Kako smo Joan Baez seznanili z Martinom Krpanom in jo obuli

Njena največja uspešnica Diamonds and Rust je nedavno kar dvakrat donela v Kopru. Najprej ob žalostni, zatem ob lepi priložnosti. Prvič na pokopališču, drugič na polnem muzejskem vrtu, kjer smo projekcijo novega dokumentarnega filma Joan Baez – I Am a Noise (Joan Baez – Jaz sem hrušč) v programu Kino Istra posvetili prav pokojnemu someščanu. In obudili koprske vezi z legendarno ameriško pevko, ki se je pred petimi leti s poslovilno turnejo resda upokojila, a se še zmeraj sprehaja po našem mestu, četudi samo v naših spominih.

***

Ne, koncerta v Kopru leta 1995 nisem doživel. Sem jo pa lovil pozneje. To poletje sta minili okrogli dve desetletji od tistega žalostnega sončnega dne, ko sem se iz Trsta vračal ves poklapan. Konec je, sem jadikoval, nikoli je ne bom slišal v živo, zadnji vlak mi je zbežal. Sivolasa Joan Baez jih je julija 2004 štela 63 in pol, kar je tedaj zvenelo kot zgledna starost za upokojitev.

Ne bi se tako grizel, ko bi vedel, da me čaka še kar nekaj polnovrednih bližnjih srečanj z njo …

***

Saj človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Najprej sem bil navdušen, takrat, leta 2004. O, koncert Joan Baez, in to v Trstu, komaj pol ure vožnje stran, za povrh na krasnem prizorišču, v malem rimskem amfiteatru, super, končno je bom doživel! Njo, ki se je 9. januarja 1941 na Staten Islandu rodila Mehičanu in Škotinji. Njo, ki je na strmo glasbeno pot zakorakala že konec petdesetih. Njo, ki je leta 1963 z Martinom Luthrom Kingom korakala na znamenitem washingtonskem pohodu in tudi tam prepevala s pajdašem Bobom Dylanom; oklicali so ju za kraljico in kralja folk glasbe in protesta. Njo, ki med vietnamsko vojno ni plačevala 60 odstotkov davkov – natanko toliko, kolikor je država namenjala vojni mašineriji. Njo, ki je med vojno vihro prepevala po zakloniščih v Hanoiu, se leta 1969 poročila z aktivistom Davidom Harrisom, noseča nastopila na Woodstocku in konec istega leta rodila sina Gabriela Harrisa, pozneje bobnarja, izdelovalca glasbil in maminega odrskega sopotnika. Njo, ki je leta 1985 nastopila na Live Aidu. Njo, ki je leta 1993 obiskala oblegano Sarajevo, se sprehodila med ruševinami in kot ena prvih med vojno tam priredila koncert. Njo, ki je še velikokrat izkazala korajžo in pokončnost, se zavzela za ponižane in razžaljene, se med protestom za ohranitev velikih kmetovalnih površin v predmestju Los Angelesa povzpela na drevo, se utaborila v krošnji. Njo, ki premore veličasten, kristalno čist, četudi z leti manj prožen glas, za povrh pa še izvrstno prebira kitarske strune. Njo!

Organizatorji koncerta mi sumljivo dolgo niso odobrili novinarske akreditacije, pa sem jih poklical: »Samo preverjam, ali je vse v redu, s Primorskih novic kličem …« Ob glasu z druge strani sem zaledenel: »Ne, ne moremo vam odobriti. Smo že vse razdali. Je majhno prizorišče, medijem iz tujine sploh ne dajemo …«

