Leto je naokrog, žirija, ki jo je organizirala časopisna hiša Delo, spet pretresa lanskoletno slovensko produkcijo romanov. Nimajo niti malo niti lahkega dela, kajti lani je izšlo kar 150 izvirnih slovenskih romanov. Pet avtorjev nominiranih romanov, ki se bodo 23. junija v napetem pričakovanju podali na Rožnik, kjer bo razglasitev zmagovalca, smo povprašali, kako se je spočela ideja za njihovo knjigo. Je bila inspiracija človek, dogodek, sanje, misel, vprašanje, izkušnja, spomin, okolje?
Vincenc Gotthardt, avtor romana Na drugem koncu sveta (Mohorjeva založba Celovec):
Nekaj mi je bilo od vsega začetka pomembno: če bom kdaj napisal kakšen daljši tekst, potem ne bo šlo brez vode in ne brez kruha. Pa tudi barve, simbol umetniške ustvarjalnosti, morajo biti. Prav tako mora biti v središču zgodbe beseda, jezik. V tem primeru naj besedilo spregovori tudi o »na vogalih nalomljenem jeziku, ki se ga vedno tišje sliši« (Verena Gotthardt). To je moja izkušnja, ki jo že desetletja doživljam doma na Koroškem, kjer drugi deželni jezik postaja vedno tišji.
In ko sem začel razmišljati o pisanju romana, so kar na enkrat bile tu slike, ki me spremljajo že več desetletij. Spomnil sem se pradeda, o katerem mi je pripovedovala babica. Gojil je rake, bil s svojim čolnom vse življenje na vodi in utonil, ker ni znal plavati. Spomnil sem se krute resnice o zažganem kruhu v krušni peči, saj so bili moji predniki zaradi slovenskega jezika deportirani s svojih domov. Tega so morali zapustiti v pol ure, brez kruha. Videl sem pred seboj starega mežnarja. Ta mi je kazal svojo narisano sliko domačega kraja in ob tem mimogrede omenil, kako rad bi šel na kakšno šolo za slikanje, pa takrat v družini niti denarja za barvice ni bilo.
Pa sem se odločil, zdaj je čas, da napišem knjigo, v kateri bo iz dneva v dan vsega vedno manj, toda to, kar ostaja, bo vedno dragocenejše. In v središče sem postavil umetnika, ki mu je bil odvzet dom, zato ker doma ne sliši več svojega domačega jezika. Tako se vedno znova odpravlja na drug konec sveta, se vrača in spet odhaja, vmes pa se dogajajo čudne stvari.
In ker sem vedel, da je z literaturo mogoče doseči vse, tudi to, da moj glavni junak, ki je prizemljen na Koroškem, vendar doma povsod po svetu, postane najbolj priznan in iskan umetnik sveta, sem to knjigo napisal. Ravno takšno knjigo sem želel brati: knjigo, v kateri iz dneva v dan postaja vsega manj, a je kljub temu knjiga polna upanja, da bo kdaj pokvarjen čoln popravljen in bo še enkrat zaplul na jezero ali morje.
Če sem odkrit, je knjiga tudi majhno maščevanje za to, da sem leta 1983 padel na sprejemnem izpitu na današnji Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Kar meni nikdar ni uspelo, vse to je dosegel moj glavni junak Vinc Hardt v knjigi. Z literaturo je vse mogoče.
Feri Lainšček, avtor romana Kurji pastir (Beletrina):
Ta roman je pravzaprav poročilo z neobičajnega sprehajališča za vračanje. Pomagal sem si z metodo aktivne imaginacije in veliko dogajanja podoživel v sanjah. Med pisanjem me je nato še najbolj navdihovalo čudenje. Presenečala me je namreč velika razlika med tistim, kar sem sicer hranil v ozaveščenem spominu, in vsem tistim, kar mi je uspelo priklicati iz podzavesti. Prav nič ne pretiravam, če rečem, da se je po tej izkušnji moj pogled na lastno otroštvo bistveno spremenil. Polepšano, ali morda kar idealizirano predstavo, je v veliki meri nadomestila resničnost.
Mirana Likar, avtorica romana Pripovedovalec (Goga):
Priznati moram, da ne vem, od kod natančno prihajata ustvarjalna moč in domišljija, v kakšnih okoliščinah se zaznavanje bistva pojavi, zato si rada predstavljam, da osnovni delci tega, čemur rečemo navdih, neprestano potujejo po brezčasnem univerzumu, ob trku pospešujejo in z neverjetno močjo prebijajo zidove lenobe, brezdelja, topega ždenja … Če torej osnovni delci navdiha namesto vulkana pred izbruhom ali polža na našem solatnem listu zadenejo mojo sivo možgansko snov, se lahko zgodi tudi zanimiv premik v pravo smer. A to še ni dovolj. Davno pred mano in skupaj z mano so ti radikalni osnovni delci morali zadeti avtorje vseh tistih neverjetno zanimivih razprav, zapisov, raziskav, predavanj, ki so mi omogočili potop v snov. In zadeti so morali nekega človeka, ki je doživel več kot drugi, da se mi je približal kot po žametu. A vse to bi bilo zaman, če ne bi osnovni delci zadeli tudi ljudi, zaposlenih v Gogi, ki so roman sprejeli v objavo. Naj sklenem, ne vem, kaj navdih je, ne od kod natanko prihaja, vem pa, kako deluje, kakšno valovanje časa povzroča, kako plimuje in kaj mi naredi. Prisili me, da se soočim z navdihi vseh vpletenih in jih skoncentriram v zgodbo. Ki bo, upam, razpadla v nove prodorne in hitre osnovne delce, ki bodo krožili povsod in zadeli kakšen nov primeren cilj.
Borut Kraševec, avtor romana Agni (Lud Šerpa):
Roman Agni je nastal spontano. Besedilo je bilo prvotno zasnovano kot povest, a sem ga pozneje po nasvetu urednice razširil v roman. Tema seveda ni naključna. Po mojem tridesetem letu se mi je nekaj v glavi premaknilo in potegnilo me je na zemljo. Kakšnih deset let me ni zanimalo nič drugega kot vrtnarske tehnike, semena, kolobarji, škodljivci, živali in njihova reja, skratka vse, kar raste iz zemlje in na zemlji. Roman Agni se je rodil prav iz te fascinacije nad mrgolenjem in večnim prenavljanjem življenja, seveda pa to ni bil edini vzgib za njegov nastanek. Na živalsko temo se je med procesom pisanja navezala ljubezenska, ki me že od nekdaj vznemirja. Osnovna zgodba romana je tako drama, ki se odigra med glavnimi človeškimi liki. Prav po zaslugi teme erosa in tanatosa, ki je skupna živalim in ljudem, sem lahko različne pripovedne linije organsko prepletel.
Gašper Kralj, avtor romana Škrbine (*cf):
Ideja za Škrbine je bila z mano, ko sem še živel v Kataloniji in pisal prvenec. Vmes sem se namreč stalno vračal k praznemu pravokotniku v družinskem albumu, kjer naj bi bila fotografija moje babice po očetu, ki je bila partizanka. Kakor lik v knjigi sem tudi sam obiskoval prostore, kjer je živela, pisal na listke, nisem pa vedel, kaj naj s tem, kako naj ves ta material in obsesijo s praznino, ki me je vznemirjala že v otroštvu, pretopim v literaturo. Dokler nisem materiala pospravil v omaro in se lotil pisanja. Knjiga se posveča prazninam, vrzelim, zamolkom in mankom. Od tod tudi naslov: škrbine kot praznine ali vrzeli z ostrimi robovi, na katerih se rojevata literatura in umetnost.
