Čisto na samem začetku romana Irene Svetek Beli volk (Beletrina, 2022), ni trupla mlade ženske, razčetverjenega sredi Kočevskega roga, pač pa prizor mlade mamice z nosečniškim trebuhom, ki se v mesnici razgleduje po razstavljenih kosih mesa. Njeno pozornost zmoti znani glas, zaradi česar pogleda na ulico. Nekaj metrov od vhoda prepozna moškega, katerega roka je objemala pas mlajše ženske, ki se je smejala.
Uršula, tako je namreč ime nosečnici, je gledala v hrbet svojega moža, ki se je oddaljeval. Z žensko sta odšla čez cesto in izginila na drugi strani. Uršula stopi iz mesnice, se nasloni na fasado hiše ob pločniku. Zapre oči in glasno vzdihne. Bil je sončen aprilski dan in mlada mamica sledi ljubimcema, ki zavijeta v Sajovičevo vilo, edinem primeru secesijske arhitekture v Kočevju. Znana ji je podrobnost, da je lastnica vile sobe na podstrešju oddajala v najem. Tu se prizor prekine, in naslednje, kar vidimo, je, kako se Uršula z glavo naslanja na volan in joče: »Njen velik trebuh je pritiskal ob volan.« Kar se zgodi z Uršulo in njeno družino kasneje, je pravzaprav samo še posledica tistega, česar nismo videli, vendar smo skupaj z Uršulo jasno zaslutili. Noseča ženska se je – verjetno v tistem hipu, ko si je doma prižgala cigareto in strmela v fantka, ki sta se igrala na tleh – odločila maščevati se svojemu možu. Njena odločitev, četudi še tako nerazumljiva, pa vendarle razumljiva, je hkrati dejanje domišljije, pa vendarle dejanje, ki je zaznamovano z logosom. Verjetno edini možni izhod. Vsaj zanjo. Za bralca pa nekakšen indic, da je Beli volk roman o strasti in ljubosumju, oziroma če skušamo situacijo psihoanalitično razumeti, o seksualnem ljubosumju, pa tudi o nemoči in razgreti krvi, kar lahko vodi do pošastnih dejanj.
Preden se šestletni deček zave, je že prepozno: »Voda je v trenutku vdrla skozi odprta okna, vozilo se je odbiło od skale spodaj in se začelo potapljati. Šestletnika je vodni tok odnesel skozi okno in ga zavel v močen vrtinec vodnih mehurčkov, da ni mogel dihati, ni mogel kričati, prsni koš ga je stiskal in oči so ga bolele, kot bi mu jih hoteli iztisniti iz glave.« Moževo opolzko dejanje je prizadeta žena kaznovala z linčanjem sebe in njunih otrok, iz česar, torej iz tega sadomazhonističnega dejanja, izide preživeli otrok, ki pa je zaznamovan z nevrozo, in če še nekoliko pretiravamo, tudi perverzijo. Fantazma o tem, kaj naj bi se v neki podstrešni robi dogajalo med neznano žensko in moškim, ki jo je proizvedla otrokova noseča mati, in v središču katere je nemir, prevara, je tisto, kar poganja roman. Premočenega in premraženega dečka rešijo volkovi, za katere je od samega začetka jasno, da jim je avtorica naklonjena; in še več, očitno je nad njimi očarana, kar lahko beremo tudi v uvodu: »Volkovi so izjemno inteligentni plenilci, napadajo večje in tudi težje živali od sebe.« To si velja zapomniti, saj je Irena Svetek izjemno precizna in obrtniško spretna pisateljica, kar velja še toliko bolj, ko imamo opravka s psihološko kriminalko, ki ima seveda tudi literarne ambicije, hkrati pa vleče vzporednice s prvim delom, ki nosi naslov Rdeča kapica.