Še preden je gospa dopletla košarico zame, sem že pograbil avtomobilski ključ in zdrvel proti avtu. In kmalu stal sredi Trsta, pred trgovinico z vstopnicami tik ob prizorišču koncerta, zdaj oddaljenega le še nekaj dni. Zasopihan sem vljudno pridržal vrata gospe, ki je tja prispela sočasno. Nasmehnil sem se ji, jo spustil v prodajalno. Za pultom je vprašala, ali so še na voljo vstopnice za Joan Baez. Da potrebuje dve. Prodajalka je prikimala. Še so! Oddahnil sem si. »Aha, potem pa vzamem dve,« je prikimala gospa, poravnala račun, pospravila vstopnici, se okrenila in se mimo mene z blagim nasmehom počasi vrnila na ulico. Zgrnil sem se na pult: »Tudi jaz grem na Joan. Eno vstopnico, prosim!« Nak, je odkimalo dekle za steklom: »Jih ni več. Gospa pred vami je kupila zadnji.«

In evo, spet sem dirjal! Tokrat za ženičko, ki mi je pred nosom izmaknila sveti gral. Dohitel sem jo, jo prestrašil, se obrzdal, si nadel najslajšo masko in v najboljši italijanščini, ki mi jo je uspelo potegniti iz pet, pobaral, ali nujno potrebuje obe vstopnici. »Seveda,« je prikimala in se mi materinsko nasmehnila. »Veš, grem s hčerko.« Gledal sem jo. Tuhtal. Posvetilo se mi je! »Gospa, kaj pa če narediva tako: odkupim vašo vstopnico in grem z vašo hčerko – bi rekel, da je nekako mojih let, kajneda? – na koncert jaz, vi pa imate prost večer?« Saj mi je že kdo prej in tudi pozneje pokazal hrbet – ampak nihče tako sunkovito kakor tale gospa.

***

Na dan koncerta sem se vseeno zbrcal v Trst. Brez vstopnice, itak. Za povrh z odgovorom pevkinega menedžerja, da ne bo niti intervjuja. Mah, vseglih grem, sem zagodrnjal. Bo, kar bo.

Nekaj ur pred začetkom se je okrog malega rimskega amfiteatra potikalo komaj kaj ljudstva. V glavnem tehnično osebje. Pa tudi dekle, ki je očitno prišlo na koncert. Še danes, dvajset let pozneje, pomnim njeno ime. Geanina Oprea. Povedala je, da je iz rodne Romunije pripotovala z vlakom. Ja, ta prava oboževalka! Pevko je devetnajst dni prej poslušala v Bukarešti, jo tam tudi srečala. V Trst je prinesla že razvite skupinske fotografije, da jih Joan zdaj še podpiše. Med najinim pogovorom sta pristopili še dve dekleti. In povedali, da sta pripotovali z daljnega severa, z vrha Nemčije, če prav pomnim. Povedal sem, da sem v primerjavi z njimi tako rekoč izza ovinka – in da žal nimam vstopnice. Pa saj je niti me nimamo, so se skoraj soglasno zarežale. Jih bomo že dobili, ne skrbi, so me trepljale. »Aja, ne veš,« je prikimala Geanina. »Torej, tako je. Joanini ljudje zmeraj zadržijo nekaj vstopnic in jih tik pred koncertom razdelijo oboževalcem, ki si jih niso zmogli priskrbeti ali privoščiti. O, glej, ravno prihajata …«

Iz bližnje ulice sta res korakala – Joan Baez sem prepoznal takoj. »Tisti ob njej pa je njen tour menedžer Crook Stewart,« mi je šepnila moja nova romunska znanka. Tako pevka kakor njen sopotnik sta ob sebi vlekla kovček na koleščkih. Njemu smo prikimali, njo pa živahno pozdravili, ji pomolili ovitke albumov. Zelo zadržano, skoraj brez besed, zgolj s polglasnimi pozdravi in zahvalami, jih je podpisala. Fotografirati se ni pustila. »Pozneje, po koncertu,« je mrmral menedžer. Pospremil jo je v zaodrje. Pa se kmalu vrnil na ulico. Brez Joan. Punce iz daljne Romunije in nič bližjega mrzlega severa so se mu že dobrikale, ponižno sem se klanjal tudi sam … Premeril nas je, mežikal, mrmral, da bo štiri težko spravil noter, ker je prizorišče res majhno in vstopnic zato sorazmerno manj. »No, bom videl, kaj lahko naredim,« je skomigal. »Tako se zmenimo: ko odprejo vrata, pojdite do človeka za mizico, pa naj vam pove, ali ste na seznamu gostov. Jaz vas potem ne bom mogel loviti okrog. Če mi bo uspelo, boste na seznamu.«

