilo jasno, ali nas bodo obdržali. BBC nas nikoli ni imel rad. Nenehno nas je skušal zamenjati s kako drugo oddajo, spreminjal nam je termin predvajanja in podobno.« Da jih vendarle ne velja odpisati, so se vodilni prepričali šele, ko je nanizanko odkupila ameriška Nacionalna izobraževalna televizija.

***
Z receptom za uspešen humor nam Terry Jones ni postregel niti v Motovunu. Ker ga ni: »Ko smo se pripravljali na Smisel življenja in sem jim bral svoj skeč o gospodu Creosotu, se nihče ni smejal. Skeč je bil že predviden za odpis, ko mi kak mesec pozneje telefonira John. Da ga je spet prebral, pravi, in da bi bil morda lahko duhovit. Očitno je dojel, da ima vse duhovite replike v skeču prav natakar, vloga, rezervirana zanj.«
Terry Jones se je v Motovunu spominjal tudi, da so prvi v program BBC-ja spravili golo telo, da je bilo med poskusno projekcijo Svetega grala le na začetku slišati nekaj smeha, zatem pa je zavladala mučna tišina; v dvorani so bili povečini taki, ki so v film vložili denar, denimo člani bendov Pink Floyd in Led Zeppelin. Pa da so se nad Brianovim življenjem najglasneje zgražali tisti, ki si ga sploh niso ogledali, na kar so bili celo ponosni, pa da z legendarnim »strojem, ki naredi PING« iz Smisla življenja montypythonovci nikoli niso bili povsem zadovoljni, saj jim ni uspelo najti prav zvenečega pinga.
V mladih letih je študiral angleško književnost, v odrasli dobi pa se je najraje ubadal z zgodovino, snemal dokumentarce o njej: »Vanjo sem se začel poglabljati zaradi zanimanja za Geoffreyja Chaucherja, našega pesnika iz 14. stoletja, prvega pišočega v angleščini. Ja, zgodovina me zelo zanima. Pravzaprav mislim, da zanima vse nas. A pri mnogih zanimanje ubijejo že v šoli. Zgodovino posredujejo suhoparno, selektivno, kot niz objektivnih dejstev. Pa je vse prej kot to. V njej je zelo malo gotovega.«
»V zgodovino sem se začel poglabljati zaradi zanimanja za Geoffreyja Chaucherja, našega pesnika iz 14. stoletja, prvega pišočega v angleščini. Ja, zgodovina me zelo zanima. Pravzaprav mislim, da zanima vse nas. A pri mnogih zanimanje ubijejo že v šoli.«
In v njej najdemo marsikaj, je poudaril. Tudi zametke absurdnega humorja, kakršnega je zatem razvijala skupina Monty Python: »Sežemo lahko zelo globoko v preteklost. Na primer v književnost 18. stoletja. Laurence Sterne je v roman Tristram Shandy vključil tudi prazne strani.«
Lahko gremo še naprej. Ali nazaj. V zborniku esejev Monty Python and Philosophy: Nudge Nudge, Think Think! iz leta 2006 profesor filozofije dr. Edward Slowik montypythonovce obravnava kot naslednike Nietzscheja, Kafke, Sartra, Camusa. Na primer, v Kafkovi noveli Preobrazba trgovski potnik Gregor Samsa nekega jutra ugotovi, da se je ponoči spremenil v veliko žuželko. A bolj kakor to ga zaprepasti, da je zamudil jutranji vlak, opaža dr. Slowik in opozarja na »pristni pythonovski slog razmišljanja«. Hroščevi pomisleki v slovenskem prevodu dr. Štefana Vevarja: »Ampak kaj naj naredi zdaj? Naslednji vlak je imel ob sedmih; če bi ga hotel ujeti, bi se moral noro podvizati, kolekcije pa sploh še ni imel zavite in tudi sam se ni čutil ravno svežega in okretnega.«
Za malce so se zgrešili, ampak če bi se še Kafka pridružil Pythonu … huh, potem bi Beckett in Ionesco še moledovala, da ju sprejmejo medse.

