Če bi Alexis de Tocqueville hotel Demokracijo v Ameriki napisati danes, namesto leta 1831, bi ga poslal na Jones Beach. Predlagal bi mu, naj vzame vlak na Penn Station, v središču Manhattana, in z množicami deli 48 minut vožnje do Freeporta. Od tam bi ga avtobus peljal na drugo stran mostu, ki povezuje Long Island z otokom Jones Beach, ki je komaj kaj več kot 16 kilometrov dolga naplavina peska, kot dolga tanka črta s čopičem, ki vsako leto sprejme do šest milijonov newyorških teles, pripravljenih na praženje s pogledom na Atlantik. Če pa bi vztrajal, da gre z avtom, bi ga moral opozoriti na nelagodje, ki ga vzbudi misel na 15 tisoč parkirnih mest, zlasti, če so zasedena.
Ko bi se nastanila na mivki, bi ga opomnil na dejstvo, da so belci v izraziti manjšini in da prevladujejo mešane družine črncev in hispancev. Plaža je velikanska, a ni niti pedi proste zemlje, robovi XXL brisač se dotikajo in skupine sedijo v nepravilnih krogih po pet, deset in vse do petnajst oseb. Najbrž bi me pobaral po pohištvu: vsakdo ga prinese s sabo. Stoli, mize, senčniki, pručke, zložljivi naslonjači, parazoli, hladilniki, bobni in celo vodne pipe. Ta sladki dim turškega tobaka je cenjen, Alexis, ublaži vonj po cvrtem piščancu, pohanih rakcih, kremi za sončenje in marihuani. Zdaj dvigni pogled in se ozri na tisoče družin, spokojno zleknjenih pod soncem: kaj še vidiš, Alexis?
»Vidim? Naj raje spregovorim o zvoku.« Prav. Pri vsaki gruči je zvočnik. Prevladujejo brezžični modeli znamke Bose, ki so prek bluetootha povezani z mobilniki, toda sem pa tja se vidi gromozanske starine, ki jih razumem kot vajo v nostalgičnem hrepenenju po časih kasetnikov in magnetofonov. Glasnost je povsod nabita do meja znosnega; pesek amortizira vibracije. Nihče, Alexis, se ni pripravljen odpovedati svoji individualni pravici, da predvaja glasbo po lastnem okusu. Da, Alexis, mešanica zvokov ustvarja nerazvozljivo kakofonijo. Kot pri svobodi, se zvok prvih končuje tam, kjer se začenja zvok drugih. Ironija enakosti: večina pesmi je, bolj ali manj, različica istih ritmov, harmonij in besedil, brother.
Sliši se tudi jezik tega ljudstva, mešanica angleščine, ebonščine (črnskega narečja) in špangleščine: »Quieres un tan, nigger?« – »I ain tellin you no mo, nigazz is nigazz!« (»Želiš samoporjavitveno kremo, kolega afroameriške rase?« – »Ne bom ti več ponavljal, temnopolti smo že temnopolti.«) Ali pedagoški napor babice pet- ali šestletne deklice, ki erotično ziblje ritko v ritmu glasbe. »Delaš twerking? Nehaj, takoj! Premlada si, da bi se tako vlačila naokrog!« Edino, česar se ne sliši, je ocean. Vidi se ga tudi ne, skrit je za senčniki, ki zastirajo obzorje kot vrsta nebotičnikov. Zgleda, kot bi se ljudstvo v eksodusu za trenutek ustavilo sredi puščave.
Videl boš, da večina teles pripada temu, čemur pravimo delavski razred, kar v praksi pomeni zaposleni v restavracijah, barih, trgovinicah, frizerskih salonih, delavnicah, parkirnih hišah in katerikoli storitvi, javni ali zasebni, ki potrebuje nizko kvalificirane delavce. Živijo daleč od Manhattana, gotovo v Bronxu, vzhodnem in severnem Harlemu, južnem in vzhodnem Brooklynu ali severnem in osrednjem delu Queensa. Živijo v tesnih stanovanjih z malo sobami, ki se poleti spremenijo v mikrovalovne pečice. Otroci nimajo šole, poletne kolonije so drage in trajajo le nekaj dni. Obstajajo mladinski domovi, ki jih varujejo čez dan, a le med tednom.
Statistike pravijo, da družine niso zelo stabilne, zato se bratranci, bratranci v drugem kolenu, sosedi in lažni sorodniki zberejo okoli babic, ki prenesejo vse in bi izšle kot zmagovalke iz vsakega spopada, besednega ali fizičnega. One so tiste, ki vladajo nad velikimi aluminijastimi torbami, polnimi piščancev, rakcev in riža. One izberejo mesto, kamor je treba postaviti pohištvo. One so tiste, ki pazijo, da se orbita, v kateri krožijo malčki, ne oddalji preveč od jedra gruče.
Jones Beach je povzetek ameriške demokracije, Alexis, osvojena pokrajina, nenadomestljivo razvedrilo množic, odraz njenih omejitev in njenih pravic, nezadržna mešanica, hrup, dim, igra. Sobivanje in mir, Alexis, a za vsak slučaj je prepovedano pitje alkohola.
prevedel Luka Lisjak Gabrijelčič
Besedilo je bilo objavljeno v Razpotjih, v celoti ga lahko preberete v jesensko-zimski številki ali na povezavi. Naročite se, donirajte jim denar, berite dobre tekste.