***

»No, pa poglejmo,« je za mizico ob vhodu s kemičnim svinčnikom po imenih drsela gospa. »Ja, tu ste, med VIP gosti.« In nas je prečrtala, vse štiri srečneže, presrečneže. Geanina nas je vešče namestila v najboljše vrste, spredaj, ravno prav visoko v avditoriju, na ravni odra.

Vse je štimalo: prizorišče krasno, noč zvezdnata, zvezda na odru pa pri močeh in odlične volje. Vrstile so se bolj in manj znane pesmi najrazličnejših avtorjev, ne samo prirejene, ampak tudi posvojene, tako s tedaj svežega albuma Dark Chords On a Big Guitar kakor tudi starejše. Na primer Donna Donna s prvenca iz leta 1960, posvojena klasika, v kateri je 19-letna Joan prepevala o teletu, ki gre žalostno v klavnico, medtem ko lastovka prosto leta po nebu – slednja naj bo naš zgled, ne pustimo si vzeti svobode!

Ljudstvo je v Italiji seveda norelo, kadar sta na vrsto prišli pesmi njihovega kantavtorja Giannija Morandija Un mondo d’amore in C’era un ragazzo che come me amava i Beatles e i Rolling Stones, protivojna klasika, ki jo je Joan posvojila že v protestnih šestdesetih letih.

Po koncertu smo se gnetli ob službenemu vhodu. Ker smo vedeli, da je to tudi izhod. Joan je res prišla, tokrat bolj sproščena kakor popoldne. Podpisovala se je, se fotografirala, z vsakim pokramljala …

***

Slabi dve leti pozneje, 1. aprila 2006, sem jo spet ujel v Padovi. Prošnja, da bi z njo napravil intervju, vnovič ni padla na plodna tla. Je bil pa zato koncert prav dober. Spoznal sem oboževalca iz Hrvaške, ki je že popoldne po parkirišču opletal z ogromnim šopom živobarvnih rož – da ji takega izroči na vsakem koncertu, se je režal. In res ji ga je, medtem ko ji je nekdo drug iz občinstva podaril uhane. Tega večera je bila sicer nedosegljiva, po koncertu so jo skrivaj odpeljali stran. Visokorasli Jim, ki je skrbel za stojnico z majčkami in ploščami, mi je pojasnil, da morajo zelo paziti nanjo. Kadar je med oboževalci, se jim preveč prijazno razdaja, potem pa ji kopnijo moči za koncert. Leta pa ne prizanašajo niti njej …

***

Komaj leto pozneje je pevko pripeljalo v Ljubljano, kjer je prepevala že leta 1989. Spet v Halo Tivoli. Tokrat se mi je nasmehnila sreča – če v treh letih čez veliko lužo pošlješ tri prošnje, ti naposled odgovorijo, da pridi pred ljubljanskim koncertom k njej. Popoldne. Ob treh, jasno.

Deset, petnajst minut so mi dali. Zveni malo, ampak – vsaka minuta šteje precej več, če ti jo odmeri Joan Baez. Za povrh je samo mesec prej prejela grammyja za življenjsko delo.

Pričakala me je v zaodrju. Vljudna, blago nasmejana. Se zahvalila za dar – prinesel sem ji Levstikovega Martina Krpana z ilustracijami Toneta Kralja. Med listanjem pripovedke, ki sta jo v angleščino prevedla Maja Visenjak Limon in David Limon, izdala pa Mladinska knjiga, je prikimala – krasno, tole bo brala vnukinji Jasmine!