***
Zresnimo se! V Motovunu nam je Terry Jones približal tudi svoje angažirane kolumne za Guardian, leta 2004 izdane v knjigi War on the War on Terror (Vojna proti vojni proti terorizmu). »Ko nas je Tony Blair povedel v Irak, klečeplazno sledeč ZDA, tega preprosto nisem prenesel,« se je spominjal. »Vedel sem, da bo ubitih ogromno nedolžnih. Invazija na Irak je zame vojni zločin! Ni bilo nobene potrebe po njej, bila je nemoralna, pomorila je na tisoče ljudi, najbrž kar milijon nedolžnih civilistov … In še nekaj vam povem: tik pred Zalivsko vojno, leta 1990, mi je v roke prišla revija Orožje danes, namenjena vojni industriji. Naslov urednikovega uvodnika je bil ‘Hvala bogu za Sadama!’, v njem pa je pisalo, da je vojaška industrija pešala vse od Perestrojke, od kolapsa komunizma, zdaj pa imamo k sreči novega nasprotnika – Sadama Huseina. Je tako grozen, da je zlahka naš nasprotnik, čemur nihče ne more oporekati, kar je dobro. V prihodnje – je pisal urednik – pa bo našega dosedanjega nasprotnika, komunizem, lahko nadomestil islam. Ko sem prebral ta članek, sem vzkliknil: kaka neumnost, to zveni kakor oživljanje križarskih vojn! Pa saj z islamom nismo v sporu! Ko se oziram na zadnjih dvajset let, pa ugotavljam, da je vojna industrija ves ta čas pridno hranila islam, vlagala denar v njegova radikalna gibanja … Le da bi vzredila sovražnika! Kajti vojna industrija potrebuje sovražnika. Brez njega, brez vojn, brez konfliktov pač ne more prodajati orožja.« Iz vojne na Bližnjem vzhodu se ne bi mogel norčevati v humorističnem skeču, je še dejal: »Ne, mislim, da tega ne bi mogel. Ne vidim njene svetle plati.«
»Naj vam nihče ne govori, kaj morate početi!«
Novinarski kolegi smo se po tiskovni konferenci nagrmadili ob njem. Izboril sem si ga za nekaj minut, mu postavil prgišče vprašanj, tudi o tem, koga med montypythonovci je religija tako močno zanimala, da so se toliko ukvarjali z njo, zlasti v Brianovem življenju. »Mislim, da smo šli kar vsi skozi angleško cerkveno izobraževanje,« je odgovoril. »Moram pa priznati, da sem se sam sprva nekoliko upiral ustvarjanju svetopisemske epopeje. Bal sem se namreč, da bodo kostumi preveč dolgočasni in da bo zaradi tega dolgočasen tudi film. No, potem smo se filma le lotili. Prva spodbuda je prišla, ko je Eric med promocijo Svetega grala – sam se je sicer nisem mogel udeležiti,
ne spomnim se več, zakaj – na vprašanje, kako bo naslov našega naslednjega filma, odgovoril: Jesus Christ – Lust for Glory (Jezus Kristus – Sla po slavi). Soglašali smo, da je to zelo zabavna zamisel. Skratka, začelo se je s preprosto željo, da bi iz svetopisemske zgodbe naredili nekaj duhovitega.«
Uspelo jim je veliko več: izvrsten, duhovit prikaz rojstva religije, v osrčju katere je izbrani posameznik, ki goreče sledilce zaman skuša prepričati, da ni njihov odrešenik. Antološki je prizor, v katerem Briana zjutraj pod oknom pričaka množica, žejna njegovih besed.
Množica: »Brian! Brian! Brian!«
Brian: »Dobro jutro!«
Množica: »Blagoslov! Blagoslov! Blagoslov!«
Brian: »Ne, ne. Prosim, prosim, prosim, poslušajte. Rad bi vam povedal stvar ali dve.«
Množica: »Povej nam! Povej nam obe!«
Brian: »Glejte, vse ste razumeli narobe. Ni vam treba slediti meni. Ni vam treba slediti nikomur! Razmišljati morate vsak sam! Vsi ste posamezniki!«
Množica soglasno: »Da, vsi smo posamezniki!«
Brian: »Vsi ste različni.«
Množica: »Da, vsi smo različni!«
Človek v množici: »Jaz nisem.«
Množica: »Pššššt!«
Brian: »Vsak mora sam najti svojo pot.«
Množica: »Da, vsak mora sam najti svojo pot!«
Brian: »Točno tako.«
Množica: »Povej nam več!«
Brian: »Ne! Prav v tem je stvar! Naj vam nihče ne govori, kaj morate početi!«
***
Nekaj besed sva v kratkem intervjuju namenila še temu in tistemu. Med drugim mi je gospod Jones priznal, da so ga slabe kritike včasih prizadele: »So me, so. Ko sem posnel film The Wind in the Willows (Veter v vrbju), je revija Time Out objavila zelo slabo kritiko, v kateri je med drugim pisalo, da bo film razočaral celo otroke. Pa je tako briljanten, ljubek film! Res me je razjezilo. Druge ocene so bile krasne, le ta je bila silno slaba. Ko so na Time Out izdali zbirko svojih kritik, pa so kritiko mojega filma ublažili. Priredili so jo, da ni bila več tako negativna! To me je še bolj razjezilo. Čisto razkačen sem bil.«
Po tiskovni konferenci in drncu intervjujev se je še družil z ljudstvom na bližnjem vrtu, delil avtograme, poziral, sproščeno kramljal. Zvečer smo mu gromko zaploskali na osrednjem motovunskem trgu. Podelitev nagrade maverick je seveda humorno zabelil – prejel jo je našemljen v škofovsko opravo. Najprej je blagoslovil filmski festival. In vse nas. Da, tudi hrvaškega predsednika Iva Josipovića v prvi vrsti. No ja.