Če smo se v romanu Rdeča kapica srečevali z različnimi determinizmi, psihološkimi ozadji, celo obredjem, in ker je vse to aplicirano na mladoletne osebe, pri čemer je bila potrebna pretanjena obravnava, imamo v Belem volku, kjer se seveda obravnava nov umor, opravka z mitologijo. In to ne vsakršno mitologijo, pač pa staroslovansko mitologijo, v kateri nastopa božanska trojica Perun, Mokoš, Veles. Prav ta ideja imaginarnega z nadgradnjo simbolnega, proizvede nekakšno »skrivnost« v romanu. Tudi če poznamo osnovno zgodbo – Perun in Veles sta bog groma in bog podzemlja, ki sta v večnem boju – z zanimanjem opazujemo, kako bo avtorica mitološke teme preoblikovala in jih adaptirala v kriminalko. Nekaj pisateljičinih prijemov sicer poznamo že od prej; če izpostavimo samo enega – poseben poudarek na portretih žensk, od punčk do starejših žensk (babic), zaradi česar se je Rdeče kapice držal tudi feministični podton. Ne glede na to, ali je govora o feminističnih profilih ali pasivkah, je ves čas jasno, zakaj junakinje ravnajo kot ravnajo. Pisateljica jim tu in tam pomaga priti do lastnega glasu, vendar tega nikoli ne občutimo kot moralko. In to načeloma ostaja tudi prvina Belega volka – vemo, kaj strukturira želje posameznega junaka, toda Irena Svetek je v drugem delu trilogije vsekakor naredila še korak naprej; zaradi vpeljave staroslovanske mitologije, je skoraj vsak od likov, ali pa vsak ključni liki, obdan z neko posebno avro in recimo, da uporablja svojo čarno moč.
Tako kot je bilo v Rdeči kapıcı zanimiv lik umorjene deklice, na začetku jo vidimo kot truplo, proti koncu pa s pomočjo telefonskega posnetka upove svojo zgodbo, je Mara v Belem volku še bolj kompleksna. O njej izvemo, da je v najstniških letih risala slike volkodlaka in votlin, še prej imamo čudovit prizor ob Kolpi, ko se zdi, da se ritem romana umiri in da vse zasije v poletni svetlobi, čemur seveda sledi prizor brutalnosti – podoba Mare s prerezanim vratom in leseno masko na glavi v obliki volčje glave. Marin kompleksen odnos z materjo Mokoš nam ne pomaga prav dosti pri razkrivanju zločina in nedvomno se Marin oče, ki skuša ohraniti družinsko skrivnost in nikomur ne pusti vstopiti v njihov intimni svet, večji del romana kaže kot negativec. Junaki in junakinje sicer precej hitro menjavajo perspektive, kar romanu daje hiter tempo, pa vendarle počasnejši kot v Rdeči kapici. Predvsem iz razloga, ker imamo tokrat opravka s ciklično menjavo letnih časov. Mare kot recimo osrednega trupla, čeprav je trupel v romanu več, posledično ne zaslišimo, njeno psihotično stanje, ko je kot štirinajstletna deklica pristala v psihiatrični bolnišnici, vsi bolj ali manj posrečeno poskušajo razumeti in interpretirati, v resnici pa je nihče do konca ne zapopade. Hkrati pa je ta zamolk, ki se ustvari okoli Mare, pa tudi Jurija kot drugega trupla, logičen, vsaj v smislu žanrske doslednosti.
