Zadnje čase sem na jutranji poti v službo začela z novo navado – da mi čas v avtu hitreje mine in je gneča iz Kranja v Ljubljano manj naporna, jaz pa se manj jezim na gnečo in voznike pred sabo, sem začela poslušati podkaste. Večinoma slovenske, ki jih vodijo takšni in drugačni vplivneži, ki jih zvesto – malo zaradi sebe, malo zaradi svoje službe – spremljam tudi na Instagramu, in opažati sem začela precej zanimiv pojav.
Skoraj vsak od njih ima podkast epizodo ali Instagram objavo, v kateri govori o duševnem zdravju, še bolj pa o vseh duševnih/psihičnih in drugih težavah, ki jih je na poti do tu, kjer je zdaj, moral premagati. Kako? Z dobro jutranjo rutino, popolnim umikom v kakšno hišo na podeželju, prakticiranjem joge ali s pomočjo nekakšnih spa vikend paketov, v katere so v iskanju duševnega miru v zameno za nekaj sto evrov vabljeni tudi njihovi sledilci.
Kaj ima vse to z novo Šaleharjevo knjigo Notranji pir ali kako se prepiti do konca (Mladinska knjiga, 2023), o kateri želim pisati, se boste morda vprašali? Po mojem mnenju kar precej, saj na eni strani vidim kup vplivnežev in podobnih mnenjskih voditeljev, ki vsi po vrsti nenehno govorijo o enem in istem naboru težav (depresija, tesnoba, eksistencialna kriza, odsotnost smisla, prehranske motnje, težave z multitaskanjem vseh obveznosti, ki jih imajo na svoji to-do listi), za katere vsi predlagajo podobne (zelo preproste) rešitve; čeprav te dajejo vtis, da se z njimi človek poglablja vase, pa gre pri njih bolj za to, da zvenijo zelo modno, na reelsih pa izgledajo – s primerno podloženo glasbo – naravnost čudovito. Če jih želimo prakticirati, seveda rabimo tudi nadpovprečno slovensko plačo, vsaj 3 ure časa takoj zjutraj, da naredimo vse joga položaje, zapišemo svoje kratkoročne in dolgoročne cilje, se gremo journaling, kasneje – ko večina ljudi sicer v službi sedi za računalnikom – pa se odpeljemo še na terapijo, ki nas stane okoli 200 evrov na mesec.
Pri zgornjem opisu nalašč malce pretiravam in posplošujem, saj se mi ta cosmopolitanovski pristop do osebnostnih težav zdi izjemno popreproščen. Ne le da v praksi običajno na dolgi rok ne deluje, privoščijo si ga lahko samo ljudje na privilegiranih položajih, povprečni Slovenci pa zagotovo ne; še več, takšen diskurz lahko naredi veliko več škode kot koristi, saj gledalce/poslušalce vseeno lahko prepriča, da je 1. njihov problem enostavno rešljiv, 2. njihov problem preprost in 3. krivda, če problema ne bodo mogli rešiti, najbrž njihova.
Hkrati s tem, da se javni Insta prostor namenja vedno tem istim težavam, pa se druge, tiste manj instagramabilne, hkrati potiska v ozadje, s tem pa tudi daleč iz naše zavesti; eden od takšnih problemov je nedvomno alkohol, o njem pa v svoji novi knjigi Notranji pir ali kako se prepiti do konca piše Miha Šalehar. Alkohol kot redko prevpraševana slovenska kultura, alkohol kot sredstvo, ki ga sleherni Slovenec vestno uporablja, da z njim potencira svoje veselje ali utopi svojo žalost. Alkohol za vsako priložnost in vsako osebnost. Alkohol za skoraj vsak dan v tednu, dokler teden ali bolje dan brez njega ne postane problematičen.
O tem in o svojem druženju z alkoholom piše Miha Šalehar, pri čemer obdela tako kulturo slovenskega pitja alkohola kot tudi svoje čisto osebne z alkoholom prekomerno podložene izkušnje – vse od prvih poskusov v najstniških letih pa do trenutka zdaj, ko alkohola ne konzumira, ob tem pa – preko različnih anekdot – ugotavlja, zakaj mu je bil alkohol tako zelo všeč in zakaj je življenje brez njega veliko težje.