***
Štiri leta pozneje, ob 45. obletnici nastanka Letečega cirkusa Montyja Pythona, je peterica mož, starih od 71 do 75 let, desetkrat zapored v hipu razprodala velikansko londonsko areno O2. Njihov zadnji skupni nastop smo spremljali tudi drugod po svetu, neposredno so ga prenašali tudi v kinodvorani koprskega Cineplexxa, kjer se nas je zbralo kar nekaj takih, ki smo dobre stare skeče spremljali s sprotnim smehom in sočasnim izgovarjanjem replik: tistega s štirimi bogatini (Four Yorkshiremen), ki se patetično spominjajo srečnih otroških dni v revščini, do absurdnih opisov stopnjevani bedi. Pa tistega z Michelangelom, ki ni naslikal Zadnje večerje, ker je papeža spravil ob živce z željo, da bi sliko popestril s tremi Jezusi, osemindvajsetimi apostoli, kengurujem in še s čim. Pa seveda tudi tistega z dolgočasnim računovodjo, ki bi rad postal krotilec levov. Pa tistega s špansko inkvizicijo, ki je nikoli nihče ne pričakuje. Manjkal ni niti tisti slavni z mrtvo papigo, ki jo nezadovoljna stranka vrne v trgovino z živalmi …
»Vem, kaj si mislite. Sprašujete se, kaj prastari angleški komedijant počne tukaj, nekje zunaj Slovenije.«
***
Ta kultni skeč, v katerem čedalje besnejši kupec prepričuje izmuzljivega prodajalca, da mu je podtaknil mrtvo papigo, rekoč da »samo počiva«, ni manjkal niti leta 2018 – v živo, v naši soseščini! Da, bratje Hrvatje so spet sporočili, da bodo gostili montypythonovca. Tokrat mojega najljubšega: Johna Cleesa. Dva večera zapored je napolnil zagrebško dvorano Vatroslav Lisinski. Tja je pripotoval s turnejo Last Time To See Me Before I Die (Zadnja priložnost, da me vidite, preden umrem), ki že v naslovu izkazuje možakarjevo naklonjenost jedkemu črnemu humorju, s kakršnim nam je izdatno postregel v programu. Takoj ob prihodu na oder je – z rojstno letnico ’39 najstarejši, z metrom in 95 centimetri tudi najvišji med montypythonovci, še zmeraj ogromen, za povrh še precej trebušast, kajpada nič več gibčen kot v legendarni vlogi uradnika na Ministrstvu za prismuknjeno hojo, a še vedno čvrst, pokončen, pa tudi glas je v hipu prepoznaven, ko ga dvigne v tisti karikirani ženski falzet, ob katerem zvesti gledalci v spominu takoj uzremo vsaj ducat starih skečev – skratka, že kar takoj je prikimal v dvorano: »Vem, kaj si mislite. Sprašujete se, kaj prastari angleški komedijant počne tukaj, nekje zunaj Slovenije.« Ha, med dvournim nastopom je enkrat samkrat omenil Slovenijo, natanko ničkrat pa gostiteljico Hrvaško – in to sredi njenega glavnega mesta!