Marin lik je tragičen, vendar na drugačen način, kot je bila tragična umorjena deklica v Rdeči kapici, ki je sredi gozda naletela na volka, ter v tem srečanju izgubila nedolžnost. V Belem volku je naracija iniciacije mlade punce v odraslost, v ženstvenost, v spolno dobo izpuščena, oziroma je to samo še podstat, ki jo je nujno nadgraditi. Očitno je, da je Mara odraščala v ozračju paranoje, nenazadnje sta bogova Perun in Veles tu igrala svojo igro, kar je pustilo tudi posledice, srečna ljubezen z Jurijem pa naj bi, četudi samo za hip, odrešila Maro. Zdi se, da je pisateljica, morda tudi zaradi vpliva mitologije ali pa same narative, ki je sicer ne bi mogla razvijati, pesimistična glede ljubezenskih klic. Na tem gradi suspenz, pa ne samo kar zadeva Maro in Jurija, temveč tudi Mia Aurellija, državnega tožilca, ki usmerja kriminalistično preiskavo, in ima sodelavca, preiskovalnega sodnika Matjaža Sinčiča, ter Aleša Vidmarja, vodjo oddelka za krvne in seksualne delikte kriminalističnega urada. Tudi tokrat dobimo zgodbo v zgodbi; Aurellijeva naloga ni samo odkriti morilca, pač pa ugotoviti, kako je njegova partnerica Viola povezana s primerom, ki ga raziskuje. Zgodbeni liniji sta torej prepredeni, povezani, naloga bralca pa je, da pride na sled morilcu, ki je pravzaprav ves tu in zdaj, ves čas prisoten in viden, zaradi česar se Beli volk zdi bolje strukturiran od prvega dela trilogije.
Ne glede na izrazito fragmentarnost, brezštevilne odlive, zgodba deluje koherentno, kar je deloma posledica trdne strukture mitologije, za katero imamo občutek, da ni zgolj strukturirana in umetelno proizvedena, ampak odseva realne okoliščine, temveč tudi osrednjega lika Mia Aurellija. O njem že iz prvega dela vemo marsikaj: da je zasvojen z igrami na srečo in da ima izkušnjo smrti otroka, posledično pa tudi razhod s svojo partnerico Violo, ki se tu pojavi hkrati kot svetel in teman lik. Viola je morda celo bolj od Mokoš, ki je resda obdarjena s posebno intucijo, tisti lik zaradi katerega se Beli volk zdi roman s primesmi magičnega realizma oziroma se odprejo meje med resničnostjo in fikcijo. Aurelli, ki je zmožen logičnega mišljenja, predvsem pa pridobljene informacije s pomočjo sodelavcev sestavlja v večjo celoto, se v nekem hipu, in v resnici precej podobno kot na začetku v uvodni sliki z nosečnico, vpraša – ali bi se mehanizem te kriminalne zgodbe sploh sprožil, če Viola ne bi imela svojih odvisnosti. S tem je, tako Aurelli, ogrozila preiskavo, in še več, tudi v bralcu sproži občutek dvoma, čeprav to Aurellijevo vprašanje pravzaprav ni ključno; ključno je, katera resničnost je v tem romanu eksplicitno tematizirana, na kateri resničnosti se zgodba utemeljuje. Beli volk je zgodba o razkritju, osredotoča se na razrešitev zločina, predvsem pa v ospredje postavlja potencialne povzročitelje zločina.
Analitično pripoved, ki menja kadre in pripovedne perspektive, kjer junaki lucidno rezimirajo nastalo situacijo, medtem ko na drugi strani večino njih poganja strah, sovraštvo in ljubosumje, ki izhaja iz potlačene, zakrinkane preteklosti in ima svoje izvore v prepovedi, tudi incestu, pisateljica ves čas senči z iracionalnim; iracionalno poganja tudi storilca, katerega psihološki profil je zgrajen natančno in prefinjeno. Vse do konca ostane zakrinkan, hkrati pa ta precizna psihološka oznaka velja praktično za vse like. Osebe, katerih mreža je bila razgrnjena v prvem delu, so zdaj zaživele, zakomplicirale življenje sebi in drugim, morda so ponekod ostale v zamolku, vendar le tako dolgo, dokler jih ni pisateljica funkcionalno spet potegnila na plano. Morda Irena Svetek tokrat realnosti res nadene videz izmišljenega, vendar še vedno ostajamo, predvsem preko komentarjev junakov, v polju grajenja družbene freske, ki se nalaga in plasti. Zgodba poteka vsaj v dveh časovnih linijah, v preteklosti in sedanjosti, vendar se pripovedni tokovi srečno staknejo. Seveda lahko preberemo konec romana, toda njegova dodana vrednost je v tem, kako krhka znamenja in odmevi, indici in aluzivni preskoski, ki šele zadnjih nekaj strani postajajo razvidni, vsebujejo iracionalno.