Napočil je čas za vegetarijansko kosilo. Priloga: najin intervju. Odgovarjala je tiho. Da glas hrani za koncert, je povedala. A se je vseeno razgovorila. Neizprosna je bila njena prognoza domovine pod Bushem: »Združene države so danes na tem, da propadejo. Vsak imperij prej ali slej propade. Ljudje pa tega ne morejo sprejeti, zdi se jim šokantno, saj mislijo, da se to njim ne bo nikoli zgodilo. Sama pa sem prepričana, da se že dogaja. V veliki meri zgolj zaradi ameriške administracije, ki je ponorela, postala sociopatska. Amerika propada moralno in propada ekonomsko. Le peščici zelo zelo bogatih gre v redu. Amerika se sesipa na vseh področjih, z vseh strani jo razžira. Ne vem, kako imaš lahko danes na stotine supermarketov s štiristo vrstami istega izdelka. Takšno stanje ne more trajati dolgo.« Da so tam tudi krasne reči, je dodala: »Ljudje, ki jih spoznavam med popotovanji po Ameriki, so povečini dobri, prijazni. A sedanja administracija je spremenila vse. Odloča lahko celo o tem, ali bodo polarni medvedi preživeli ali ne. Globalno segrevanje bo očitno zanikala, vse dokler ne bo že prepozno. Veliko teh reči je žal nepopravljivih. Nekaj upanja pa vendarle je. Vidim ga predvsem v dejstvu, da demokratska stranka postaja malce pametnejša.«

Ne, je odkimala, ne podpira Hillary Clinton, marveč njenega protikandidata v demokratskih vrstah, tistega novinca, ki veliko obeta: »Podpiram Baracka Obamo. Saj vem, kaj pravijo: premlad je, nima izkušenj … Ni premlad! In zelo je izkušen! Je ugleden odvetnik, a danes iščejo vsak izgovor, s katerim bi ga za zdaj onemogočili. Je pa edini med njimi, ki je svež, všečen in ni v rokah kakšne od korporacij. Kaj takega se ne zgodi pogosto. Če sploh se. Če bi mu uspelo, bi bil to res pravi uspeh.«

Kot pravimo in lahko ponovimo tudi zdaj, sedemnajst let pozneje: vse drugo je zgodovina.

Intervju v zaodrju Hale Tivoli sva krepko razpotegnila čez začrtane okvirje. Tu in tam je mimo prineslo tour menedžerja, prav tistega Crooka Stewarta, znanega že iz Trsta. V sobo je pomolil glavo, preveril, ali je vse v redu. Je, je, mu je pokimala Joan. In govorila. Tudi o Bobu Dylanu in Martinu Luthru Kingu – ki je imel krasen smisel za humor, a ga zaradi svojega položaja ni smel kazati –, pa o svojem življenju – »Karkoli je moje zasebno življenje že bilo, se je končalo, ko sem bila stara 17, 18 let.« – in seveda o širjenju svobodnega duha: »Pri prenašanju te bakle vedno naredim vse, kar je v moji moči. Priznati pa želim, da pri nečem nisem bila tako uspešna: v sedemdesetih in osemdesetih letih nisem dobro opravljala svoje družinske vloge. Mislila sem, da sem krasna mati, pa ni bilo tako. Moja družina me ni imela. Pa tudi če sem bila z njo, pri njej nisem bila tudi z glavo. Zdaj pa čutim zelo močno potrebo in željo, da sem pri družini.«