Za nekaj napetosti je poskrbela stroga prepoved fotografiranja in snemanja. Osebje jo je vzelo tako resno, da sta uniformirani dekleti ob začetku predstave korakali po parterju in prečesavali vrste, dokler Cleese ni opazil, kako mu s tovrstno doslednostjo strogih paznic jemljeta pozornost, saj občinstvo gleda bolj njiju kakor njega. »Oprostita, deklici, a morda iščeta bombo?« je zadrego obrnil v hec. Ker so se krohotali vsi, le dotični dekleti nista opazili, da je bodica zdaj usmerjena vanju, je z odra še prosil, naj jima kdo prevede, kar je pravkar povedal: »Da, da, vama govorim. Nehajta, tu ne bosta našli bombe.«

Ko sta se umaknili, je naposled lahko nadaljeval s predstavo, skovano iz šal, anekdot, spominov. »Danes mnogi glavni komiki v angleško govorečem svetu govorijo, kak preboj je opravila skupina Monty Python in kako je vplivala nanje, zato se mi zdi še toliko zanimiveje, da se je vse začelo povsem naključno in kaotično,« je pripovedoval. In ponovil, kar je osem let poprej v Motovunu pripovedoval že njegov kolega Terry Jones – da jim je BBC leta 1969 odobril osupljivih 13 oddaj prve sezone, ne da bi vedel, kaj bo dobil. Niti ni mogel vedeti, saj še sami niso imeli pojma, kaj naj počnejo. A za uspešnega se je izkazal recept, ki ga Cleese zagovarja še danes: niso se ubadali s smislom skečev, ampak se igrali in domišljiji pustili, da iz nezavednega potegne največje norosti: »Kakor resnični novinar intervjuva politika, smo mi raco ali košček ementalca. Ali pa je Graham Chapman igral politika: resno je kadil pipo, oblečen v rožnato žensko oblekico. Govoriti je začel z običajnim glasom, nakar ga je dvignil v piskanje.«
»Kaj je črno in belo in se zvija po tleh? Ranjena nuna!«
Povedal je še, da je svojo naslednjo serijo Fawltly Towers s tedanjo ženo Connie Booth zasnoval, potem ko so montypythonovci stanovali v hotelu, ki ga je upravljal nergavi Donald Sinclair. Cleese ga je nekoč slišal pripomniti, da bi hotel zlahka upravljal, če le ne bi bilo gostov. »Vesel sem, da sem bil njegov gost, saj mi je dal materiala za obe sezoni serije,« se je smejal Cleese, ki je v Fawlty Towers upodobil prav takšnega hotelirja: živčnega, nevljudnega do nepomembnih strank in ponižnega pred pomembnimi, ki pa jih praviloma pomeša, čemur sledi komedija zmešnjav.
Predvajal je tudi prizor iz filmske uspešnice A Fish Called Wanda (Riba po imenu Wanda, 1988), še posebej radodarno pa postregel s črnim humorjem, ki mu je zelo ljub. Zlasti mu je všeč tale: »Kaj je črno in belo in se zvija po tleh? Ranjena nuna!«
S črnim humorjem ni skoparil že leta 1989 med poslavljanjem od umrlega montypythonovca Chapmana; sloves prvega, ki je na britanski televiziji rekel »shit«, je tedaj nadgradil … in postal še prvi, ki je na spominski slovesnosti izrekel »fuck«. Ne, humorju ne smemo postavljati meja, je v Zagrebu še poudaril Cleese, trdoživ borec zoper dolgčas in zlasti politično korektnost, najnevarnejšo ubijalko humorja in umetnosti. Nazadnje se ji je spet zoperstavil nedavno, lani, ko je zavrnil »predlog«, da bi za sodobno gledališko priredbo ublažil scenarij montypythonovskega filma Brianovo življenje iz leta 1979. Nekaterim se je kot sporen pokazal prizor, v katerem Eric Idle igra pripadnika Ljudske fronte Judeje, pravzaprav pripadnico, saj tovarišem oznani, da je poslej ženska: ni več Stan, ampak Loretta. In hoče imeti otroke! Vodja uporniške tovarišije, ki ga igra Cleese, pa njegovo – pardon, njeno – željo zavrne kot trapasto: »Ne moreš imeti otrok! Ne zatiram te, Stan, ampak nimaš maternice. Kako boš zanosil, kje se bo razvijal plod? Ga boš imel v škatli?!«
Do tod smo pririnili, je ob novem izbruhu politične korektnosti porekel Cleese – štirideset let smo se temu prizoru smejali, zdaj pa naj bi bil nenadoma žaljiv?! Ne, na kraj pameti mu ni padlo, da bi ga kastriral.

