Uglajen, skoraj zadržan, vendar samo do trenutka, ko je začel pripovedovati o afriških pisateljskih divah. Ilija Trojanov, pisatelj nemško-bolgarskega porekla, ki je nedavno gostoval na festivalu Fabula v Ljubljani, je otroštvo preživel v Keniji. Zato ve, o čem govori, ko govori o afriški literarni renesansi, ki vključuje tudi avtorice, kot sta Nigerijka Chimamanda Ngozi Adichie ali Ganka Taiye Selasi.»Taiye mi je na nekem literarnem festival pridigala o pisanju«, je dejal Trojanov. Pisatelj, ki se je do sedaj podpisal pod več kot petnajst knjig, se je počutil nenavadno pred avtorico, ki je do sedaj izdala le prvenec (Ghana Must Go, 2012), vendar je zlahka skočila v kožo pisateljske zvezde. »Pri tem je zanimivo, da so ta dekleta videti kot manekenke in da so tudi zaradi tega prehitro zaslovele«, je dejal, se pogreznil v usnjen sedež in se zazrl v konico svojega zloščenega čevlja.
Menda je preteklo kar nekaj časa, preden sem dojela, da je Beyoncé, znana ameriška pevka z dolgimi, posvetljenimi nogami, pa vendarle afriškimi boki, temnopolta. Še zdaj se namreč ob pogledu na Beyoncé spomnim na komentar Nigerijca, ki je zroč v televizijski ekran dejal, da je pevka s svojim videzom na meji sprejemljivega. Danes seveda vem, o čem je govoril, pa vendarle v svojo obrambo lahko zatrdim, da je njena vzdrževana »bela« podoba na tako visoki ravni, da te zlahka preslepi. Tudi ko te dni gledam Beyoncino sicer nekam čudno pozo na Čopovi, ko oglašuje novo kolekcijo kopalk za H&M, se mi zdi, da ji ne gre ničesar očitati. Kaj je tisto, kar očem ostaja prikrito, kaj se skriva za njeno nazaj potisnjeno zadnjico in ravno prav razprtimi stegni, si ne bi upala razpravljati, pa tudi ni bistveno.
Bistveno je, trdi nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ki je pred kratkim izdala nov, tretji roman, Americanah, da naj bi bil diskurz o beli, napol beli ali povsem črni koži passé. Pa ni. Predvsem če pogledamo znane ameriške osebnosti. Zadnje čase so namreč v modi črno-bela razmerja. Seal & Heidi Klun, Ice-T & Coco, Iman & David Bowie, Kim Kardashian & Kanye West. Da ne omenjam črnskih pevk in igralk, ki se na nek čudežen način metaforizirajo v skoraj belke. Na njihovi koži je viden le bežen pridih temnega ali pa sploh ne, če jih konec koncev ne izdajo kosti. In seveda glas. Težko rečem, kako in zakaj, toda zdaj sem se menda naučila razbirati vsaj nekaj tiste globine, podrhtavanja, moči, ki prihaja iz črnskega glasu.
Kaj pravzaprav hočem reči? Da sem se nazadnje peljala skozi pasažo avtobusne postaje, kjer uporaba kolesa sicer ni nedovoljena. Kot belka z dvema deklicama, eno spredaj in drugo zadaj, nisem bila opažena. Opažen je bil tisti, ki se je peljal za menoj. Temnopolti moški. Ampak njega tako ali tako ustavljajo povsod. Pred Dnevnikom, na Kopitarjevi, sredi belega dne zaprejo promet in z velikimi, nadvednimi, predvsem pa belimi rokami segajo v njegov plašč. Ali pa na avtocesti, ko prižgejo policijske luči in mu tako sporočijo, naj zapelje na stran. Nekoč mu niso dejali le, da naj s kolesom »izgine« iz pasaže, temveč so mu tudi ukazali, naj iz polivinila izdre otroško posteljico. Mamila se lahko skrijejo, kjerkoli, nikoli ne veš.
Vsekakor je pomenljiva opazka Chimamandine junakinje Ifemelu, ki sicer piše blog o Različnih opažanjih o ameriških črncih (nekdaj znanih kot črnuhih) z vidika neameriških črncev, da nihče od nas ne želi, da bi mu zaradi barve kože sledil varnostnik v trgovini. Ali pa bi ga na cesti ustavila horda policistov. In da se zaradi tega porajajo različne oblike rasizma med nebelimi minornimi skupinami v Ameriki (in Evropi). »Črnci niso trpeli tako kot Judje«, zatrdi judovski profesor na obisku na eni izmed ameriških univerz, na kar mu profesor Hunk odgovori, da tu pač nismo na olimpijskih igrah glede zatiranja. Judovski profesor ni vedel, da je liberalni Američan »olimpijske igre« v tem kontekstu uporabil, da bi utišal in morda celo užalil tistega, ki je tako nesramno protestiral.