Ker sem vedel, da se občinstvu rada pokloni s prepevanjem pesmi, ki je v tisti deželi bolj doma kakor kje drugje, sem ji namignil, da ima pri nas marsikdo Seegerjevo Where Have All the Flowers Gone za slovensko ljudsko, zaradi Domiceljeve prepesnitve v Kam so šle vse rožice. Da jo bo potemtakem prav rada zapela, je prikimala, navsezadnje jo je posvojila že v pradavnini. Pokazala je tudi voljo, da bi se vsaj naslova naučila na pamet in ga izgovorila na odru. Pa ni in ni šlo. Na košček papirja je fonetično zapisala, kakor sem izgovoril Kam so šle vse rožice, nekajkrat skušala ponoviti, a naposled odkimala: »Nemogoče je! Ne morem izgovoriti, te ‘rožice’ so pretežke. Vaš jezik je zelo težek. Kot je težka tudi portugalščina. Z romanskimi jeziki nimam težav. Tudi nekateri drugi so tako preprosti, da zelo hitro osvojim izgovorjavo. Recimo japonščina, ki ima veliko samoglasnikov. Vaš jezik pa je drugačen, ima ogromno soglasnikov.«

Pametneje je postopal nekdo drug, ki ji je sedem let pozneje, oktobra 2014, ob novem obisku naše dežele, svetoval, naj med Where Have All the Flowers Gone v slovenščini zapoje del refrena, blagodejno prepreden z vokali: »Kdaj bomo izvedeli, kdaj bomo izveeedeliii?« In tako je Joan spet požela navdušen aplavz.

No, sam od koncerta v Cankarjevem domu leta 2014 nisem imel veliko. Gori na balkonu Gallusove dvorane sem bil ves na trnih. Kajti čakala sta me koprska čevljarja, s katerima se je bila Joan spet pripravljena srečati …

***

Ampak počasi, skočiti moramo do predzgodbe, da bo jasno tudi nadaljevanje. Kot rečeno, pevka, ki nikoli ni bežala pred oboževalci in se pred koncerti zaklepala v hotelsko sobo ali avtobus, marveč je raje radovedno raziskovala kraje, v katerih je nastopala, je leta 1995 nastopila tudi v Kopru. Na festivalu Folkest. Po tonski vaji, nekaj ur pred koncertom, se je sproščeno sprehajala po mestnem jedru, bosa in s kozarcem refoška v roki. Na Čevljarski ulici jo je srečal domačin Zdravko Urbančič, poznavalec dobrega starega rocka, da o bluesu niti ne govorimo. Ustavil jo je, pozdravil, z njo poklepetal. Pevka je opazila, da ima lepe sandale. Povedal ji je, da jih je izdelal lokalni čevljar. »Tudi jaz bi take!« je vzkliknila Joan. In že sta korakala v sosednjo Župančičevo ulico, k majhni čevljarski delavnici in prodajalni. Husein Šakovič in njegov sin Samir sta bila kajpada vesela slavne stranke. Oče sicer ni vedel, kako velika zvezda je vstopila v njegovo malo kraljestvo, poslušal je drugačno glasbo.

Odložila sta drugo delo in ji sandale izdelala v komaj nekaj urah. Še en par je naročila za mamo, delavnico pa so z naročili zasuli tudi drugi iz njene ekipe. Medtem pa je Zdravko Urbančič v zahvalo za dober nasvet in pomoč dobil posebno darilo: Joan mu je posodila glas, ki ga je posnel za pozdravni uvodni jingle svoje glasbene oddaje na Radiu Morje. Živahno dogajanje na ulici pa je ovekovečil njegov soimenjak, fotograf Zdravko Primožič, ki ga je po srečnem naključju prineslo mimo.

Zvečer istega dne je pevka na Titovem trgu nastopila v novih sandalih, o čemer še zmeraj pričajo Primožičeve fotografije v čevljarski delavnici.