»Alkohol izgubi svojo magijo, ko izgubi svojo laž. Laž je nesmrtna duša alkohola, pa naj se sliši še tako radikalno. In vsakdo nosi svojo. Eni jo preglasijo z denarjem, drugi z ugledom, tretji z drogami, četrti s hrano. Najbolj egalitaren pa je alkohol. Ker je učinkovit, poceni, sprejemljiv in res pozdravi vse. Laži namreč,« zapiše avtor, ki alkohola ni konzumiral na dobro voljo, ampak za dobro voljo, zato ker trezen ni prenesel pogleda na svoj odsev v ogledalu, ker je hotel dobro opravljati vse svoje družbene vloge, ki jih ni čisto zares čutil kot svoje, in ker je, na kratko, bežal od sebe in svojega življenja. Alkohol je vse skupaj napravil bolj znosno in bolj zabavno, dokler se zabava ob ugotovitvi, da je alkohola bistveno preveč, nekega dne ni končala. In takrat se je začelo trdo delo, saj so ob avtorjevih poskusih, da se od alkohola enkrat za vselej poslovi, tega zapustili skoraj vsi njegovi pivski kolegi. Trezne debate ob kozarcu soka so postale naporne, debatiranje z naključnimi (ne)znanci utrujajoče, pikniki (in življenje nasploh) dolgočasni, enačaj med zabavo in alkoholom pa skoraj edina gotovost v življenju. Nobena zabava v življenju tipičnega slovenskega alkoholiziranca namreč ni namenjena zabavi, ampak pitju. Noben dopust druženju s partnerko in otroki, noben športen izziv pa zmagi ob usvojenem dosežku. Vse skupaj je namenjeno pivu/vstavi alkohol po želji, in če tega ni, nič več ni enako. Nič več ni zabavno. »Znajdeš se v popolnoma znanem mestu popolnoma znane kulture, ti pa si se odločil, da ne boš več tam doma. /…/ Počutiš se, kot da si obsojen na dosmrtni konflikt s svetom, ki ga edinega poznaš. Do smrti boš za kazen bival v mestu, kjer vsi vozijo po levi, le ti po novem voziš po desni in misliš vztrajati pri tem. /…/ Zakaj? Za koga? Komu na čast?« razmišlja Šalehar, potem ko se odloči za novo, trezno življenje, ki se izkaže za veliko večjo preizkušnjo kot sama alkoholna abstinenca.
Ravno ta točka vmes – ko nisi ne na tisti, ne na oni strani, in ko moraš sebe in svoje življenje na novo postaviti od začetka – me je ob branju posebej nagovorila, po eni strani zato, ker ravno ta pomeni največjo težavo in zato ljudje radi in najlažje zdrsnemo nazaj v staro življenje, po drugi strani pa se mi zdi pomembna tudi zato, ker Šalehar z njo pokaže, da je vse skupaj zares dolgotrajen proces, ki ni instantno rešljiv. Knjigo je tako, kakor namiguje že podnaslov, »priročnik za rekreativne pivke in pivce z dvomi«, mogoče brati kot nekakšno self help knjigo, ki je poleg ljubiteljev alkohola primera tudi za vse druge, ki s pomočjo kateregakoli opoja bežimo (predvsem od sebe), pa naj bo to s pomočjo cigaret, družbenih omrežij, drog, gaminga, obsesivnega nakupovanja itn. Omenjeni priročnik pa seveda ni v nobenem smislu tipičen; ne le da je zabeljen s prepoznavnim Šaleharjevim humorjem in številnimi zabavnimi anekdotami, tudi avtor je drugačen od avtorjev, ki se pod takšne priročnike običajno podpisujejo – veliko bolj iskren in človeški je, na poziciji iskanja svojega notranjega pira do bralca nikoli ni pokroviteljski, njegova drža in odločitev za življenje brez alkohola pa ne nujno dokončna. Lahko mu spodleti (in mu večkrat je), trezno življenje namreč dostikrat ni nič kaj zanimivo, a se je kakor ugotavlja avtor, »treba z njim soočiti«. Trezen in brez mentalnih filtrov, »saj je svoboda včasih tudi izbira tiste poti, ki ni najbližja bližnjica«. In to neubiranje bližnjic, ta dolgotrajni in praktično nikoli končan proces, v katerega se v Notranjem piru potopimo skupaj z avtorjem, je tisto, kar je zame največja odlika omenjene knjige. Knjige, ki v svetu instantnih rešitev in hitrih ter posplošenih odgovorov ponudi tisto nekaj več – bolj kompleksen odgovor na naše težave ter vpogled v proces, kako do tega odgovora priti. Če ga iščete, in če imate poleg tega še tendenco, da radi bežite od sebe in svojih težav, vam knjigo absolutno priporočam. Ne enkrat, večkrat. Morda jo kar položite na nočno omarico in jo po odlomkih prebirajte v času svoje jutranje rutine.
»Z alkoholom lažje shajaš v popolni odtujenosti od sveta, soljudi, narave in sebe. Z alkoholom ti je lažje popolnoma dolgčas, ker se ti zdi, da ti ni. Z alkoholom lažje pozabiš, kdo si.«
