AirBeletrina - Kako se najti v Steklenem vrtu?
Fotografija: arhiv Beletrine Fotografija: arhiv Beletrine
Panorama 7. 3. 2023
Čas branja
Čas branja: 5 min

Kako se najti v Steklenem vrtu?

Obstajata dve vrsti zgodb; tiste, ki jih čutimo kot svoje lastne, ter tiste, ki se nam zdijo od nas močno (geografsko) oddaljene ter se z njimi težje ali sploh ne poistovetimo. Stekleni vrt, drugi roman Tatiane Tibuleac, ki je bil nagrajen z Evropsko nagrado za književnost, na prvi pogled spada v drugo skupino, saj se prvič, dogaja v Moldaviji, ki je slovenskemu bralstvu najverjetneje precejšnja neznanka – o njej v medijih pogosteje beremo zadnje čase, ko so namigovanja, da bo šla država zaradi Pridnestrja, proruske uporniške republike, po poti Ukrajine  –, drugič pa se odvija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila država del Sovjetske zveze, njeno prebivalstvo pa podvrženo rusifikaciji; to se je končalo leta 1991 z osamosvojitvijo Moldavije, dve leti prej pa se je moldavščina oz. romunščina uradno začela zapisovati v latinici.

Opisana jezikovno-politična situacija je precej pomembna za samo razumevanje romana in notranjega konflikta, v katerem je ujeta protagonistka Lastočka, romunsko govoreča deklica, ki jo iz sirotišnice k sebi v večkulturni Kišinjev vzame pohlepna Rusinja Tamara Pavlovna. Čeprav se sprva zdi, da je ta to storila predvsem iz dobrote, se Lastočkine sanje o novi mami kmalu razblinijo, saj ji ta skoraj ves čas odreka prepotrebno ljubezen in toplino ter jo zelo hitro spremeni v sužnjo, ki ji pomaga pri zbiranju praznih steklenic po mestu. Poleg težaškega, revnega in odrekanj polnega življenja, ki je zaznamovano z nasiljem in (spolnimi) zlorabami, protagonistko pomembno definira še dvoje; dejstvo, da je sirota, ki nikoli ni poznala svojih staršev  – roman med drugim lahko beremo kot dolgo pismo njenim neznanim roditeljem, ki jih pripovedovalka v nekaterih delih mojstrsko naslavlja tudi neposredno –, ter da se mora zaradi družbeno-politične situacije odreči svojemu maternemu jeziku in romunščino čez noč nadomestiti z ruščino, ki ji jo Tamara Pavlovna nemalokrat skuša vcepiti tudi s pomočjo klofut.

»Ruščina je postala obraz, ki je bil ves čas namrščen. Lep, nezemeljsko lep, vendar poln krutosti. Ko se mi je nasmehnil, je zacvetelo celo trnje okrog mene. Ko pa sem naredila napako … se je moja ledena kraljica spremenila v deklico iz sirotišnice, s katero sva si skočili v lase zaradi slanega peciva. Vsak dan sem jokala. Besede sem morala dobesedno brcati iz sebe.«

Pozabiti svoj materni jezik pa seveda pomeni pozabiti in zanikati svojo identiteto, ki– ker so Lastočko njeni starši zavrgli – temelji predvsem na jeziku, toda tudi ta gradnik njene osebnosti ji je, kot številnim drugim Moldavcem, odvzet v zameno za preživetje znotraj takratnih razmer; te se naglo spremenijo proti koncu romana, ko je treba čez noč pozabiti ruščino ter se naučiti romunščino, ki jo je bila Lastočka v preteklih letih prisiljena potlačiti. Oba jezika v romanu tako presegata svojo osnovno sporazumevalno funkcijo, saj sta bistvena gradnika identitete, sredstvo moči ali podreditve, status in pokazatelj tega, kje na družbeni lestvici se nahaja posameznik. Da je vprašanje jezika vprašanje identitete, je v številnih tujih intervjujih poudarila tudi sama avtorica romana, ki je Romunka, rojena v Moldaviji, trenutno pa živi v Parizu. Pisanju omenjene knjige se je sicer dolgo časa izogibala, ker enostavno ni vedela, kdo je; podobno kot protagonistka je morala svojo identiteto namreč iskati v dveh jezikih, dveh kulturah.

»Mislim, da ne bi mogla napisati ničesar več, če ne bi napisala te knjige. Družinske travme, narodnostne travme se ne zacelijo hitro, običajno traja več kot ene generacijo, da se to zgodi. Celjenje pomeni bolečino in trpljenje, hkrati pa tudi odpuščanje in sprejemanje, pomiritev s sabo. Takšna travma lahko pomeni breme, ki te zaustavlja pri uresničitvi svojih sanj, po drugi strani pa te lahko žene naprej in postane zelo močna inspiracija, motivacija,« je v enem od intervjujev poudarila avtorica, ki ji je v Steklenem vrtu uspelo izpisati pretresljivo in tesnobno zgodbo o odraščanju v turbulentnih razmerah, iskanju identitete in odsotnosti materinske ljubezni, ki bralca najbolj pretrese zlasti v odlomkih, kjer Lastočka svoje nepoznane starše neposredno nagovarja:

»Vsa ta leta me je mučila misel, da je bilo to, da sta me pustila, nekaj dobrega. Da se je splačalo. Še laži si nista znala izbrati kot ljudje. Od začetka pa vse do konca sta bila psa. /…/ V katerih jezikih naj vaju iščem? V katerih jezikih naj vama odpustim? Zakaj vama ni nihče povedal, da bi bilo bolje, da ostaneta mrtva? Mrtva bi me bolj ljubila. Mrtva bi vaju bolj ljubila.«

Če zaključim, kjer sem začela, mislim, da je sedaj že očitno, da se bo roman Tatiane Tibuleac zagotovo dotaknil marsikoga, in to kljub kontekstu, v katerega je postavljen, saj dopušča več različnih branj. Zame je tako predvsem roman o univerzalnih ranah – takih, ki so nam jih v tistih nekaj dolgih trenutkih najbolj krhke identitete na prehodu iz otroštva v odraslost zadali starši, sovrstniki ali okolica – ter obližih, ki jih na te rane polagamo. Lastočki sta na primer v pomoč ambiciozen značaj in tiha, a vztrajna želja, da bi nekoč opravljala zdravniški poklic, trenutno stisko pa ji največkrat pomagajo prebroditi tudi njej podobni mali ljudje, s katerimi je obdana in pomenijo eno redkih svetlih točk v njenem odraščanju. Katerih svetlih točk pa se iz tega obdobja spomnite vi?