***

Ko sva v zaodrju Hale Tivoli leta 2007 delala tisti intervju, je k Joan pristopil tour menedžer in ji povedal, da sta ji neka čevljarja prinesla dar. Baje sta ji sandale napravila že davno tega, ko je gostovala v njunem mestu …

Zdrznil sem se. Sploh nisem vedel, da Huso in Samir nameravata priti. Hitro sem začel brbljati, pevki pojasnjevati, da se je to zgodilo v Kopru, leta 1995, ji svežil spomin. Komaj je slišala nekaj besed, že se je sunkoma obrnila k menedžerju: »Hitro, pojdi ju iskat, pripelji ju sem!« A je bilo prepozno. Vrnil se je in oznanil, da sta že odnesla pete. Pozneje sta mi v Kopru poročala: ni se jima uspelo prebiti mimo varnostnikov, zato sta kar njih zaprosila, naj pevki izročijo dar, unikatne balerinke. In sta odšla.

***

Čez sedem let vse pride prav, pravijo. In včasih tudi usoda potrebuje sedem let, da popravi krivico. Ob novici, da pevka spet prihaja v Ljubljano, sem njenemu glavnemu menedžerju v New York poslal elektronsko pisemce, ga spomnil, da mi je že ugodil z intervjujem, mu pojasnil kolobocijo s čevljarjema in ga povprašal, ali bi lahko svojo najslavnejšo stranko srečala tokrat, leta 2014 v Cankarjevem domu. Ko je vztrajno pogajanje obrodilo sad, sta čevljarja pljunila v roke. Huso, ki je vseskozi skrbno hranil leta 1995 odmerjeno številko pevkine noge, se je lotil novih sandal.

***

Evo nas, stojimo in čakamo v avli Cankarjevega doma. Čevljarja s torbami v rokah, z darovi iz svoje delavnice. Ni še jasno, kako in kaj bo s srečanjem. Čakamo.

Sin se pozdravi z znancem, svojo stranko, medtem ko mi oče pripoveduje, kako korajžna je bila Joan, ko je leta 1993 obiskala Sarajevo. Nevarno je bilo, a se je vseeno odrekla čeladi, pripoveduje.

»Res je,« se nasmehne neznani gospod korak ali dva stran. Pristopi. Pobrska po mobilnem telefončku. Pokaže fotografijo: »Poglejte, tu jo vidita med sarajevskimi ruševinami. Tale ob njej sem jaz.« Iztegne roko: novinar Džemal Bećirević. Pove, da je Joan po obleganem Sarajevu spremljal kot vodič in prevajalec. Zdaj živi na Reki, bo pa pogosteje obiskoval tudi Ljubljano, kjer je njegova hči ravno začela študirati arhitekturo. Je miren človek, a je zdaj vseeno vznemirjen – prvič po enaindvajsetih letih se bo spet srečal z Joan Baez. Vsaj tako upa.

Gremo, vzkliknejo organizatorji koncerta iz založbe Dallas. Našo gručico iz avle popeljejo pod milo nebo in okrog vogala k službenemu vhodu Cankarjevega doma. Vstopijo lahko samo tisti, ki jim je to odobril pevkin menedžment, pojasnijo. Ker sem vedel, da bom do nje laže spravil enega samega človeka kakor dva, saj v zaodrju nočejo gneče, sem menedžerju v New York poslal prošnjo za srečanje z enim čevljarjem, ne z dvema. »Ne skrbita,« se jima pomirjujoče nasmehnem, »bom uredil, da oba prideta. Zdaj naj gre samo Huso.«

Samir prikima, očetu pa ni prav. Ne, ne, odkima, naj gre noter sin. »Ma ni govora!« je odločen sin. Presekam dramo, Huso vendarle stopi z mano, četudi obotavljivo. Vlečem ga za sabo in mu v dvigalu prišepnem, da bo vse v redu, naj nič ne skrbi.

V zaodrju nas že čaka ona. Sedi na barskem stolčku za mizico. Joan Baez. Z blagim nasmehom na utrujenem obrazu. Pozdravimo se, predstavim ji čevljarja, s katerim se ni videla že dve desetletji, in hitro dodam, da zunaj čaka tudi njegov sin, prav tako čevljar … Še ne povem do konca, že zamahne z roko: »Naj pride, naj pride!« Nekdo iz njene ekipe skoči ven in se kmalu vrne s Samirjem.

