Znameniti rek eminentne francoske literarne, gledališke in filmske ustvarjalke Marguerite Duras (1914–1996): »Zgodba mojega življenja ne obstaja«, ki vzpostavlja enačaj med njenim življenjem in delom, je nemara dosegel vrhunec v avtoričini poslednji, posthumno izdani in ob stoletnici rojstva v slovenščino prevedeni knjižici To je vse (1999). Fragmentarno, dnevniško izpisano delo je pri enainosemdesetih letih, tik pred smrtjo, narekovala Yannu Andréu, skoraj štiri desetletja mlajšemu moškemu, ki ji je od leta 1980 posvetil petnajst let življenja. Z delom Pisati iz leta 1993, njenim zadnjim, ki ga je sama pripravila za tisk, in zadnjim, ki je izšlo za časa njenega življenja, se To je vse razen mestoma krajših, okruškasto sestavljenih in ponavljajočih se misli zbližuje predvsem po tem, da obe deli govorita o njenem doživljanju pisanja in obe predstavljata avtoričino slovo od življenja, od pisanja. V njiju se Marguerite Duras poslednjič ozira po svojem pisateljskem oz. umetniškem opusu, in razen o življenju, ljubimcih, alkoholu in (neuresničljivi) ljubezni kot tematski obsesiji svoje pisave, razmišlja o procesu pisanja. O obdobjih trpljenja, navdiha, ekstaze, samote, o moči, protislovjih, norostih, ujetostih, obsesijah in morebitnih namenih pisanja ter o naravi umetniškega ustvarjanja nasploh. Kot zapiše v istoimenskem besedilu v delu Pisati: »Obstaja norost pisanja, ki je v človeku samem, besna norost pisanja, vendar pa zato ni nor. Nasprotno.« Ali: »Pisati, to je bilo edino, kar je naseljevalo moje življenje in mu dajalo čar. Tako sem naredila. Pisanje me ni nikoli zapustilo.«
Umetniški opus Marguerite Duras – njeno pravo ime je Marguerite Germaine Marie Donnadieu – obsega čez petdeset del, med katerimi so najpomembnejši zbirka kratke proze Cele dneve v krošnjah dreves (1968), romani Boj z morjem (1950), Moderato cantabile (1958), Zamaknjenost Lol V. Stein (1964), Vicekonzul (1965), Ljubezen (1971), Bolečina (1985), Émily L. (1987), drame La Musica (1965), La Musica II (1985), Savannah Bay (1982) in drugi. Za kratki avtobiografski roman Ljubimec (1984), v katerem se vrača v eksotično kolonialno vzdušje Indokine, prostor svojega otroštva, je prejela Goncourtovo nagrado. Dodatni svetovni sloves sta ji prinesla scenarij za film Hirošima, ljubezen moja (1959), po kateri je Alain Resnais posnel film, ter Brookova filmska upodobitev njenega znamenitega romana Moderato cantabile z mladima Jeanne Moreau in Jeanom-Paulom Belmondojem v osrednjih vlogah.
Metaliterarno delo Pisati sestavlja pet besedil, ki so v maniri réécrire, ponovnega pisanja, ki nikoli ni isto, ker gre za nanose, za nekakšno plastenje, nastali na podlagi avtoričinih starejših materialov. Združuje jih njen prepoznavni slog – preprost, okruškast, pesniški, prežet s ponavljanji, protislovji, hrepenenjem in z variacijami –, ki se vleče skozi vse avtoričino ustvarjanje, bodisi v literaturi, gledališču ali na filmu. Prvi dve besedili, Pisati in Smrt mladega angleškega pilota, sta nastali na podlagi filmskih intervjujev iz leta 1992. Medtem ko v prvem najneposredneje in izmed vseh svojih del nemara tudi najintenzivneje govori o svojem doživljanju pisanja, o enačaju med življenjem in pisanjem (»Biti sama s še nenapisano knjigo je enako kakor biti še vedno globoko v prvotnem spancu človeštva.« Ali: »Pisanje pride kakor veter, golo je, samo črnilo, zapisano, in mimo gre, kakor ne gre mimo nič drugega v življenju, nič več, razen prav to, življenje.«), v drugem besedilu govori o smrti dvajsetletnega angleškega pilota W. J. Cliffa leta 1944 v francoski vasici Vauville, ki mu je svoje poslednje delo tudi posvetila. Govori o svoji pretresenosti ob smrti mladega fanta, sirote, čigar grob je osem let obiskoval neznani starejši moški, in govori o nevzdržni misli na smrt svojega mlajšega brata med vojno z Japonsko, ki je, »odvržen na zadnja trupla v skupinskem grobišču«, končal brez groba. Nenazadnje, ali najprej, pa avtorica skozi tuji usodi govori o lastni pretresenosti ob misli na smrt in se hkrati sprašuje, kako razmišljati in kako pisati o tej temi.
Tretje besedilo z naslovom Roma je, kot Durasova zapiše v uvodu, nastalo po kratkem filmu Dialog iz Rima, ki ga je posnela za italijansko televizijo RAI, oziroma še krajšega filma Césarée. Besedilo se ne le po slogovni prepoznavnosti, temveč predvsem po idejno-tematski plati bere kot nekakšna sodobnejša različica romana Moderato cantabile. Specifični, durasovski dialog med (neimenovanima) moškim in žensko v avli hotela na Piazzi Navona, katerega téma je tragična ljubezen med zgodovinskima moškim in žensko, pri čemer se vzporedni zgodbi (ponovno) čutno prepletata, močno evocira kultni dialog med Anne Desbaresdes in Chauvinom iz leta 1958 o umoru kot posledici ljubezenske strasti med moškim in žensko v bližnjem baru. Razsrediščen in nedokončan, prežet z neulovljivostjo, približevanjem in odmikanjem, je t. i. dialog dveh v Rimu znova prepleten s prepoznavnimi motivnimi drobci; hrepeneče iskanje ljubezni, zalezovanje, odsotnost, izključenost, ki postopoma vodi v (samo)izničenje. Skozi njun dialog avtorica znova prevprašuje tako neujemljivost ljubezni kot (lastne) postopke pisanja. Kako pisati o ljubezni? O nedosegljivi, usodni ljubezni, o kateri je pisala pol stoletja?
Medtem ko v četrtem, revijalno že objavljenem besedilu z naslovom Čisto število problematizira tematiko odpuščanja delavcev, je Slikarska razstava kot zadnje besedilo knjige kataložni zapis ob razstavi prijatelja in scenografa Roberta Plata. Tudi v njiju se na samosvoj način dotika pojma in procesa umetniškega ustvarjanja. Kot zapiše v naslovnem besedilu svojega zadnjega napisanega dela: »Pisatelj je nekaj čudnega. Je protislovje in tudi nesmisel. Pisati pomeni tudi ne govoriti. Molčati. Tuliti brez glasu.« V glas, krik, slišan ali ne, rezultira delo Zamaknjenosti Lol V. Stein, o katerem ob Vicekonzulu v svojem poslednjem napisanem delu največ govori, ta nepogrešljivi krik, ki ga izustita tako Lol kot (če si na tem mestu izposodim filmsko različico romana) Anne Desbaresdes in ki odzvanja tudi iz zadnjih misli dela To je vse, se ob poslednji točki njenega pisanja izlije v nedokonč(a)nost, nenehna odtekanja, spreminjanja, »curljanja, vznikanja, mogoča približevanja med idejo, stvarjo, stalnostjo stvari, njeno ničevostjo, snovjo ideje, barve, svetlobe in bogve čim vsem še«.