V Belem volku je na vsak način moč razbrati velikansko količino afekta in energije, ki ga je vanj vložila avtorica. To še posebej velja za raziskave, ki ne zadevajo samo volkove in seveda slovansko mitologijo, temveč predvsem dobro organizirane združbe tihotapcev heroina. Ugibanje, koliko je tu resničnega in koliko izmišljenega, je verjetno odveč, bistveno je, da je pisateljica postavila organiziran kriminal v verjetno okolje. Ambicioznost romana se pokaže v tem, ko seže k samemu izvoru proizvodnje, torej v Afganistan, in preko balkanske poti v Slovenijo, potem pa še naprej proti srednji Evropi. Natančno opisovanje poti narkotikov je mogoče brati tudi kot protipol magičnemu v romanu, pri čemer si naj oba pola ne bi kontrirala, kar je lepo zaobjeto predvsem s pomočjo mitologije. Balkan, ki se odpira organiziranemu kriminalu, je posredno komentiran kot prostor, kjer se odvija permanentna vojna. Pisateljica posledično, in to je ključno, v odnosu do Slovenije ne vzpostavlja hierarhičnih struktur, pač pa je to stanje prezentirano kot dejstvo. Heroin, zmešan s fentanilom, ki je na ulici dobil imel beli volk, se transportira, ker zanj obstaja povpraševanje. V Avstriji, Sloveniji, na Slovaškem, Hrvaškem in Madžarskem.
Morda je deloma vprašljivo le, v kolikšni meri je lik osrednjega državnega tožilca sploh zvezan s tem delom pripovedi. Aurelli je takšen, kot ga poznamo iz Rdeče kapice: trdoživ, mestoma tudi zaščitniški in popustljiv, posebej do žensk; zaradi njegovega čudaštva, erotizma, ambivalentnosti in tudi krute preteklosti, ki ga je po svoje zaznamovala, se zna priljubiti predvsem ženskemu polu. Da spominja na like iz noir filmov iz štiridesetih in petdesetih let (prejšnjega stoletja), mu je samo v prid. Aurelli je osredotočen na truplo, ves njegov napor gre poskusu razumevanja storilca. Da se ob tem razkrije še delovanje nekega podzemlja, ga pravzaprav ne osuplja in še manj spravlja v zadrego. Temu se izrecno ne posveti, mreža preprodajalcev, ki je očitno dobro in predvsem hiearhično organizirana in bo verjetno tudi še po tej tragediji nadalje funkcionirala, je nekakšen stranski produkt raziskovalnega procesa in se mu ob zaključku romana nihče niti posebej ne posveti. Mislimo si, da je temu tako, ker roman dosledno upošteva žanrskost – razrešitev uganke, kriminalno dejanje ob koncu je rešeno, kriminal pa ostaja; pisateljica torej ne obračunava s storilci oziroma so na neki točki njihova dejanja celo moralno opravičena.
Šele ob takšnem zaključku in navkljub popolnemu razpadu institucije družine, verjetno pa celo vsakršne dvojine, imamo ob izteku opravka z univerzalistično poanto, ki je tokrat svetla, svetlejša kot bi pričakovali: »Gre za večni princip dobrega in zla, teme in svetlobe, ki se ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta, po zimi nastopi pomlad in poletje, po poletju pride jesen in nato zima.« Vegetacijski mit pomeni toliko kot začarati tukajšnje in zdajšnje like, jih poseliti z nevarno močjo, vendar še vedno paziti, da delujejo v registru dostojanstva, saj je skrivnost literature v tem, da sodeluje pri obuditvi stvari, predvsem pa življenjskosti.
Kriminalko Irene Svetek z naslovom Beli volk, ki je izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.