Medtem Džemal s pevko že obuja spomine na njun skupni pohod med sarajevske ruševine. Objameta se, za nekaj dolgih sekund. Fotografiram ju.

Zatem k njej pristopita direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel in njena sodelavka Metka Naglič. Slavno aktivistko vljudno vprašata, ali bi podpisala apel slovenskemu predsedniku vlade, ga pozvala, naj zagotovi dostop do pitne vode in elektrike tudi romskim družinam. Joan preleti papir. Seveda! Brez oklevanja podpiše.

Na vrsti sta čevljarja. Obnovim štorijo iz let 1995 in 2007, zgoščeno, pevka se nasmiha, prikimava, se zahvali … Nekdo iz njene ekipe ploskne, hvala vsem, lepo, krasno, gremo, naša draga Joan mora naprej, čaka jo še nekaj obveznosti.

Ne, ne, planem, tu so še darovi!

Vsi zastanejo, Joan radovedno pogleda, čevljarja pa urno stopita naprej, iz torb potegneta dva para sandal.

»Uau, to pa je nekaj!« zagode menedžer.

Joan prvi par sandal približa nosu. »Mmmm, kako lepo diši usnje,« zavije z očmi, obuvalo poda še svojim ljudem, sama pa si že ogleduje drugi par. In skomigne: hja, če so sandali tu, jih je treba preizkusiti!

Samir ji ustrežljivo priskoči na pomoč, poklekne, ji natika obuvalo … Ha, kakšni koncerti in intervjuji, to ti je senzacija! Vsi se nagnetejo okrog mizice, tudi menedžer in Joanin sin Gabriel Harris. »Hej, Joan, zdaj si pa kot Pepelka!« vzklikne nekdo. »Ha, pa res!« se nasmehne pevka, ganjena, da čevljarja še zmeraj poznata velikost njenega stopala.

Sprva kaže, da se nogam vendarle ne bodo prilegli. Nekateri zadržujejo dih, drugi se hahljajo, mlajši čevljar kleči, hitrih prstov prilagaja jermenčke … Njegov oče se pomirjujoče nasmiha. Me pogleda: »Boš videl, da so prav. Jaz to vem.«

In res, sandal zdrsne na stopalo. In takoj zatem še drugi, kakor bi ravno dobil dober zgled. Joan se sprehodi po prostorčku. Prikima: »Popolni so!«

***

Nazadnje sva se srečala avgusta 2018, med njeno poslovilno turnejo. Po koncertu na grajskem dvorišču v Vidmu, ki mu pogosteje rečemo Udine, se je sprehodila skozi občinstvo. Ni delila avtogramov, odklonila je tudi fotografiranje, si je pa zaželela nečesa drugega, če smo tudi mi za: z vsakim bi se rada rokovala. Ko je ob ograji prišla do mene, sem omenil srečanje v Sloveniji. Hotel sem dodati še kako besedo, a je kazalec že uperila v svoje noge: »Sandali, a ne? Seveda se spomnim, odlični so, pozdravite čevljarja!« Takrat sem jo videl zadnjič.

***

Nikoli več se ne bosta srečala, vsaj na tem svetu ne. Naš dobri Huso je umrl. Junija letos je nenadoma za vedno zaspal. Nekaj dni pred 77. rojstnim dnevom. V svojem malem kraljestvu. Med čevlji, tako že dokončanimi kakor še čakajočimi na njegovo zanesljivo roko. Prav tam, kjer se je spoznal z njo in ji naredil sandale, prve, druge, tretje …

Obutev, ki jo je izdelal, bo zdržala še kar nekaj časa. Ostale bodo njene pesmi. In naša zgodba.