***
Takrat v Zagrebu sem takoj po zadnjem aplavzu z ženo krenil okrog dvorane. K službenemu vhodu. In izhodu. Ki sem ga izvohal že pred predstavo.
Kmalu je bil tam tudi Cleese. V spremstvu svojega človeka, že po službeni dolžnosti živčnega možakarja. Medtem ko se je visokorasli zvezdnik posvetil ženski na invalidskem vozičku, ki ga je pričakala že v veži, je njegov človek pregledal okolico. »Aha, vi ga čakate,« je zamrmral bolj sebi kakor nam. Še nekdo je pristopil, oboževalec s svežnjem montypythonovskih DVD-jev. »Ne, ne,« je odkimal tisti sitnež, »gospod Cleese noče podpisovati DVD-jev. Kvečjemu knjige! Tole najbrž bo.« Pomignil je proti knjigi, ki sem jo držal na vrhu svojega kupčka. »Ampak ni njegova knjiga,« sem previdno potipal. Avtobiografsko So, Anyway sem si priskrbel šele pozneje, takrat sem pri roki imel samo hrvaški prevod zbornika esejev Monty Python i filozofija. Ni pomembno, je skomignil njegov človek, vseeno velja poskusiti s knjigo. Ne z DVD-jem.
»Ne moreš imeti otrok! Ne zatiram te, Stan, ampak nimaš maternice. Kako boš zanosil, kje se bo razvijal plod? Ga boš imel v škatli?!«
Cleese se je poslovil od ženske na vozičku in stopil proti limuzini. Pomolil sem mu svoj kupček – premišljeno, strateško sestavljen. Na vrh sem postavil knjigo. Tiho jo je premeril. Pokimal. Podpisal. Ko sem jo odmaknil, je zagledal DVD Fawlty Towers. Domneval sem, da ga bo njegova avtorska serija bržkone bolj omehčala kakor pa montypythonovska, ki mu gre že pošteno na nekaj. Malo je zastal. Spet prikimal. V redu. In podpisal. Ko sem odmaknil še to, je z zadnjega eksponata vanj butnila peterica zaprepaščenih obrazov njegove najslavnejše tovarišije. Z njim v središču. Monty Python: The Meaning of Life. Vzdihnil je. Naj bo, tudi to bo podpisal. S konico kemičnega je lebdel nad fotografijo, iskal, kam bi položil avtogram. »Lahko kar na lastno čelo,« sem predlagal. In res, podpisal se je na fotografijo profesorja, ki ga je bil upodobil petintrideset let poprej. Na lastno čelo.

Moja Maja, ki je bila ob meni že pri Terryju Jonesu v Motovunu, naju je medtem ujela v objektiv, urno napravila nekaj fotografij, še preden je k njej skočil tisti že po službeni dolžnosti živčni možakar z oznanilom, da je fotografiranje še vedno strogo prepovedano. Cleese je poniknil v limuzino, ga že ni bilo več.
Četudi je bil tih, resen, prav nič topel in priljuden, kaj šele prisrčen kot Terry Jones v Motovunu, sem šele pozneje spoznal, da sem ga očitno dobil na še kar dobri nogi. Na spletu sem izbrskal posnetek oboževalca, ki je ljubega nam komedijanta čakal pred neko stavbo, na zasneženi ulici, v mrazu. Cleese, ki je naposled prišel tja, je šel mimo čakajočega, kakor bi tam ne stal in moledoval nihče, ne da bi mu vrnil vsaj pogled, če že besede ne. Poba mu je hitel pojasnjevati, da je oboževalec, da bi avtogram zase, ne namerava ga prodajati, pridušal se je, da čaka že več ur, takole na ostrem mrazu … Nič ni pomagalo, John Cleese je gladko zdrsnil mimo.
Naj zna biti še tako zoprn do nas, tečnih sledilcev, upam, da se še srečava.
S Terryjem Jonesom se ne bom več. Umrl je leta 2020, slaba dva tedna pred 78. rojstnim dnevom. Pet let prej mu je demenca vzela dar govora. Takoj po tistih desetih montypythonovskih večerih, tam v Londonu, kjer se je vse začelo in tudi končalo.
***
Ampak saj ni konca, ni. Dobri stari skeči čakajo na nove gledalke in gledalce. Luč sveta pa bodo najprej seveda uzrli ob pozdravu naprave, ki naredi PING!