Toda v resnici smo na olimpijskih igrah, trdi nigerijska pisateljica, oziroma njena junakinja Ifemelu. Rasne manjšine v Ameriki – črnci, Španci, Azijci in Judi – vsi so deležni različnega »sranja« od belcev. Obstaja skoraj nekakšno tekmovanje, kdo je najbolj ponižan. Toda vsi mislijo, da so nekoliko boljši, ker niso črni. Celo med črnci samimi, pa ne samo tistimi v Ameriki ali Evropi, temveč tudi med črnci v Afriki ali na Karibih, vlada prepričanje, da s svetlejšo poltjo veljaš za nekaj boljšega. »Mimogrede, zakaj Etiopijci mislijo, da niso črni?«, se sprašuje Ifemelu na svojem blogu. Njenim opažanjem lahko pritrdim s stavkom črnskega moškega, ki sem ga pred leti srečala na poti v Bamako, v počasi premikajočem se vlaku: »Moja žena je napol Azijka, kar pomeni, da najini otroci ne bodo povsem črni.«
»Mnogi uspešni ameriški črnski moški hodijo z belkami«, nadaljuje Ifemelu v svojem blogu. Redki, ki se v javnosti kažejo s črnko, hodijo z roko v roki z njeno posvetljeno različico. In to naj bi bil razlog, zaradi katerega črnske ženske v Ameriki ljubijo Baracka Obamo, sicer nekoliko preveč površinsko ugotavlja Ifemelu. Prebil je led, saj se je poročil z eno od njih. Obama naj bi torej vedel nekaj, česar svet ne ve: črnke so totalno kul! Michelle Obama je vse tisto, kar črnka v Ameriki nikoli ni bila: seksi, inteligentna, ljubljena. »V ameriški popularni kulturi so črnke nevidne«, beremo v Ifemelijinem blogu. Ljubezen vedno najde belko, ne črnke, ki v večini ameriških filmov privzema vlogo debele, prijazne gospe ali pa odločne in modre ženske, ki je šla skozi številne preizkušnje.
»Zdaj bom prelistala stran za stranjo, in ti mi povej, koliko črnskih žensk vidiš,« se odvrne Ifemelu svojemu belskemu ljubimcu Chrisu, ki jo zbada zaradi prebiranja revije Essence, fokusirane na črnske ženske. Odpelje ga v knjigarno in preden postavi približno dva tisoč strani ženskih revij. Chris med prelistavanjem naleti na tri črnke, med katerimi je ena po vsej verjetnosti Indijka in druga iz Puerto Rica. »Nobena med njimi ni videti tako kot jaz, torej ne morem izvedeti, kako se prav naličiti«, vztraja Ifemelu. Ko ženske revije na primer govorijo o različnih šamponih za »vse« – to pomeni za blondinke, rjavolaske in rdečelaske. »Jaz nisem nič od tega. Razumeš, zakaj berem Essence?«Ker si črnska lepotica zaželi še drugih poslušalcev in ker hlepi po zgodbah drugih s podobno izkušnjo, začne pisat blog.
Iz zgoraj navedenega primerja je jasno, da Chimamanda Ngozi Adichie s svojim novim romanom skuša narediti ključen preboj. Pri tem pa ne gre samo za to, da je njena junakinja Ifemelu v očeh svojega ljubimca, ki ji kupuje puloverje iz kašmirja in jo vozi v Pariz in London, privlačna ter vredna pozornosti (»z njim sem se počutila lomljivo in dragoceno«), temveč da Chimamanda Ngozi Adichie preigrava tudi lastno identiteto in videz. Torej videz pisateljice, ki se zaveda, da je njena črnska identiteta nekaj, o čemer je vredno pisati in kar se uspešno prodaja. Na hrbtni strani romana lahko uzremo njeno sliko. Na glavi nosi spletene kitke, povezane v razkošen preplet, fine, lokaste obrvi in drobne zlate uhane v ušesih. Zdi se lepa, prelepa. Da se ji niti sam Ilija Trojanov ne bi mogel upreti.
